Avtor: Stanislav Kovač. O moralnem hazardu in konfliktu interesov prvega državnega finančnika.
Finančni minister vlade Alenke Bratušek Uroš Čufer prihaja iz NLB, kjer je v letih 2004-2013 vodil center za finančno upravljanje. Ker je NLB največji bančni bolnik, ki smo ga in ga bomo še morali sanirati davkoplačevalci, je treba predsedniku komisije za preprečevanje korupcije Goranu Klemenčiču postaviti javno vprašanje, zakaj molči o moralnem hazardu in konfliktu interesov nekdanjega bančnika in novega ministra Čuferja.
Šušteršič: Čufer advokat bank
Po poročanju medijev je nekdanji finančni minister Janez Šušteršič minuli teden ob Čuferjevi predstavitvi pred pristojnim državnozborskim odborom za finance dejal, da je očitno, da bo Čufer »advokat bank«. Šušteršič je opozoril, da se pri Čuferju pojavlja vprašanje možnega konflikta interesov, ali bo nekdo, ki na ministrstvo za finance prestopa iz banke z največjimi težavami, banko reševal tako, kot je najboljše za davkoplačevalce, ali tako, kot je najboljše za NLB. Morebitno nasprotje interesov Čuferja je povezal tudi z vlogo, ki jo ima država pri imenovanju nadzornih svetov in izvršnih direktorjev v slabi banki. Po Šušteršičevem mnenju se tudi evropska komisija ne pogovarja z bankami, ampak s finančnim ministrstvom oziroma z ministrom, ki mora biti neodvisen od bank: »Vprašanje je, kako bo Čufer zagotovil neodvisno presojo. Treba je zagotoviti, da bančniki ne bodo reševali sami sebe.« (Planet Siol.net, 19. marca 2013)
Kaj je Čufer delal v NLB
Uroš Čufer je pred državnozborskim odborom za finance dejal, da ni nikoli sodeloval pri slabih posojilih NLB. Vendar ta odgovor ne razkrije v celoti vloge, ki jo je imel Čufer kot visok bančni uslužbenec NLB na posojilno politiko banke. Kot vodja centra za finančno upravljanje NLB je imel od leta 2004 vseskozi vpogled v bilance banke, ki so odsevale nevarno napihovanje posojilnega balona NLB. Bil je neposredno podrejen šefu NLB Marjanu Kramarju, po poročanju medijev pa je bilance in poslovanje banke redno predstavljal tudi članom nadzornega sveta in upravi banke. Čufer torej še zdaleč ni bil zgolj običajen bančni uslužbenec NLB, ampak njen zelo pomemben bankir.
Po poročanju medijev je celo premierka Bratuškova včeraj v državnem zboru dejala, »da ima minister za finance srečo, da zelo dobro pozna probleme bančnega sistema«. Izjavi Bartuškove lahko samo dodamo: ja, seveda minister Čufer zelo dobro pozna probleme bančnega sistema, saj prihaja iz upravljavskega osrčja NLB!
Čufer je zagovarjal kreditno ekspanzijo
Čufer je v začetku leta 2005, torej več let pred pokom posojilnega balona, javno izrazil podporo ekspanzivni kreditni politiki bank. Kot pomemben bančnik NLB je za Finance marca 2005 namreč dejal, da ima slovenski bančni trg še veliko možnosti za kreditno rast (Uroš Čufer: Banke morajo ponujati vse storitve, Finance, 54/2005).
 |
Podatki iz grafa o medletnem gibanju posojil podjetjem v Sloveniji in državah evrskega območja jasno kažejo posledice ekspanzivne kreditne politike bank, ki so jo v letih pred krizo zagovarjali slovenski bančniki, kot denimo Čufer. V Sloveniji smo imeli posojilni balon že marca 2005, ko je bančnik Čufer dejal, da ima naš bančni trg še veliko možnosti za kreditno rast. Tedaj je bila medletna rast posojil podjetjem v Sloveniji kar 21-odstotna in nekajkrat večja od povprečja evrskega območja, kjer je bila le šestodstotna (glej graf Bančna posojila podjetjem).
Omenjeni graf tudi kaže, da je imela Slovenija v primerjavi z evrskim območjem izredno velike medletne rasti kreditiranja gospodarstva v celotnem predkriznem obdobju 2005-2008, ki so na vrhuncu bančnega posojilnega balona leta 2008 pri nas presegle celo raven 30 odstotkov. Po poku posojilnega balona leta 2008 je prišlo v Sloveniji do precej večjega in daljšega posojilnega krča kot na evrskem območju, kar omejuje ponudbo posojil in še poglablja našo gospodarsko krizo.
Bančnik Čufer je soodgovoren za bančno krizo
V tujini je bilo objavljeno na tone raziskav o razlogih za bančno krizo. Omenimo zelo odmevne raziskave Debt reduction after Crises (Tang, Upper, 2010), The great leveraging (Taylor, 2012) in What makes high credit growth harmful? Evidence from banking crises (Amri, Prabha, Wihlborg, 2012), ki ugotavljajo, da je med pomembnimi razlogi za nastanek bančnih kriz izredno velika rast bančnega kreditiranja pred nastopom kriz. Raziskave prinašajo enotno sporočilo: večja je rast bančnih posojil pred krizo, večja je verjetnost nastanka slabih bančnih terjatev in posojilnega krča. Pred krizo namreč bančniki z gotovostjo ne vedo, katera posojila bodo nekoč postala slaba terjatev, vedo pa, da pretirana kreditna ekspanzija povečuje možnost nastanka slabih terjatev.
Če ugotovitve omejenih raziskav prevedemo v slovensko bančno realnost, dobimo tole sporočilo: na vrhuncu posojilnega balona leta 2008 je bila prav NLB daleč najpomembnejša posojilodajalka podjetjem s kar 40-odstotnim tržnim delež. Vse to je vedel tudi bančnik Čufer, ki je bil kot vodja centra za finančno upravljanje v NLB po letu 2005 vseskozi podrobno seznanjen z bilancami banke in hitrim napihovanjem posojilnega balona NLB in bi moral upravi banke na čelu s Kramarjem že zato svetovati, naj stopi na posojilno zavoro. A kako naj bi bančnik Čufer svetoval kaj takega, če pa je sam pred krizo javno zagovarjal napihovanje posojilnega balona.
Moralni hazard bančnika Čuferja
V tujini so bile objavljene številne raziskave tudi o vprašanju moralnega hazarda bankirjev in vodilnih finančnikov. Omenimo raziskavo Moral hazard and financial crisis (Dowd, 2009), v kateri avtor opozarja na osrednjo težavo moralnega hazarda bančnih elit. Če vodilni bančniki ne prevzamejo posledic za svoje odločitve, je velika verjetnost, da bodo tudi v prihodnje hazardirali s tujim denarjem. Dowd poudarja, da bi morali vodilni bančniki odgovarjati za svoja dejanja, sicer se bodo bančne krize ponavljale.
Primer pomembnega bančnika NLB Čuferja je klasičen primer bančnega moralnega hazarda v Sloveniji. Čufer je kot vodja centra za finančno upravljanje v NLB soodgovoren za predkrizno kreditno ekspanzijo NLB, ki je privedla do napihovanja posojilnega balona in po nastopu krize do slabih terjatev, posojilnega krča in globoke krize. Namesto da bi Čufer kot dolgoletni vodja centra za finančno upravljanje NLB nosil posledice svojih dejanj, je zanje danes nagrajen z ministrskim stolčkom.
Podoben moralni hazard velja tudi za predsednico vlade Alenko Bratušek, ki je imela pred krizo kot direktorica direktorata za državni proračun velik vpliv na neustrezno ekspanzivno fiskalno politiko, po krizi pa za svoje napake ni nikoli odgovarjala, ampak je danes celo nagrajena s premierskim stolčkom (glej Alenka Bratušek je bankrotirala Slovenijo, Finance 41/2013).
Konflikt interesov bančnika in ministra Čuferja
Čuferjev ministrski položaj je sporen tudi zaradi določb kodeksa o ravnanju javnih uslužbencev ter zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, ki veljata za ministre in prepovedujeta dejansko kot tudi morebitno nasprotje interesov.
Po kodeksu in zakonu so opredeljene okoliščine, ki povzročajo ali bi lahko povzročile nasprotje interesov: »Nasprotje interesov nastane v okoliščinah, pri katerih ima javni uslužbenec zasebni interes, ki je tak, da vpliva ali ustvarja videz, da vpliva na nepristransko in objektivno opravljanje javnih nalog. Zasebni interes javnega uslužbenca vključuje kakršenkoli zaseben interes zanj, za njegovo družino, bližnje sorodnike, prijatelje in osebe javnega ali zasebnega prava, s katerimi ima ali je imel poslovne ali politične stike.«
Pri nekdanjem pomembnem bančniku Čuferju je morebitno nasprotje interesov nastopilo že v trenutku, ko je postal finančni minister in prevzel nadzor nad delovanjem slabe banke, ki bo v prvi vrsti namenjena reševanju slabih bančnih posojil iz NLB, kjer je dolga leta delal prav Čufer. Možno nasprotje interesov pri Čuferju je povezano tudi z nalaganjem državnih depozitov v bankah in drugimi pristojnostmi finančnega ministra v zvezi z delovanjem bančnega sistema, kjer ima največjo mesto NLB. Na vse to je na dan Čuferjevega zaslišanja v državnem zboru opozoril tudi nekdanji minister Šušteršič, vendar je njegova opozorila javnost povsem prezrla.
Zakaj Klemenčič molči o Čuferju?
Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) in njen šef Klemenčič sta pristojna za opredeljevanje o možnem nasprotju interesov ministrov. KPK je tudi ustanova, ki je veliko pozornosti namenila problematiki spornega poslovanja bank.
KPK in njegov šef Klemenčič bi se morala že zato ob imenovanju Čuferja za ministra takoj opredeliti do morebitnega nasprotja interesov. KPK, ki skrbi za nadzor integritete najvišjih državnih funkcionarjev, bi se moral nujno opredeliti tudi do moralnega hazarda ministra Čuferja. Zato se v interesu javnosti (davkoplačevalcev) utemeljeno odpira vprašanje, zakaj šef KPK Klemenčič še vedno molči o nekdanjem pomembnem bančniku NLB in danes prvem državnem finančniku Čuferju?
Vir: Finance
