Kdo je pooblaščen (ali se sam pooblasti), da lahko poljubno izraža svoje mnenje

Imeti mnenje o vsaki stvari ni najbolj modro

Na X-u lahko vsakodnevno zasledujemo, kako predsednica blokira posamezne sledilce oz. komentatorje njenih dejanj. Najnovejše pa je, da jih je sedaj menda celo »pomilostila« oz. odblokirala. Vse to je poleg političnih razlogov po mojem mnenju v veliki meri posledica njenega prepričanja, da mora imeti o vsaki stvari svoje mnenje. Že v sami volilni kampanji, še posebej pa ob njenem nastopu mandata predsednice republike, je na veliko poudarjala, da ona pa ne bo tiho. To je bilo posebej všeč volivcem levega pola, ki jih je »nekoč njihov« predsednik Borut Pahor pogosto razočaral, ker ni kar naprej napadal desnice v slogu t. i. MSM (main stream medijev) in njihovih mnenjskih voditeljev. Mene je pri tem pozitivno presenetil (v drugem mandatu), ko se je na neki način uprl enoumju levice, za katero so laganje, kraja, uboji … legitimna sredstva za dosego želenega cilja – večno vladanje pa naj stane, kolikor hoče.

Vedenje in znanje sta v obratnem sorazmerju

Sam pogosto poudarjam, da je vedeti v obratnem sorazmerju z znanjem. Več kot veš (imaš odgovore na vsa vprašanja), v resnici malo znaš. Več kot namreč pridobiš znanja, bolj spoznavaš, kako v resnici malo znaš in v resnici zelo malo »veš«. S sedanjo predsednico v svojem življenju osebno nisem imel veliko izkušenj. Spremljal sem jo po medijih, kjer je bila vsaj po mojem mnenju pretirano izpostavljena kot strokovnjakinja za vse, česar se loteva, kar so ji omogočili odločevalci oz. t. i. strici iz ozadja. Sem preveč izkušen, da bi ne vedel, da se pomembni položaji ne dobivajo zaradi strokovnih kompetenc (ustrezne usposobljenosti), temveč predvsem zaradi »družbeno politične primernosti«, ki se v žargonu izraža v pojmu »našizem«. 

Predsednico sem imel »čast« spoznati v živo

Enkrat pa sem imel možnost se z njo osebno srečati. Na šoli, na kateri sem predaval, so imeli teden multikulturnosti. Ker se z organizacijsko kulturo in razlikami med posameznimi kulturami precej intenzivno ukvarjam že leta, sem učiteljskemu zboru predlagal, da bi problemu večkulturnosti nekaj prispeval s svojim znanjem (sem si domišljal, da o tem nekaj vem in še zmeraj sem tega mnenja). Povod za to moje zanimanje je bilo moje spoznanje, ko sem ob prvem vodenju po Sarajevu ob dejstvu, da tam »sobivajo« štiri svetovne religije (katoliška, pravoslavna, židovska in muslimanska), da nimam pojma o zgodovinskih vzrokih za razlike med posameznimi regijami oz. narodi, državami ipd. 

Program je bil že pred tem pripravljen in nisem bil vključen. Bil pa sem pozoren na to, da bo predavala (zagotovo ne zastonj, kot bi to jaz opravil) multipraktik Nataša Pirc Musar. Če se prav spomnim, je bila takrat informacijska pooblaščenka, in to že drugi mandat. Njeno prazno besedičenje o strpnosti, spoštovanju ipd. name ni naredilo nekega vtisa. Je pa v meni zelo negativen vtis pustil njen aroganten odhod iz predavalnice brez odgovora, ko sem ji postavil konkretno vprašanje (pojma nimam, kaj sem jo vprašal). Občutek sem dobil, da je prepričana, da je njeno mnenje dokončno in popolno in ne dovoljuje nobenega ugovora. 

Razmislek o tem, kako nekdo »pridobi« možnost za mnenjsko voditeljstvo

Mi je pa to dalo poleg mnogih drugih primerov (o Milosavljeviću sem že pisal) tudi podlago za razmislek o tem, kako se v javnosti vzpostavi situacijo, ko se nekaterim »podeli« avreola mnenjskih voditeljev in posledično strokovnjakov, ki ne dovoljuje nikakršnega dvoma o njihovi superiornosti na posameznih (ali več) področjih, po drugi strani pa prepričanje, da lahko vsakdo (če je le prave provenience oz. če je »naš«) poda mnenje na mnenje kogar koli. Tu se v zadnjem času še posebej spomnim užaljenost glavnega urednika Mladine, ki je bil užaljen ob mnenju dr. Žige Turka glede strokovne utemeljenosti članka (glede strokovnosti o primernosti vetrnih elektrarn).

Tiste, ki dajejo(mo) mnenja v medijih (pustimo ob strani »facebook strokovnjake« in znalce ob šankih), delim na nekaj kategorij. Na tiste, ki

  1. imajo akademsko izobrazbo in jim strokovnosti zelo težko oporekamo – sam sem z gotovostjo štejem dr. Žiga Turka,
  2. imajo akademsko izobrazbo in je njihova dejanska strokovnost povezana z všečnostjo bodisi oblasti, trendom, splošnim MSM trendom ali trenutnim sogovornikom (svojo strokovnost utemeljujejo s svojo akademsko izobrazbo) – mnogi naši družboslovci in na žalost tudi mnogi naravoslovci, ki se zaradi uklanjanja (oz. je to posledica borbe za ljubi kruhek) pridružijo trendom (npr. antropogenim vzrokom za klima katastrofe, woke teorijam, teoriji spolov ipd.),
  3. nimajo nikakršne (ali pa zelo površinske) akademske izobrazbe, pa jim zaradi vsiljene prepoznavnosti ali poklicne izpostavljenosti, ker zasedajo pomembna izpostavljena mesta, brez dokazanega znanja »pripada« možnost podajanja mnenj o vsem mogočem – npr. Nika Kovač, Gregor Repovž, Marcel Štefančič (o njegovi strokovnosti na področju filma se ne spuščam, ker o filmu nimam pojma) ipd.,
  4. »modre« posameznike, ki navkljub deficitu akademske izobrazbe vseeno zaradi svojih izkušenj znajo povedati marsikaj pametnega in se pri tem zavedajo, da o vsem pa ne morejo »modrovati« – primer Ivan Oman.

Še zmeraj velja, da imajo vsake oči svojega malarja

Verjetno se lažje strinjate s kategorijami kot pa z osebami, ki sem jih pridal kategorijam. Bralcem prepuščam, da sami po svojih izkušnjah po svoje razporedijo posameznike, tako kot jih vidijo oni. Pa tudi kategorizacija je seveda zelo subjektivna in odvisna od osebnega pogleda oz. svoje percepcije, o čemer sem več pisal v prejšnjem prispevku (Svet ni tak, kot bi ga radi videli, in ni enostavnih rešitev za prevlado pameti nad blodnjami – Časnik (casnik.si)). Bom pa malce pojasnil zadnji dve kategoriji (prvi dve verjetno nista potrebni podrobnejše razlage).

Začnimo z zadnjo kategorijo. Vsi niso imeli možnost doseči akademske izobrazbe (tu predvsem mislim na podiplomske študije), za kar je več razlogov. Starejša generacija v mnogih primerih niti ni imela možnosti za šolanje na akademski stopnji ali pa se jim je nekje v času študija zalomilo. Nekateri niso imeli želje in podpore s strani staršev, ki so jih vključili v podjetništvo, pa so nato preko svoje poklicne poti pridobili veliko znanja in izkušenj. 

»Akademija« ni niti možnost niti izbira za vse, ki imajo kaj pametnega povedati

Mnogim pa po zaključenem študiju niti na misel ni prišlo, da bi se ukvarjalo z »akademijo«, kot temu pravi eden izmed mojih dobrih znancev (sicer doktorand strojništva). Zanje je značilno, da pretirano ne modrujejo o tistem, česar ne poznajo, temveč svoje mnenje povedo samo o tistem, kar jim je iz svojih izkušenj in znanja poznano. Tukaj ne mislim samo na Elona Muska in Billa Gatesa, ki sta zaradi nezanimivosti prenehala s študijem in se lotila podjetništva. Vemo, kje sta danes. Večinoma tu govorimo o podjetnikih in strokovnjakih s področja tehnike in mogoče še ekonomskih (menedžerskih) voda. Moraš biti res zelo »pameten«, da podcenjuješ mnenje Boscarola, Akrapoviča, Batagelja ipd. Si jih pa sposoben z vilami nagnati v morje, če si v tretji kategoriji. 

V to kategorijo štejem tiste, ki so sicer imeli vse možnosti za pridobitev vsaj visokošolske izobrazbe na družboslovnih smereh, pa jih pogosto predvsem zaradi svoje lenobe niso zmogli doseči ali pa so preko obvodnih šol pridobili formalno diplomo, medtem ko jih znanje ni posebej zanimalo. Njim so bili dobri položaji, funkcije ipd. samo po sebi umevni in tudi realno dosegljivi. Mnogi so tudi dosegli medijsko prepoznavnost na zelo različne načine.

Najboljši primeri za razumevanje razlike med pojmoma znati in vedeti 

Najnovejša pridobitev SIOL-a kolumnist Franci je zaradi svoje jezičnosti »pridobil« status nekoga, ki lahko da mnenje o mnogih stvareh, o katerih zagotovo nima kakega velikega znanja. Pa še zdaleč ni edini. Nika, Jaša, Miša, Miha, Luka pa še mnogo bi jih lahko našteli, za katere bi bilo zelo pametno, da svojega neznanja ne bi kazali naokoli. Je pa nevarno, ko kakšen faliran učiteljiščnik (Kardelj, da ne bo pomote) ali študent kemije (Kidrič) ipd. pridobi veliko moč in pametuje o vsem mogočem ter ob tem seveda izvaja družbene eksperimente. Kar je še posebej grozljivo, se po njih nato celo poimenujejo akademske ustanove. Ulice, trgi in pa kipi nas še vedno opozarjajo o tem, da smo se očitno skregali z zdravo pametjo in temeljnimi civilizacijskimi vrednotami. Upam, da se nam to eksperimentiranje s ponovno vrnitvijo »svobode« spet ne bo v popolnosti ponovilo, ker na žalost vse nakazuje, da se to že dogaja. 

Post skriptum

Verjetno je podobno tudi drugje v razvitem svetu. Pa vendarle obstaja ena velika razlika, ki na to tezo (o podobnosti) kaže v precej drugačni luči. Smo ena redkih ali pa celo edina družba (država), kjer se kršiteljev in žrtev ne sme poimenovati po imenih oz. ne smejo biti enoznačno predstavljeni. Baje zaradi varovanja osebnih podatkov. Mogoče pa to ni samo neumnost oz. »posebnost«. Kaj pa če je povezana s tem, da bi v primeru, če bi današnjega Franceljna, ki je ubil Lojzeta, povsem enoznačno predstavili, postopoma zahtevali, da se tudi krvnike pri množičnih umorih in njihove žrtve med in po vojni enoznačno imenuje ? Bi se znalo povezati mnoge danes pomembne posameznike in posameznice s krvniki iz tistega obdobja ter pomembnimi člani avantgarde v prejšnjem režimu? Temu se sicer lahko reče tudi dokazilo za kontrolirano poreklo. Sam imam to hipotezo za zelo verjetno in precej enostavno dokazljivo.