Koga (kaj) so pokopavali na Dunaju?

Da ob več kot dva kilometra dolgem sprevodu, ki se je včeraj okrog pete ure popoldne razvil iz Štefanove proti kapucinski cerkvi na Dunaju, najbolj zagreti nasprotniki Habsburžanov govorijo kot o pokleku republike pred monarhisti, je bolj ali manj jasno. Vendar se je bržkone tudi človeku, ki je bil nad videnim navdušen, zlahka prikradlo v misli vprašanje, čemu je ves ta vojaški, državniški, cerkveni in glasbeni spektakel. Celo, če ne sodi ravno med tiste, ki takoj zavpijejo, kdo bo zadevo plačal in koliko sirot in vdov bi se dalo s prihranjemim denarjem podpreti.

Neuničljiva moč simbolov

Verjetno bi bil odgovor, da je stvar veljala možu, ki ga je podnapis avstrijske televizije dosledno imenoval “Otto Habsburg”, zaradi česar je zveneči “von” iz besed dunajskega nadškofa bodel še bolj, kot bi sicer, nenatančen. Že zadnjič sem se sicer razpisal o njegovi vsesplošni priljubljenosti vsaj v zadnjih desetletjih in o legendarni evropski usmerjenosti, za katero je sicer tudi dokumentarec, ki ga je kronskemu princu v spomin zavrtela slovenska televizija, pokazal, da se je vsaj ob koncu zadovoljevala s precej splošnimi tezami.

Toda očitno veličastna maškarada v cesarskem mestu ni mogla biti namenjena (še tako pomembnemu) konkretnemu življenjskemu delu. Mnogo prej je – kar je v veliki meri res o vsakem pogrebu  – veljala “žalujočim ostalim”, pa ne stotnijam Habsburgov, ki so se zbrali na rekviemu, temveč vsem zbranim na slovesu in še bolj televizijskim gledalcem in bralcem družinskih revij. Tu si ne morem kaj, da se ne bi spomnil sijajnega Andrzeja Stasiuka in njegove nepozabne scene, do katere naj bi prišlo na rojstni dan cesarja Franca Jožefa v neki zakotni madžarski vasi. Med druženjem z vaščani in skupnim pitjem palinke Stasiuk razpreda o tem, da je bil vedno za kralje in cesarje, ker da demokracija pri opravljanju simbolnih funkcij popolnoma odpove. In njegovi sopivci so ga trepljali po rami in govorili “Franc Jožef, Franc Jožef”.

Da nobena družba ne more brez simbolnih dejanj, kakršno je bilo včerajšnje dunajsko, najbolje dokazujejo atavizmi, ki so si jih na pogoriščih starodavnih monarhij v imenu simbolike privoščila domnevno iz ljudstva porojena in avantgardna gibanja 20. stoletja.

Po milosti Božji?

Vprašanje pa je seveda, zakaj naj bi bil prav človek kova Otta von Habsburga do tega, da se vseljudska žeja po simbolih ob njem zgosti, upravičen bolj kot kdo drug. Celo ali še zlasti kristjani in katoličani danes ne morejo dobesedno jemati misli, da je tako po milosti Božji, da je kdorkoli, pa naj bo pripadnik še tako stare in častitljive rodbine, od Boga izmed vseh ostalih ljudi odbran kot nekaj boljšega. Nekaj drugega in precej nespornega kajpak je, da sta takšna rodbina in njen predstavnik, ki svojo vlogo jemlje resno, poosebljena zgodovina in poosebljeno izročilo, ki si ga kak povzpetnik v nobenem primeru ne more prisvojiti, zaradi česar njegovi spektakli vedno ostanejo (samo) maškarada.

Končno je potrebno dodati, da so Habsburžani del tistega ne nepomembnega toka evropskega plemstva, za katerega se “milost Božja” v prejšnjem stoletju ni (več) kazala kot kopičenje privilegijev, položajev, premoženja in trofej. Namesto tega je velikokrat privzela podobo usodnih napak (na eno tako, odločitev za prvo svetovno vojno, je upravičeno opozoril kardinal Schönborn, sam eden prav takih plemičev), negotovosti, izgnanstva, izgube imetja, pri nekaterih tudi življenja. Ker je bilo tako, se sobotni spektakel – ne le po vsebini – ne bi mogel bolj razlikovati od tistega v Monaku, eni od dveh preostalih “pravih” monarhij v Evropi s katoliškim predznakom, teden dni prej, kjer se je vse odvijalo tako, kot da preizkušenj minulega stoletja ne bi bilo. In iz istega vzroka si Otto von Habsburg na Dunaju izkazanih časti navsezadnje ni zaslužil samo kot predstavnik večstoletnega izročila, marveč morda tudi kot on sam osebno.

Foto: BBC News