Katalunya

Katalonija oktobra 2017 (Foto: Profimedia)

Temeljni problem prizadevanja za samostojno državo Katalonijo ni zakonitost referenduma, temveč ideologija, ki stoji za špansko in evropsko zakonodajo. To, kar je zares potrebno, ni dolgovezen dialog, razpravljanje in pogajanje o neodvisnosti Katalonije, temveč razprava o »filozofiji države« in »filozofiji EU«.

Zanimivo je opazovati prve reakcije evropskih politikov na dogajanje v Španiji ob katalonskem referendumu za samostojno državo. Čeprav so se opredelili proti nasilju, Bruselj podpira Rajoyevo vlado in poudarja, da referendum ni bil zakonit. Katalonija torej nima mednarodne podpore.

Stopanje evropskih politikov in institucij na stran Španije in zakonitosti, kaže na njihovo dvoličnost. Če bi tako nasilno, kot je odreagirala Španija, ravnali zagovorniki klasične družine in bi se z nasiljem postavili v bran zakonodaje, ki ščiti klasično družino, bi jih isti politiki razglasili za homofobe in zaostaleže. Zakaj sedaj ti demokratični politiki španskega političnega vrha, če se zavzemajo za pravice manjšin in zatiranih, ne razglasijo vsaj za nacionalistične, imperialistične in nedemokratične? Zakaj Španiji ne zagrozijo z izključitvijo iz EU? Zakaj vsaj ne pritisnejo na Španijo, da spremeni svojo krivično zakonodajo? Ne, španska zakonodaja jim služi za podporo španskim oblastem!

Je naloga Španije in EU, če Katalonci, res želijo samostojnost, da jim to prepreči ali da jim to omogoči? Je država v službi človeka, ali je človek v službi države? Je država nad narodom ali v službi naroda? Ko se narod zavzema za samostojno državo, kdo je država, da mu lahko to prepreči? Vsekakor je skupnost ljudi, ki pripadajo določeni kulturi, vrednotam in jeziku pomembnejša od države in temelj pristne države. Je evropska politična elita premislila, kaj dolgoročno pomeni podpirati »na novo porajajoče se« človekove pravice posameznikov in manjših skupin ob istočasnem zatiranju večine, istočasno pa oporekati pravice celotnim narodom?

Voditelji EU na prvo mesto postavljajo državo in to državo, ki narod, namesto, da bi ga ščitila, zatira. Nespoštovanje in zatiranje klasične družine in narodov, se ne kaže le v primeru Katalonije, temveč je stalnica današnje »moderne« politike. To je v svojem bistvu zatiranje realnosti in resnice, je zatiranje narave. Taka država ni normalna in naravna, temveč je izumetničena ter obsojena na propad. Temeljni problem prizadevanja za samostojno državo Katalonijo ni zakonitost referenduma, temveč ideologija, ki stoji za špansko in evropsko zakonodajo. To, kar je zares potrebno, ni dolgovezen dialog, razpravljanje in pogajanje o neodvisnosti Katalonije, temveč razprava o »filozofiji države« in »filozofiji EU«.