Kar težko si je zares predstavljati, da bi bili lepi hribi okoli Seula lahko v hipu radioaktivno kontaminirani. Ali pa da bi se tukajšnje ulice polne vrveža lahko spremenile v prizorišče smrti. Vsekakor pa le-to ni neka slutnja, ki bi na dramatičen način stalno obremenjevala Južnokorejce. Tukajšnji ljudje so presenetljivo mnenja, da skoraj ni bolj varnega mesta na zemlji, kot je njihova dežela. Menijo, da so nihanja v odnosu s severno sosedo pravzaprav le neke vrste folklora. Lani je Kim Jong Un skorajda brez predaha streljal naokoli z raketami ter preizkušal svoje atomske bombe, letos pa je na vrsti ofenziva dialoga in športnega sodelovanja.
Bil sem v Južni Koreji v začetku marca. Tam sem bil ravno v tednu, le nekaj dni po koncu olimpijskih iger, ko se je v Pjongjang podala na obisk visoka južnokorejska delegacija. Tamkajšnji komunistični diktator se je torej sploh prvič srečal s kom iz Južne Koreje, čeravno je na oblasti že od leta 2011.
Presunljive novice so se skratka kar vrstile. Ko se je delegacija po dveh dneh vrnila v Seul, se je takoj odpravila v Washington. Predsedniku ZDA so osebno poročali glede rezultatov obiska v Pjongjang ter mu prenesli sporočilo, da bi ga Kim Jong Un rad srečal. Donald Trump je takoj soglašal, ne da bi zadevo pogojil. Recimo s tem, da naj se Severna Koreja znebi atomskega orožja ali pa vsaj verodostojno zaustavi korake njegovega razvoja.
Južnokorejski mediji so se sicer o tem seveda posvečali. Toda zdelo se je, da so skorajda več prostora oziroma časa posvetili neki povsem drugi zadevi – kampanji MeToo oziroma zgodbam žensk, ki so zavrgle sram ter se javno izpovedale o seksualnem nasilju s strani svojih nadrejenih.
Najprej je ta isti teden so izpovedi o seksualnem nasilju pokopale načrte bivšega guvernerja ene od tukajšnjih provinc, da bi leta 2022 lahko kandidiral na predsednika. Tri dni kasneje pa je dežela osupnila ob novici, da je znani igralec in hkrati ugleden predavatelj na soulski gledališki akademiji storil samomor. Njegove študentke so ena po drugi izjavljale, da jih je spolno zlorabil.
»Severna Koreja nas ne bo nikoli napadla, ne atomsko ne konvencionalno«, poudarja Danny Shin, mlad možakar, ki je deset let živel v ZDA ter se potem vrnil sem v domovino, da odsluži dve leti vojaškega roka. Ni nobena skrivnost, da je naša vojska v vseh ozirih boljša. »Kim Jong Un bi sam sebi nadel zanko okoli vratu, če bi karkoli resnega proti nam poizkusil,« izjavlja Danny, ko skupaj govoriva v centru južnokorejskega glavnega mesta, oddaljenega le pičlih trideset kilometrov od severne meje. Če pa bi Kim uporabil atomsko orožje, bi se po Dannyju vse skupaj tudi končalo porazno za Severno Korejo: »Američani bi jih pač izbrisali iz zemljevida.«
»Zato po pravici povedano niti nisem osupnil od novici, da so naši bili v Pjongjangu. Ali pa da se Trump hoče s Kimom,« izjavlja Danny. Za razliko, kot pravi, od novic v zvezi z MeToo. »Tega pa v Južni Koreji še ni bilo, da bi neka navadna tajnica spregovorila, mediji so njeno zgodbo pograbili in nekdo tako vpliven se moral hitro spokati,« ugotavlja.
Seveda pa vse ni tako enostavno. Južnokorejci morda res ne trepetajo od strahu pred vojno, toda glede ene stvari v zvezi s Severom pa so med seboj sprti. Del družbe, še posebej mladi ljudje, meni, da sedanji predsednik Moon Jae-in pretirava glede svoje pripravljenosti za dialog. Vsem ni bilo prav, da je Južna Koreja pokopala ekipo svojih hokejistk, ki so se tri leta pod vodstvom trenerke iz Kanade urile za olimpijske igre. Namreč, polovico hokejistk iz Juga so odslovili, da so se lahko skupni reprezentanci, zbobnani po hitrem postopku, pridružile igralke iz Severa.
»Kar veliko ljudi je tudi bilo zagrenjenih, ko se je pojavila informacija, da je naša država plačala celoten račun v višini treh milijonov dolarjev za nastanitev in prehrano olimpijske delegacije iz Severne Koreje vključno s njihovimi funkcionarji in navijači,« meni Woosuk Choi, novinar desnosredinskega, se pravi proti sedanjemu levičarskemu predsedniku Moonu kritično nastrojenega časnika Chosun Ilbo. »Še posebej mladim se je zadeva zamerila. Mnogi se kar težko preživljajo, garajo od jutra do večera. Potem pa se pokaže, da vlada zna kar mimogrede iz rokava potegniti milijone dolarjev,« poudarja novinar v zvezi z tukajšnjim izrazitim generacijskim konfliktom. Gonilna moč tega konflikta izvira iz občutka krivic, da vlada, po mnenju mladih, skrbi predvsem za upokojence. In da bi prav mladi bili najbolj prikrajšani glede svojega življenjskega standarda, če bi nekega lepega dne prišlo do združitve obeh Korej.
Raziskave javnega mnenja ta hip kažejo, predsednika, ki je bil izvoljen lani maja, ta hip v njegovem prizadevanju glede Severa podpira tja do šestdeset odstotkov Južnokorejcev. Predvsem ga podpirajo pripadniki starejšíh generacij. Po mnenju novinarja Choia bo ta javna podpora zdržala eno leto, kvečjemu dve. »Potem bo že jasno, če ga hoče Kim Jong Un le izigrati,« sodi Choi.
Že zdaj pa je jasno, da bodo predsednika Moona, v kolikor bo doživel tak brodolom, prvi zapustili mladi ljudje. Nobeno novo šokantno MeToo razkritje ga ne bo rešilo iz zagate.
