Naj mi bo dovoljeno, da v duhu demokracije izrazim nestrinjanje s kičasto podobo trenutne oblasti, kot nam jo prikazujejo večinski mediji. Iz perspektive nepriviligiranih državljanov se svet vidi precej drugače. Po več kot tridesetih letih od uradne ukinitve komunizma, nam še vedno vztrajno prodajajo zgodbe o lepotah komunističnega raja, Svobodo v rožnatih barvah, kjer vlada tenkočutnost in ljubezen do bližnjega. S tem, da so bližnji predvsem tisti, ki pripadajo revolucionarnim vrednotam naših prednikov.
Tako nam še vedno kot sveže žemljice prodajajo mite o partizanih in fašistih, čeprav so za nas te zgodbe oddaljena zgodovina, kot je Avstroogrska monarhija ali čas turških vpadov. Zanimivo je, da sta bila tako fašizem kot nacizem populistični levičarski gibanji. Uspeh sta zgradila tako, da sta pokazala s prstom na notranje in zunanje sovražnike tiste dobe. Iz zgodovine poznamo, kaj je sledilo. Totalitarizmi so si zelo podobni. Imajo v posesti resnico, in to agresivno uveljavljajo. Malo spomina na preteklost, da vidimo Svobodo tudi iz druge perspektive, ki preveč spominja na čase partijske vladavine v osemdesetih letih. Spominjam se teh časov, ko je partijska oblast širila strah in sovraštvo do zunanjih in notranjih sovražnikov. Ne gre pozabiti, da so bili v času nacizma sovražniki Židje. Pri nas so bili sovražniki vsi, ki niso verjeli v revolucijo in vodilno vlogo partije. Za svetle cilje so angažirali armado družbenopolitičnih aktivistov in hlapcev režima, ki so nadzirali in ustrahovali državljane.
Zgodilo se je, da je večina iz strahu ali iz prepričanja sledila svetlim ciljem totalitarnih režimov. Mediji so bili takrat polni hvalnic uspehov socializma, pa čeprav smo vsi kmetje tam spodaj zelo jasno videli, da se gospodarstvo sesuva, in da vladajoči pridno skrbijo predvsem sami zase. Bilo je jasno, da lažejo, da kradejo, vendar so to počeli v imenu svetlih ciljev. Zaradi svetlih ciljev so tudi uspešno zatirali in diskriminirali drugače misleče. Potem se je seveda zgodilo to, da je bilo aktivistov preprosto preveč in vedno manj teh, ki bi vso to napredno elito financirali. Kot mnogi drugi, sem želel oditi iz njihovega komunističnega raja, vendar so se potem začele spremembe in veliko upanje. Padel je berlinski zid. In kot je videti danes, je padel na obe strani. Novodobni profesionalni aktivisti uporabljajo za širjenje svoje agende zelo podobne metode kot so jih totalitarni komunistični režimi. Novodobni aktivisti so nož v hrbet demokraciji v Evropi, čeprav Evropa tega še ne prepoznava. Delujejo namreč v imenu svetlih ciljev, vse lepo zavito v celofan tenkočutnosti, socialne pravičnosti in zelenega prehoda. Gre vsekakor tudi za velik posel. Aktivizem je predvsem lahka pot do denarja, zlata jama za mnoge, ki niso pripravljeni na odgovornost in delo v tržnih pogojih in prisegajo na socialno državo. Mislim, da je prav, da vidimo stvari še iz druge perspektive, čeprav je tudi to lahko pristransko. Problem je, ker so drugačni pogledi nezaželjeni in kar pavšalno ozmerjani s skrajno desnico. Seveda se tisti, ki smo mladost preživeli v komunizmu, še dobro spominjamo stanja duha v družbi laži, strahu, enoumja in ovaduhov. Sem samo skromen državljan, davkoplačevalec, če želite, predstavnik manjšine, ki si takega režima ne želi več. Zaradi Slovenije, ki je tudi naša se mi zdi prav, da se sliši tudi kritično mnenje, ki bi moralo biti enakovredno mnenju ljubljanskega prebujenega aktivista. Naj navedem samo nekaj pojavov, ki po mojem vzbujajo skrb.
Medijsko strašenje z desnico in ščuvanje proti vsem, ki nimajo revolucionarnih vrednot. Trenutno mediji in politiki uprizarjajo veliko gonjo proti skrajni desnici. Ni jasno, kaj točno počne ta desnica in kdo jo predstavlja. Gre za medijski konstrukt zelo znan iz dobrih starih časov enoumja. Sam še nisem zasledil desničarskih nasilnih demonstracij, metanja granitnih kock, obešanja lutk političnih nasprotnikov, protilevičarskih političnih procesov, nič kaj takega se ne dogaja. Pa vendar mediji in politiki tekmujejo v izražanju sovraštva in nestrpnosti do fantomske skrajne desnice. Vse zelo spominja na znano taktiko boljševikov, kako z nasiljem izzvati reakcijo. Počnejo pač to kar najbolje znajo, to je, da razpihujejo sovraštvo iz državljanske vojne, ko so komunisti bili boj z meščansko desnico, kolaboranti, izdajalci domovine. Veliko teh so pobili, veliko pa jih je moralo zapustiti domovino, in začuda ti narodni izdajalci so ohranjali slovensko narodno zavest vse do danes. Po preizkušanih metodah preteklosti, nas zmerjajo s fašisti, ker se nikakor ne morejo otresti kompleksa večvrednosti in vodilne vloge v družbi. Vsa dejavnost je usmerjena v propagando, ker pač manjka sposobnosti in volje za reševanje konkretnih problemov družbe. Slovenci začuda še vedno nasedamo lepo zapakiranim lažem.
Drugi problem so nezakoniti migranti. Oblast ima veliko sočutnih in človekoljubnih besed na to temo. Tudi sam zelo cenim nesebično humanitarno delo posameznikov, ki pomagajo ljudem iz sočutja. Vendar, ko se s humanitarnim delom ukvarja politika z našim denarjem, je to najmanj sumljivo. Javno je znano, da so nezakonite migracije v glavnem delo kriminalnih združb, ki poberejo velike vsote od revežev za pot na zahod. In Evropa dejansko legalizira posel kriminalcev s tem da sprejema nezakonite migrante, tako preprosto je to. Verjetno za Evropo ne bi bilo ravno težko, da bi ustanovila legalne centre v izvornih državah, kjer bi se lahko prijavili kandidati za točno določena delovna mesta v evropskih državah. Namesto kriminalcem, bi zainteresirani plačali zakonite stroške selitve in začasne nastanitve zaposlitvenim centrom v državah, ki jih sprejemajo. Žal za kaj tako transparentnega politiki nimajo posluha. Raje prodajajo meglo, in vsi lepo z roko v roki služijo na nesrečnikih, ki večkrat ostanejo dolžniki svojim botrom in morajo za njih opravljati umazane posle.
Tudi pomp okrog državnega priznanja Palestine, spada v rubriko prevar za naivne državljane. Vojna je zelo žalostna in prinaša nesrečo mnogim, še največ nesrečnikom, ki jim vladajo teroristi. Naša napredna elita je čisto pozabila kdo je napadel Izrael in brez milosti pobijal civiliste. Pozabili so, da teroristi niso država, so organizacija, ki brez pomisleka žrtvuje tudi lastne ljudi. Izrael je kljub vsemu demokratična, civilizirana država, kjer imajo ljudje pravico izraziti svoje mnenje in demonstrirati, če jim kaj ni prav, celo ko je dežela v vojni. Priznanje nima nobene koristi, pove pa veliko o vrednotah slovenske elite.
Lahko bi izpostavili tudi javno zdravstvo, kot anomalijo, absurd in enega večjih nategov socializma. Pri tem gre vsa čast požrtvovalnim zdravstvenim delavcem, ki delajo kljub kaosu in so poleg tega deležni še grdih očitkov. Vedno bolj jasno postaja, da problem niso niti zdravniki niti bolniki, ampak ideologija, ki že leta omogoča lagodno življenje in velike zaslužke na račun zdravstvene blagajne. Vse politične sile in denar so usmerjeni v vzdrževanje ideologije, z organizacijo in stroški se nihče zares ne ukvarja.
Tukaj je samo nekaj primerov, ki ne vzbujajo ravno zaupanja, da je oblast dobronamerna. Zelo sporno se mi zdi tudi lomastenje po gospodarstvu, šikaniranje kmetov in reorganizacije v javnem sektorju z rešitvami, ki so del nekega propadlega režima. Propad se dogaja počasi, neopazno, propaganda ustvarja navidezno resničnost in krivci bodo vsekakor vedno drugi, Janša in desničarji, ker totalitarni režim za svoj obstoj nujno potrebuje sovražnike. Namesto sposobnih in odgovornih posameznikov zaposluje hlapce režima, ki so pripravljeni za svoje gospodarje iz ozadja napraviti karkoli.
Odlično povedano. Berlinski zid je res padel na obe strani, to je nekoč izjavil Kučan, a so bile njegove besede do nedavnega napačno razumljene. Kučan kot pomemben akter mednarodne komunistične zarote je z omenjeno izjavo v bistvu povedal, da se bo komunistična revolucija nadaljevala, tudi na Zahodu, le da na drugačen način kot nekoč boljševiška revolucija. Cilj pa ima enak, absolutno vladavino komunistov. Kot vidimo, se danes nova oblika revolucije na Zahodu resnično dogaja (zeleni prehod, manjšine, LGTB, wokeizem ipd.).
Povsod je problem v naivnih in nepoučenih ljudeh, ki množično nasedajo levim parolam in s tem omogočajo levakom priti na oblast. Brez spametovanja ljudi bo možna le sprememba, ki bo narejena s silo, to je s kontrarevolucijo.