Kaj je upanje? Kdaj zase vemo, ali imamo upanje? Z vprašanjem upanja se je ukvarjal tudi apostol Peter v svojem prvem pismu, iz katerega smo danes brali. V tem odlomku je zapisan eden od najbolj znanih Petrovih stavkov: »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog vašega upanja« (1 Pet 3,15). Razlog, zakaj je sv. Peter v svojem pismu govoril o upanju, so bile razmere po požaru v Rimu leta 64, ko je cesar Neron sprožil preganjanje kristjanov. Peter je želel kristjane opogumiti, da jih preganjanje ne bi spravilo v malodušje. Obstajala je nevarnost, da bi se zaradi strahu pred preganjanjem in mučenjem predali obupu in zatajili vero. Peter je imel pred seboj predvsem kristjane petih maloazijskih rimskih provinc; Galacije, Kapadocije, Cilicije, Pizidije in Pamfilije. Čeprav Peter ni oznanjal po omenjenih pokrajinah Male Azije, tam sta delovala predvsem Pavel in Barnaba, je imel v prvi Cerkvi vrhovno avtoriteto Kristusovega namestnika, zato je bila njegova beseda v veliko oporo tudi tistim, ki ga osebno niso poznali.
Človekov pozitiven odnos do prihodnosti ima dvojno naravo: psihološko in duhovno. Na osnovi tega razlikovanja govorimo o optimizmu in upanju. Optimizem je psihološka kategorija, upanje pa teološko-duhovna. Med njima ni nasprotja, je pa velika razlika v dometu enega in drugega. Na neki stopnji življenjskih preizkušenj optimizem ne zadostuje več, zato nastopi vprašanje, ali se takrat hočemo odpreti milosti, ki nam posreduje upanje.
Do optimističnega odnosa do sveta lahko s svojimi sposobnostmi pride vsak človek, veren in neveren, in sicer s tem, kar zmore s pomočjo svojega razumskega razmisleka o problemu, ki ga ima, s spodbujanjem pozitivnih čustev in krepitvijo volje, ki ga motivira za vztrajno in ustvarjalno delovanje. Upanje pa je duhovna sila, ki je psihičnim danostim – razumu, čustvom in volji – transcendentna in zato dostopna samo tistemu, ki se Bogu za ta dar odpre in ga sprejme.
Na primeru obeh osrednjih osebnosti prvega Petrovega pisma, Nerona, povzročitelja preganjan, in sv. Petra, opora preganjanim, bomo ponazorili razlikovanje med optimizmom in upanjem.
Neronov vzpon je klasičen primer optimističnega napredovanja. Oblast je prevzel s 17 leti. Mnogo let je vse potekalo gladko, brez zastojev, nizal je uspeh za uspehom. Bleščečo kariero mu je izposlovala njegova mati Julija Agripina mlajša, sestra Gaja Kaligule, avtokratskega cesarja, ki so mu po krivem pripisovali blaznost in so ga leta 37 usmrtili oficirji pretorijanske garde. Ko je leta 49 umrl Neronov oče Gnej Domicij, se je njegova mati Agripina poročila s stricem Klavdijem, rimskim cesarjem in ga pridobila, da je njenega sina Lucija, imenovanega Neron, učenca filozofa Seneke, posinovil in mu s tem, ko je bil cesar Klavdij leta 54 umorjen, omogočila prevzem cesarske oblasti.
Mladi Neron je s svojimi legijami zatrl upor britanskih plemen, premagal Parte na območju Armenije in Sirije. Priljubil pa se je tudi prebivalcem Rima, ker jim je po požaru, ki ga ni zanetil ne on ne kristjani, pomagal pri obnovi mesta. V sklopu obnovitvenih del si je dal blizu Koloseja zgraditi znamenito Zlato palačo, ki je šele pred nekaj meseci postala ena najmoderneje opremljenih in predstavljenih točk antičnega Rima. Podobno kot Kaligula tudi Neron v poznejših letih vladanja ni znal ravnati z rimsko aristokracijo, stiskal jo je in preganjal, zato je bilo samo vprašanje časa, kdaj se mu bo uprla. Senat ga je razglasil za državnega sovražnika, uprla se mu je vojska, v brezizhodnem položaju je zadnji potomec iz dinastije cesarja Avgusta leta 68, star komaj 30 let, naredil samomor.
Optimizem cesarja Nerona se je v veliki življenjski preizkušnji zlomil. Ker ni poznal Boga, ki bi ga slavil v svojem srcu, kot piše sv. Peter, je verjel, da je sam najvišji od vseh, nekakšno polbožanstvo, zato je pričakoval, da bodo drugi, plemstvo in ljudstvo, nosili njegovo podobo v svojih srcih. Ko je spoznal, da so se vsi obrnili proti njemu, je ostal brez zunanje in notranje opore, postal je nihče, majhen pred ljudmi in brez varstva bogov. Strt v duši si je sam vzel življenje.
V nasprotju z Neronom, pa so preganjani kristjani v Mali Aziji slavili Kristusa v svojih srcih. Kristus jim je, tako kot je obljubil v poslovilnem govoru, po Očetu podaril Duha Tolažnika, ki jih je napolnjeval z upanjem. Prestrašeni maloazijski kristjani, ki jih je krepila moč z višave, spričo Neronovega preganjanja niso podlegli obupu. Božji Duh, skrivnostna sila, milost, pridobljena z Jezusovim vstajenjem, je prehajala v njihov razum, da razmer niso videli tako strašljivo kot Neron, ki mu je strah zatemnil pogled in ga potisnil v samomor. Njihovih čustev ni preplavila panika, da bi se pred cesarjevimi zasledovalci razbežali po grapah in gozdovih, ampak so občutili neopisljiv žar kljubovanja človeški zlobi. Strah ni ubil njihove volje, da bi vztrajali v dostojanstvu božjega otroštva, ki so ga prejeli pri krstu. Neron je bil cesarjev posinovljenec, kar mu je prineslo začasno slavo in oblast. Maloazijski kristjani pa so bili božji posinovljenci. Časti niso sprejemali iz človeških rok, temveč iz Božjih. Niso sicer postali dediči minljivega imperija, postali pa so dediči nebes. Zato niso klonili pred državnimi zasliševalci in sprejeli ponujeni kompromis, da bi darovali uradnim bogovom in s tem ohranili golo življenje.
Maja in junija, ko se spominjamo množičnih povojnih pobojev, večkrat kdo pravi, da vse te žrtve ne morejo biti zaman, zato se morajo slej ko prej pokazati sadovi teh žrtev. Nedolžno pobiti naj bi bili upanje za nas žive. Zakaj so tisoči umrli, ne vemo, zato ne smemo delati nobenih povezav med žrtvami pobojev in učinki njihove žrtve za dobro naslednjih generacij. Vse je popolna skrivnost, zato so vse te razlage brez pomena, ker v resnici ne moremo razložiti, kaj je Bog hotel. Skrivnostni smisel pobojev nam je nedostopen, zato zanj ne iščimo razlag. Bog nikoli ne dopušča žrtev zato, da bi bilo potem drugim bolje. Ne žrtvuje ene generacije za dobro druge generacije. Takšne razlage so si izmišljali komunisti, ki so zagovarjali tezo, da lahko nov družbeni red nastane samo, če se izvede revolucija, ko ena generacija prelije kri, da bi druga živila bolje. Kot da je lahko revolucionarno prelivanje kriv temelj upanja za postrevolucionarno dobo.
Upanje za žive izhaja neposredno iz Kristusa, seveda če vanj verujemo, ne pa iz kalkuliranja, da bo zato, ker so bili nekateri brez dokazane krivde pobiti, nekoč bolje.
Podobno prazni stavki so denimo: ‘Življenje gre naprej. Treba je živeti naprej. Bodimo optimist, kajti v vsaki stvari je lahko tudi kaj dobrega.’ Ne tolažimo drug drugega s temi praznimi besedami. Edino, kar zares vemo, seveda po spoznanju iz vere, je, da takrat, kot trpimo, Kristus trpi z nami, da takrat, ko umiramo, Kristus umira z nami, da bomo tako, kot je vstal Kristus, vstali tudi mi. Pa ne le ob koncu časov. Imamo upanje, da iz pobitosti duše, iz nemoči telesa, vstajamo že sedaj, prav danes, ker Gospod, dokler smo na zemlji, nenehno obnavlja našega duha in naše telo. In samo to je razlog za upanje, o katerem je govoril sv. Peter tistim, ki so se v Mali Aziji bali preganjanj, izgube domov, predvsem pa smrti.
Upanje je stvar vere in milosti. Zato upanje ni isto kot vesel značaj, ali naravni optimizem. So ljudje, ki se radi smejejo, šalijo in kažejo dobro voljo. Vse to so veliki in dragoceni darovi, zato hvala Bogu za vsak vesel značaj. Toda upanje, o katerem govori sv. Peter, se naslanja na vero v Kristusa in ne na vesel značaj, pa tudi ne na ugodne zunanje okoliščine.
Lahko rečemo, da je danes med ljudmi veliko optimizma, a malo upanja. Ali drugače: lahko ste glede vprašanj, ki zadevajo ta svet, pesimist, obenem pa je vaše srce napolnjeno z upanjem. Lahko ste pesimist, ali bomo ohranili naravo, zmanjšali revščino, omejili družbene in politične konflikte. Tudi če imamo glede vsega tega pesimističen pogled, smo lahko v globini svoje duše polni upanja. Kajti upanje se ne nanaša na vprašanje, kako v neskončnost ohranjati mladostno svežino svojega telesa, socialno državo in družbeno blaginjo, čeprav je vse to velikega pomena, ampak se z upanjem oziramo na Božje usmiljenje, da je Kristus z nami, pa naj bodo okoliščine ugodne ali neugodne.
Ena je groza, je naslov knjige dr. Tineta Hribarja. Namreč groza, da beseda optimizma utihne takoj, ko gre zares. Ne ugasne pa upanje, kajti Gospod nas tudi v temni noči obišče z žarki zlatega sonca, nas potipa z nežno roko človeka, ki nam v bolezni streže, a tudi takrat, ko tudi tega ni več, ko nemočno zapiramo oči, Gospodov angel vstopa v našo bližino in nas krepča, da z njim prestopimo prag upanja.
Ali si znamo torej odgovoriti, kaj je razlog našega upanja, kot nas sprašuje sv. Peter? O optimizmu zna govoriti vsak, celo naši ministri, o upanju pa lahko kaj resnično trdnega pove samo tisti, ki stoji v Bogu, ki ne živi iz sebe, ampak iz Božjega usmiljenja.
