Kdo je slovenski Rupert Murdoch?

V filmu “Tomorrow never dies” se James Bond spopade z medijskim tajkunom Elliotom Carverjem, vodjo Carver Media Group Network, ki želi Kitajsko in Združeno kraljestvo zaplesti v vojno, ker mu Kitajska ne želi dati ekskluzivnih pravic za televizijsko oddajanje.

Na ta film sem se spomnil ob novicah o težavah, v katere je v zadnjih tednih zabredel medijski mogotec Rupert Murdoch, potem ko je bilo razkrito, da je eden izmed njegovih časnikov, “News of the World” šokantne in druge “zanimive” podatke pridobival z nezakonitim udiranjem v mobitele številnih ljudi, od nekdanjega premiera do tragičnih otroških žrtev kriminalnih dejanj.

Te dni vsa britanska politična elita, levo, desno in v sredini, obsoja tako nedopustne zlorabe svobode tiska, premier David Cameron pa se skuša otresti zasebnih in nekdanjih službenih povezav z omenjenim časnikom. Še pomembneje, poskuša se otresti vpliva, ki ga je prek omenjenega tabloida na britansko politiko imel Rupert Murdoch. 

Slovenski mediji so afero, ki pretresa Združeno kraljestvo prenesli brez posebnega razmisleka. Le radijska novinarka se je spomnila na Zorana Thalerja, ki je v prispevku v enem izmed radijskih dnevnikov lahko izrazil svoje zadoščenje ter kot češka sancta simplicitas nekoč na Husovo grmado zdaj vrgel poleno na Murdochovo – ne da bi seveda gospod Murdoch to opazil.

Toda ali je slovenski nauk zgodbe o Rupertu Murdochu ta, da je bil tudi Zoran Thaler le žrtev njegovega zlobnega medijskega imperija? Do kam seže analiza slovenskega novinarstva v tej zadevi?

Verjetno le do meja lastne svobode. V Združenem kraljestvu se ob zadevi tabloida “News of the World” pogovarjajo ne le o nedopustnih posegih medijev v zasebnost in o mejah novinarske svobode (pri nas so novinarji še vedno nedotakljivi svečeniki), ampak o vplivu medijev na politični in ostali britanski establishment. Odnos med visokimi politiki in mediji je postal “preveč tesen, preveč domač”, je te dni priznal britanski premier Cameron in nadaljeval: “Resnica je, da smo vsi bili vpleteni v to – tisk, politiki in vodje strank – in, da, vključno z menoj. Kajti strankarski voditelji so bili tako željni podpore medijev, da so si zatiskali oči.”

Pred čem si pri nas mediji zatiskajo oči? Kako je z mediji in politiko pri nas? Z redkimi izjemami (denimo Financ in seveda Časnika), so pri nas mediji tisti, ki so pod vplivom politike – ne nasprotno, kot je to v Veliki Britaniji. Le desne stranke so tiste, ki si tako mučno prizadevajo za svojih pet vrstic ali pet sekund medijskega prostora, upajoč, da jim bo takšna milostljivost medijev pod taktirko levice prinesla kakega volivca. In mediji jim, desnim strankam, včasih celo naklonijo nekaj pozornosti.

Ali naj bomo zadovoljni, da nimamo slovenskega Ruperta Murdocha, takšnega, ki bi stikal po telefonskih predalih in si hkrati okrog prsta ovijal slovenske politike? Malo zadovoljstva imamo lahko z dejstvom, da nimamo močnih podjetnikov, še posebej zato ne, ker so pri nas politiki tisti, ki si ovijajo novinarje okrog prstov. Kakšna Rebekah Brooks in kakšen Andy Coulson (nekdanja urednika “News of the World”) bi se – kar se tiče tesne zveze s politiko – lažje našla. Kdo je torej pri nas Elliot Carver alias Rupert Murdoch in kdo James Bond? In kdo so slovenski “zasebni detektivi”, ki za slovenske tabloide prisluškujejo mobitelom? Bi bil česa takega sposoben kak administrativno upokojeni uslužbenec nekdanje SDV?

Foto. Wikipedia