Spomnimo se dni, ko je bila Janševa vlada pod drobnogledom zaradi svojih potez na RTV. Kritike so bile glasne in jasne: vmešavanje v uredniško politiko, politizacija medijskega prostora, pritiski na novinarje. Ah, kako so se takrat članki pisali sami! Pred poslopjem slovenske javne televizije je mrgolelo novinarjev, aktivistov, vsi so hoteli, da vodstvo RTV konča z nesprejemljivi praksami.
Zdaj, v času Golobove vlade, pa se na RTV dogajajo spremembe, ki imajo nenavadno podoben priokus. Tokrat je nova, depolitizirana oblast na RTV Slovenija petnajst novinarjev ukinjene oddaje Panorama poslala na čakanje, ker da zanje ni dela, kar gre nekako razumeti kot napoved njihovega odpuščanja. Ob tem velja omeniti, da je vodstvo RTV ukinilo tudi več drugih oddaj, a njihovih ustvarjalcev ni poslalo na čakanje in jim zaplenilo službenih kartic, vzporedno pa naj bi celo zaposlovali, saj je novinarjev premalo. Na čakanju so torej nekateri izključno zato, ker so bili zaposleni pred prejšnjo vlado ali ker jih RTV veljaki smatrajo za “janšiste”.
Če le malce bolje pogledamo, ni mogoče spregledati, da se taktike, ki spominjajo na stalinistične čistke, pojavljajo tudi zdaj, tudi pri “depolitiziranih”. Novinarji in uredniki, ki so “nepravi”, so postavljeni pred vrata ali pa potisnjeni v nevidne vloge, “zaslužni” pa prejemajo povišice in nove funkcije. Zveni znano, kajne? Pa saj na oblasti ni Janša, kako je to potem mogoče?
Edina razlika tokrat je, da je medijska pokrajina tišja. Kaj tišja, sploh se ne oglasi v podporo svojim kolegom, ki iz brutalno smešnega razloga (dela ni) izgubljajo delovno mesto. So morda novinarski aktivisti izgubili svoj kritični kompas? Jim je kdo zavezal usta? Kje so protesti, izjave za javnost, ogorčenost na spletnih omrežjih? Kje je sedaj sklicevanje na skupno borbo? Tako zelo prozorno. Spomnimo se, kako so novinarji, ki so bili kritični do Janševe vlade, postali simboli medijske svobode. Zdaj pa so tisti, ki niso v koraku z novim vodstvom, potisnjeni v kot. In tu nastopi ironija. Ko je bila na oblasti Janševa vlada, so bili kritiki glasni in nepopustljivi. Sedaj, ko se podobne prakse dogajajo pod Golobovo vlado, je zaznati le tišino. Potrebujemo še več dokazov o pristranskosti medijev v Sloveniji, če se kritičnost novinarstva vklopi in izklopi glede na to, kdo drži vajeti oblasti?
V dobi digitalnih medijev in družbenih omrežij bi pričakovali, da bodo tovrstne prakse hitro pod žarometi javnosti. Pa vendar pri vsemu lahko vidimo le tiho soglasje. Razen tistih, ki zadevo malce bolj pazljivo spremljajo, sem prepričan, da večina misli, da na RTV v tem trenutku vladata sprava in blagostanje. Logično. “Jebe… več nas je” so postali oblast, “jebe… manj jih je” pa morajo izkrvaveti do dokončnega izginotja. Na tiho, z direktnimi udarci v hrbet in skrito za očmi javnosti, ki plačuje RTV prispevek in misli, da je v našem javnem mediju sedaj vse OK.
Če se danes, v času Golobove vlade, dogajajo stvari, ki so bile predmet ostre kritike v času Janševe vlade, kam to pelje slovenski medijski prostor? Se bomo znašli v začaranem krogu, kjer se oblasti menjajo, metode pa ostajajo? Ni čudno, da se novinarji in mediji v raziskavi Valicona znajdejo celo nižje od RKC. Na tak način nikoli ne bodo splezali iz tega brezna, saj se vanj vedno znova potiskajo sami. Ker so, bolj kot novinarji, aktivisti.
Levi novinarji danes niso samo družbeno politični delavci kot so bili v socialističnih časih. Po izvedbi “depolitizacije” so postali politične prostitutke. To je še slabše kot je bilo v socialističnih časih, ko so se vsaj lahko izgovarjali na totalitaren sistem. Danes se ne morejo izgovarjati na nič več, njihova pokvarjenost in kupljivost sta transparentni.
Nekoliko neroden naslov za zelo dobro predstavljene relevantne probleme.
Če človek prebere samo naslov, si namreč misli, da je približno vseeno, kdo je na oblasti. Tako prepričanje je pa točno tisto, kar si želijo člani foruma 21, saj vedno znova lahko ustoličijo nove obraze, ker jim pri ljudeh razširjena krilatica: “Važno je samo, da se oblast zamenja”, tako ustoličenje omogoča. In potem pri ljudeh sledi samomorilska ugotovitev: “Ker pa se vsaka oblast izkaže za slabo, je povsem ustrezno, da se po njej pljuva.”
Tisti, ki je ukinil “Studio city”, je podoben policistu, ki vinjenemu vozniku vzame vozniško dovoljenje, tisti pa, ki je poslal na čakanje perspektivne novinarje, je podoben potniku, ki vdre v kabino in pilotu odvzame komandne ročice.
Naj nas v novem letu vse spremlja zdrav razum.