Koalicije, male in velike

Moji dosedanji premisleki o prelomnem volilnem izidu 4. decembra so se gibali v treh smereh. Prva je poudarjala, da pravzaprav ne gre za trenutni preblisk, ampak za zgodovinsko pogojeno vkopanost slovenskih volivcev, druga je kazala proti nujnosti čim širše koalicije kot premostitve hude razcepljenosti volilnega telesa, tretja, ki jo je spodbudilo zlasti povolilno petelinjenje zmagovalcev, pa je opozarjala, da relativno šibke relativne večine ne kaže zamenjevati z licenco za absolutno oblast. Tokrat kanim tudi v luči naporov Gregorja Viranta povezati drugo in tretjo smer in razbirati bitje in zitje velikih in mešanih koalicij ali vlad narodne enotnosti drugod po Evropi.

Živela koncentracija

Ponovno je Finska, ki izstopa že po tem, da tam vlado vedno sestavi relativni zmagovalec, skupaj s Švico država, kjer je vlada narodne enotnosti ali bolje koncentracijska vlada domala pravilo. Že dolgo globoko na severu upoštevajo načelo, da v vladi sodelujejo vse tri najmočnejše stranke, socialdemokrati, liberalci in konservativci, ob njih pa kot predstavnica manjšine Švedska ljudska stranka in v zadnjem času zeleni. Volitve torej ne odločajo o tem, kdo bo v vladi, ampak bolj o tem, kolikšen delež oblastnega kolača si bo kdo odrezal.

Švicarski zgled je drugačen, ne le zato, ker se v Švici državni in vladni poglavar menjava vsako leto po načelu rotacije. Sicer so v alpskem raju v kabinetu (zveznem svetu) že desetletja zastopane vse štiri glavne stranke, toda v zadnjem času so se pojavile težave s proporcionalnim razdeljevanjem ministrskih foteljev, kar bi lahko morda pripeljalo do razpada opevanega sistema “konkordance”.

Koncentracijsko načelo pri oblikovanju vlad na deželni ravni poznajo še ponekod v Avstriji, denimo v Zgornji in Spodnji Avstriji, na Koroškem in Gradiščanskem.

Klasična dežela velike koalicije

Po logiki stvari je bila na vlado narodne enotnosti dolga leta obsojena Belgija. Ampak mukotrpno oblikovanje vladne večine po zadnjih volitvah je slednjič izpljunilo posamično najmočnejšo flamsko in belgijsko stranko iz izvršilne oblasti. Odvil se je torej scenarij, kakršen bi se v Sloveniji, če v vladi ne bi bilo Pozitivne Slovenije, kar je matematično povsem mogoče, belgijski primer pa kaže, da se da premostiti se hujše politične ovire.

Nekoliko manjši del političnega prostora pokriva koalicija, ki ji pravimo velika, zategadelj pač, ker združuje dve (v izjemnih primerih tri) vodilne stranke, med katerimi običajno zeva še znaten idejni prepad. Mimo evropskih “palčkov” Liechtensteina in Luksemburga je klasična dežela velike koalicije Avstrija.

Slednja je našim severnim sosedom vladala od 1945 do 1966 in od 1986 do 1999. Od 2006 je ponovno za krmilom. Verjetno njena priljubljenost korenini v katastrofi prve avstrijske republike predvsem po letu 1934 in v tamponskem položaju Avstrije med hladno vojno. Seveda ni ostala brez posledic za avstrijski politični model, ki ga “odlikuje” pregovorno visoka stopnja t. i. fevdalizacije. A če je sorazmerno dolgo obdobje kanclerja Vranitzkega pomenilo obdobje skoraj stalne “shujševalne kure” za v koaliciji manjšinsko Avstrijsko ljudsko stranko, je v zadnji fazi razmerje med socialdemokrati in konservativci bolj uravnoteženo. Večino časa se celo zdi, da igro vodijo konservativci, čeravno ne zasedajo kanclerskega položaja.

Na vzhodu je velika koalicija nepriljubljena

In če so med zahodnoevropskimi demokracijami po veliki koaliciji v časih krize posegli celo v Veliki Britaniji, kjer zaradi večinskega volilnega sistema načeloma ne poznajo niti koalicije kot take (izjema je sedanja), je v srednji in vzhodni Evropi precejšnja izjema. Pravzaprav so se po letu 1990 z njo srečali tako rekoč samo v Sloveniji, na Slovaškem in Češkem.

Sloveniji je velika koalicija vsaj na papirju vladala večino obdobja med 1990 in 2000. Po letu 1992 so jo sprva sestavljale tri (liberalni, krščanski in socialni demokrati), nato dve najmočnejši stranki (liberalni demokrati, SKD in pozneje SLS). Značilnost velikokoalicijskega obdobja ni bila samo, da so volivci znatno kaznovali manjše desnosredinske partnerje v takšnih koalicijah, marveč tudi, da se vladna in parlamentarna večina v zelo velikem številu primerov nista ujemali. Možnost za ponovitev takšne konstelacije je po mojem realna tudi v primeru, če bi “mešano koalicijo” sestavil relativni zmagovalec tokratnih slovenskih volitev.

Na Slovaškem je velika koalicija večino leta 1994 in med letoma 1998 in 2002 združila krščanske demokrate, liberalce in postkomuniste predvsem proti levemu populistu Vladimirju Mečiarju, ki jim ga je kljub njegovemu uspehu na volitvah jeseni 1994 dolgoročno uspelo pomesti s slovaške scene, saj si po izgubi oblasti 1998 ni več zares opomogel.

Češka, za katero so bila med letoma 1996 in 2010 značilna izrazito tesna razmerja v parlamentu, ni v tem času videla nobene prave velike koalicije. Toda največji stranki, Zemanovi socialdemokrati in Klausovi konservativci, sta leta 1998 sklenili nekakšen “pakt o nenapadanju”. Manjšinsko vlado so pod vodstvom Miloša Zemana sestavili socialdemokrati, Vaclav Klaus je bil predsednik parlamenta.

Zanimiv hrvaški zgled

Tehnično je bila velika koalicija še naveza socialistov in liberalcev na Madžarskem med 1994 in 1998, saj je šlo za dve vodilni stranki, toda umanjkalo je zaresno idejno nasprotje. Liberalci so se pozneje povsem izgubili v zavezništvu s socialisti in praktično propadli.

Za trenutne slovenske razmere je poučna hrvaška zgodba iz časov Račanove vlade. Ni sicer šlo za navezo najmočnejših strank, saj je bila glavna desna politična sila – HDZ – v opoziciji. Toda oblikovala se je precej široka zveza strank, ki je ob levosredinskih socialdemokratih med drugim vključevala tudi desnosredinsko Hrvaško kmečko stranko (HSS)  in sredinske, če ne desnosredinske socialne liberalce. Skupni cilj je bil seveda konec vladavine Hrvaške demokratične skupnosti. A usoda partnerjev je bila povsem različna. Socialdemokrati so se okrepili in suvereno dobili letošnje volitve, medtem ko so socialni liberalci po istih volitvah popolnoma izginili iz sabora, HSS pa je obdržala en sam sedež. Cena za manjše partnerje v “mešani koaliciji” se je tudi tukaj izkazala za nenavadno visoko.

Foto: Vidi