Ko se mora (heteroseksualna) večina dokazovati pred (homoseksualno) manjšino

Nekaj dni nazaj je bila v krogu prijetne družbe izražena misel o nenavadni poziciji med manjšino in večino. Pomislek se je nanašal na družinski zakonik in referendumsko pobudo oz. njegovo presojo na Ustavnem sodišču. Tisti, ki nasprotujejo posvojitvi otroka s strani homoseksualnih parov (kjer lahko istospolni partner posvoji otroka svojega partnerja) oz. bolje rečeno zagovarjajo princip družine, ki temelji na moralnem oz. naravnem zakonu, morajo dokazati svojo normalnost in nediskriminatornost pred sodnim organom.

Moralne dileme zahtevajo ugovor

Zadeva okrog družinskega zakonika se vleče kot jara kača. Tudi sam sem pred časom že pisal o tej temi, vendar se odpirajo nova vprašanja in pogledi. Nikakor ne predpostavljam, da mora večina za vsako ceno povoziti manjšino, vendar se je legitimno zoperstaviti relativiziranju. Zato je v navedenem primeru morda ena zadnjih priložnosti za javno izražanje misli v dokaj normalnih okoliščinah. S strani levice in naprednežev je človek namreč že v predreferendumskem času in pred ustavno presojo označen za nestrpneža, kar je v nasprotju z liberalnimi standardi.

Če so bila nekatera referendumska vprašanja v tem mandatu morda privlečena za lase, menim, da se je o tako perečih moralnih vprašanjih kot je s posvojitvami družinski zakonik, bolj upravičeno izraziti na referendumu. Ustavno sodišče bo že presodilo v skladu s pristojnostjo, vendar se mi zdi nekoliko nenavadno, da bi se večini onemogočilo izraziti svojo voljo. Če si dovolim malo posplošitve in subjektivno oceno, bi takšen referendum gladko uspel, zato je presoja (še) edini način kako zaobiti družbo. Morda t.i. nasprotnikov zakonika ni tako ekstremno veliko, saj je za zagovornike zakonika predlagana posvojitev otrok kompromisni predlog. Ker je (bilo) to tolikokrat poudarjeno dobivam vtis, kot da gre za manjše zlo, kar pomeni, da zadeva ni povsem jasna in nedolžna.

Nekonvencionalnost homoseksualnosti

Osebno nimam averzije do fenomena homoseksualnosti oz. urejanja takšnih zvez. Pravzaprav imam težavo z dojemanjem tistih bioloških staršev, ki so naenkrat »zamenjali« spolno nagnjenje ter s predstavljanjem posledic, ki jih ta empirični poskus prinaša. Čeprav zahtevata politika in urejanje družbenih zadev tudi določene kompromise,  to še ne pomeni, da so ti nujni oz. potrebni za vsako ceno, še posebej v primeru moralnih vprašanj. Dokler ne pride do neke javno-politične odločitve, je torej povsem legitimno vztrajno zahtevati določene standarde, ne da bi s tem širili sovražni govor oz. kršili načela pravne države.

Mislim, da je največji fiasko tega zakonika izgovarjanje na interese otroka. V tem kompromisnem predlogu v principu ne vidim razlike za posvojitev s strani vseh homoseksualnih parov. Dejansko ne najdem povezave med otrokom in dvema homoseksualnima osebama, saj sta to popolnoma ločeni kategoriji. Zato sem precej radoveden, kaj bo razlog oz. podlaga za morebitno diskriminacijo? Pristnih homoseksualcev takšen referendum ne diskriminira, saj jim ne jemlje pravic glede na njihov (homoseksualni) status. Posamezni interesi in pravice se namreč vedno artikulirajo v določenem okviru. Primarni okvir otroka je družina, ki je v fundamentu unikatna. Z vidika evolucije in ohranjanja vrste je homoseksualna usmerjenost kljub vsemu najbrž možna, vendar nenormalna. Ne vem zakaj toliko prahu okrog pojma »nenormalnost« oz. »abnormalnost«, ki pomeni, da nekaj ni v skladu s standardi oz. zakoni v določenem kontekstu.

Kje so meje družbenih ekstremov?

Ker se pogosto omenja stroko in raziskave, ki se sklicujejo na gensko pogojenost homoseksualcev in s tem posledično na »normalnost«, velja izpostaviti naslednje. Heteroseksualnost in homoseksualnost sta v medsebojnem razmerju dve nasprotji oz. skrajnosti, kar še ne pomeni, da ne moreta soobstajati. Homoseksualna oseba zaradi svoje usmerjenosti sama po sebi ni manj vreden človek, vendar je nenavadna glede na heteroseksualno in obratno. V t.i. gensko determiniranih primerih torej sploh ni v igri interes otroka, razen, če pristanemo na princip supermarketa, kjer lahko kupiš praktično vse kar si zaželiš. V končni fazi se vse več parcialnih družbenih skupin počuti diskriminirane. V primeru nenadnih spolnih sprememb in vseh možnih kombinacij naj prevzamejo odgovornost za svojo spremenljivost biološki starši, ne pa celotna družba. Zaradi sebičnosti družbe in človeške neodgovornosti pač ne moremo umetno ustvarjati vseh možnih razmerij.

Razvoj in pravica sta najbolj meglena pojma zakonika, saj se pod lastno pretvezo valita kot dim, ne da bi upoštevala temeljne standarde in možne stranske učinke. Govori se samo o kršenju otrokovih pravic, pozablja pa se na odgovornost posameznikov in posledic za otroke, ki jih lahko prinese ta socialni eksperiment, ki ustvarja fragmentirano in manjšinsko družbo.

Foto: Tvojportal