Razsvetljenski misleci so pred več kot 200 leti pričeli ostro napadati politično podobo Evrope, zahtevali prevetritev družbene hierarhije in razpihovali revolucionarni ogenj. Odmevati je pričel Rousseaujev klic “nazaj k naravi”, Evropejci so postajali bolestno kritični do lastne kulture, simpatije pa so pritegnile tuje civilizacije in družbe; azijske, ameriške, afriške, prvinske … Krščanstvo je bilo deležno ostrih napadov s strani deistov, liberalcev in ateistov, ki so skušali zmanjšati vpliv Cerkve v družbi in jo prikazati zgolj kot družbeno institucijo, ki zavira napredek.
Vedno hujša kulturna erozija je na Zahodu ustvarjala vakuum, v katerega so vstopale vedno nove vitalne ideologije in drzne rešitve: socialni darvinizem in z njim povezan šovinizem, utopični socializem, marksizem in iz njega izvirajoči totalitarni ideologiji, komunizem in nacizem. Med njimi je prihajalo do prepletanja, tekmovanja, nekatere so se izpele, druge preživele. Med njimi tudi komunizem, ki se je izkazal za zelo prilagodljivega. Od kod njegova zmožnost neštetih mutacij in kamuflaž? Ker ne priznava objektivne resnice in je čisto vsa materija lahko predmet manipulacije. Zato komunistom tudi ni bil problem 23. avgusta 1939, na predvečer 2. svetovne vojne, spečati se z močno nacistično državo.[1]
Ob koncu druge svetovne vojne je komunistični sistem doživel vojaško ekspanzijo in vsilil totalitarni režim milijonom po vsem svetu. Zelo hitro pa so pričeli ekonomisti opozarjati na nevzdržnost planskega gospodarstva in napovedovali zlom sovjetskega sistema, ki je vedno težje tekmoval z ameriškim. Ker so hoteli ohraniti status avantgarde, so komunistični sociologi in analitiki ob koncu 60-ih našli nove formule preživetja: kritika kapitalizma, pacifizem, multikulturalizem, teorija spola … V zadnjem obdobju pa se mnogi radikalni levičarji spogledujejo z rastočim islamskim fundamentalizmom.
Zavezništvo med komunizmom in islamizmom je sicer staro že skoraj 100 let. V 20-ih letih 20. stoletja ga je glasno zagovarjal Haji Misbach, skrajno radikalizirani komunist. To zavezništvo se je pod krinko multikulturnosti v zadnjih desetletjih okrepilo in pričelo napadati najprej ekonomski, kasneje pa tudi vrednostni sistem Zahoda. Fidel Castro je leta 2007 med srečanjem z iranskim ministrom za zdravje Mohamedom Farhadijem kritiziral Zahodno politiko in poudaril, da je le-ta njun skupni sovražnik.
Tkanje zavezniških mrež in krepitev radikalnega islamizma so danes razlog za strah, ki veje tudi po kuloarjih evropskih institucij. Posebni parlamentarni odbor o terorizmu (TERR) je pred nekaj meseci končal razpravo o varnostnem stanju v Evropi.
Samo en dan pred načrtovanim plenarnim zasedanjem in glasovanjem o poročilu v Strasburgu so 11. decembra na tamkajšnjem božičnem sejmu odjeknili streli. Muslimanski terorist Chekatt je streljal na tam zbrane ljudi, jih 5 ubil in več kot 10 ranil. Policija je v naslednjih dneh pridržala in zaslišala njegove sorodnike in prijatelje.
V oči mi je padel njegov oče. Če sem bolj natančen: očetova kapa. Na njej je imel podobo Che Guevarre, komunistična klavca iz Havane. Oče si je pred novinarji pilatovsko pral roke in zavrnil vsako odgovornost za sinovo radikalizacijo. Po njegovih besedah naj bi se radikaliziral v zaporu. To je seveda čisto zavajanje; v hiši Chekatt je iniciacija v svet zla potekala že davno pred 11. decembrom.
Če očetovo glavo obvladuje lik komunističnega zločinca, je bil sinov zapor le zaključna faza, končni razmislek o detajlih glede izvedbe krvavega strelskega pohoda … Obe totalitarni ideologiji – džihadistična in komunistična imata namreč skupni imenovalec; slo po krvi. Obe sta ubijalski, obe razglašata (sveto) vojno proti Zahodni demokraciji, religiji, ekonomiji … Vse ostalo so le detajli.
Nastajajočemu paktu radikalnih levičarjev in islamskih fundamentalistov se lahko zoperstavimo s celo vrsto političnih ukrepov. A ti bodo učinkoviti le, če bomo Evropejci ponosni na svojo antično in krščansko tradicijo in kulturo, se veselili življenja še nerojenih Evropejcev in odločno branili svoje domove pred vdorom agresivnih ideologij, ki so skušale in še vedno skušajo uničiti civilizacijo Zahoda.
[1] V spomin na ta dogodek je Evropski parlament pred 10 leti sprejel resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu, v kateri je spomnil na zločine totalitarnih sistemov 20. stoletja in 23. avgust izbral za dan spomina (https://www.youtube.com/watch?v=oHUW1ga2uKw)