Jožefa Humar – Debevčeva Zefa (1904–1982), več kot 50 let (od 1925 do 1976) pastirica na Gojški planini, mojstrica domače in umetne obrti, rezbarka pisav za trniče, kropivčkov, svečnikov, ročajev za vrata in drugih predmetov iz lesa, med njimi tudi nabožnih, oblikovalka in krasilka velikoplaninske posebnosti trničev, je po smrti zaživela v knjigi, premierni filmski upodobitvi in bogati pregledni razstavi o svojem zelo ustvarjalnem življenju.
Zasluge za vse to troje ima predvsem njena nečakinja, režiserka Andreja Humar Gruden, vsa družina in rodbina Gruden ter številni občudovalci, prijatelji in sodelavci rajne umetnice.
Klopčič njene življenjske poti od rojstva pri Debevčevih na Vodicah št. 1 nad Mekinjami do smrti med prevozom v bolnišnico, vmes pa pašnje živine na Gojški planini, v prostem času rezljanja, pisanja pesmi in proznih sestavkov, pomoči sorodnikom pri varstvu otrok ter zelo poduhovljenega življenja, so odvili njeni pripovedovalsko, glasbeno in umetniško nadarjeni sorodniki 19. novembra popoldne v dvorani nad kavarno Veronika v Kamniku.
Prisluhnili so jim številni občudovalci in poznavalci osebnosti in dela velike umetnice, ki jo je za zgled svojim študentom dajal celo arhitekt Plečnik in je za svoja dela dobivala številna priznanja.
Največje po njeni smrti pa je to, da je s svojimi umetnijami po besedah prijateljice Kati Turk, s katero je pasla govedo na Gojški planini, predvsem častila Boga in je bil to slavospev njemu, ki ji je dal tako velike talente.
K sreči nekateri navdušenci še ohranjajo izročilo izdelovanja velikoplaninskih trničev. Tako to izročilo ne bo izumrlo, trajno pa se bo ohranilo, za kar je živela in si prizadevala velika ljudska umetnica – samoukinja Debevčeva Zefa.
Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič
