»Postojnska jama je gotovo najbolj znana turistična jama na svetu. Je največja turistična znamenitost Slovenije in eden največjih kraških spomenikov sveta.« To piše na spletni stani Postojnske jame.
Naravne znamenitosti so lahko zelo dobičkonosne. Za mesto pri teh koritih se prerivajo mnogoteri, ki bi jim v mojih mladih letih rekli »grebatorji«. Kako je torej s Postojnsko jamo, ki je včasih Postojnčanom zagotavljala precejšen kos kruha?
Prejšnji teden se je odvila zanimiva zgodba ali bolje farsa okrog sklica pa preklica skupščine Postojnske jame. Na skupščini naj bi sklepali o uvedbi revizije v Postojnski jami. Ker se že dolgo govori, da Batagelj s Postojnsko jamo služi le sebi in svoji družini, Postojnčani pa od tega svetovno znanega bisera nimamo nič. Vizije, da bo celotno prebivalstvo občine živelo samo od Postojnske jame, ni več. Kljub temu še obstajajo trditve, da bi uspešni gospodarstveniki znali iz Postojnske jame napraviti zelo učinkovito zgodbo o poslovnem uspehu. Narava je poskrbela za osnovno sredstvo«, vse, kar bi moral uspešen menedžer storiti je, da s pravo izbiro resursov to sredstvo upravlja v dobro vseh ljudi. Vseh, ne le sebe.
V kolikor bi bili nameni lastnika in upravitelja Postojnske jame iskreni, bi se v tem času, od kar jo vodi, postojnski turizem razcvetel. Postal bi vodilna panoga ne le v občini ampak v celotni regiji. Batagelj je nekaj let nazaj sveto zatrjeval, da bo povezal slovenske turistične delavce v verigo, da si bodo turiste podajali. Turist naj bi bil na trenutni destinaciji že načrtno usmerjen k naslednjemu turističnemu ponudniku. A od Batageljevih besed se ni uresničilo nič. Še več – lokalni gostinci, ki so včasih lahko na račun obiskovalcev Postojnske jame prodali kakšno kavo, joto ali posteljo več, so sedaj iz te Batageljeve igre popolnoma izločeni. O tem si seveda upajo pisati redki, saj je očitno Batageljev vpliv na politiko in obstoj marsikoga v Postojni velik. Na to kaže tudi trenutna farsa s sklicem in preklicem skupščine. Direktor družbe Postojna turizem Kocman je sklical, nato pa na zahtevo postojnskega občinskega sveta preklical skupščino in odstopil. Je bil to le eleganten umik iz družbe, ki je pred likvidacijo?
Ko se je Postojnska jama lastninila, je bil glavni argument pri prodaji ta, da mora ostati v rokah domačina, češ da tujec ne bi skrbel za dobrobit prebivalcev. Kot da tujec lahko naše podzemlje naloži na vlak in ga odpelje domov. No, Postojnska jama je v rokah domačina, a domačini od tega nimamo nič več, kot bi imeli, če bi bila v rokah tujca. Delovna mesta se namreč delijo po sistemu nepotizma in sistemu, kdor ni z nami, je proti nam. Seveda je vse to zakonsko sprejemljivo, a tudi to je še en primer, da kar je v skladu z zakonom, ni nujno v skladu z etiko in moralo. Večkrat je slišati, da je za učinkovitost potrebno narediti odločne reze, odpustiti nesposobne delavce, ukiniti neučinkovite oddelke. Vse to je res, a trdim, da je vedno potrebno najprej pogledati na človeka. Trdim, da ga ni človeka pod tem soncem, ki se ga ne bi dalo s pravim načinom motivirati za delo. A to seveda potrebuje drugačen pristop do dela, od menedžerja zahteva, da procese pogleda ne le skozi vidik ozkega finančnega zasebnega interesa, ampak skozi prizmo skrbi za dobrobit čim več ljudi. Predvsem za to, ker v tem primeru ta lastnik ne upravlja izključno z lastnim premoženjem, ampak s premoženjem, ki je last ljudi. Naravna znamenitost pač ne more biti last ene družine!
Kaj vse je torej skrito za igro sklica in preklica skupščine Postojnska jama? Ali vprašano drugače – kdo vse se namaka v umazani vodi, ki sedaj smrdi že zelo daleč? Koliko od postojnskih politikov in vplivnežev mora o vsem tem molčati?
Bo zanimivo videti…
