V nedeljo, 29. septembra 2024 so bile v Avstriji volitve v državni zbor, torej parlament. Po mnenju »sedme sile«, torej množičnih občil (pri Angležih fourth estate – četrtega stanu), kakor tudi po mnenju političnih igralcev na tem največjem igrišču sveta, naj bi bile te volitve za Avstrijo nekaj naravnost usodnega, avstrijski entweder-oder – ali-ali, kar koli si že pod to mero predstavljajo. Kakor je bilo že lep čas pričakovati, je tokrat zmagala stranka »svobodnjakov« Herberta Kickla, ki jo ideološko šibko orientirani politiki in novinarji uvrščajo v tabor »skrajne desnice«, ko jo hkrati uvrščajo v dediščino nacionalnega socializma, ki je v vseh pogledih nemška nacionalšovinistična verzija skrajne levice, a tu gre za idejno zmedo, ki jo je vnesel v presoje te vrste Stalin, ki se je hotel za vsako ceno izogniti neuglednemu sorodstvu med obema »socializmoma«, nemškim in ruskim. Ta Stalinov trik je v rabi vse do danes, danes predvsem zaradi neverjetne zgodovinske polpismenosti vse do resnične nepismenosti prav med temi, ki bi zaradi svojega poklica morali imeti o resnični zgodovini bolj realne predstave.
Kako so volil Avstrijci vseh narodnih, jezikovnih, ideoloških in religioznih skupnosti in šol, je od nedelje naprej znano, da so namreč dali dovolj močno zaušnico doslej največjima političnima strankama: Volkspartei – ljudski stranki, idejno nekakšni »krščanski demokraciji« in Sozialdemokratische Partei – socialdemokratski stranki, ki je po kanzlerju Kreiskem zapustila marksistično osnovo, kakor je Volkspartei malo pozneje zapustila »krščansko« osnovo, kakor je pridevnik »krščanski« razumljen v političnem žargonu, kar pa se v bistvenih izhodiščih vendar ne sklada s tem, kako je ta pridevnik mogoče razumeti v ključu Jezusovega nauka. Tudi tokrat so voditelji poraženih strank ponovili farso svojega opravičevanja, ko so skušali realni poraz retorično prikazati kot vsaj perspektivno zmago. Za neuspehe lastne stranke so kajpada krive težave v zadnjih letih, za neuspehe drugih strank je kajpada kriva njihova politična usmerjenost, za uspeh trenutnih zmagovalcev pa je krivo »prešibko komuniciranje« lastnih tako lepih idej in obljub… Seveda pa tudi trenutni zmagovalci ne razumejo, zakaj so tokrat odšli z glasovalnega podija kot zmagovalci – in kaj nazadnje čaka, in to presenetljivo zgodaj – vsakega političnega zmagovalca. Zmago pripisujejo odličnosti svojih zamisli in dobri volji in poštenosti svojih voditeljev, in posebej še prvaka med njimi, pri čemer jih ne moti prav dosti, ko jih vedno znova ujamejo pri kakem demonstrativnem sodelovanju s temi, ki svoje nacistične nostalgije niti ne skrivajo. Seveda tudi v Avstriji ni v osnovi bolje, kakor v novih državah, ki so izšle iz razpadle Jugoslavije, kjer je danes slišati več komunističnih gesel in pesmi, kakor je bilo to v času, ko je ta »zmerna levica«, namreč zmerna v pičli razsodnosti, ne v ravnanju z ljudmi, vladala. Tako je tudi v Avstriji še vedno slišati gesla in pesmi obeh variant skrajne levice: nacional-socialistične (nacistične) in internacional-socialistične (komunistične).
A kako so tudi na teh volitvah glasovali kristjani? Tu ne mislim folklornih »kristjanov«, katerih teologija je večinoma reducirana na krašenje božičnega drevesa in na barvanje velikonočnih jajc, ampak mislim na kristjane v smislu poimenovanja, kakor ga srečamo v Apostolskih delih, kjer beremo: »In v Antiohiji so učence najprej začeli imenovati kristjane« (Apd 11,26). Še enkrat srečamo to poimenovanje iz ust pogana: »Agripa pa je rekel Pavlu: Še malo, pa me boš prepričal, da postanem kristjan« (Apd 26,28). In nazadnje tudi apostol Peter uporabi to oznako za Jezusove resnične učence: »Če pa kdo trpi kot kristjan, naj ga ne bo sram, ampak naj v tem imenu poveličuje Boga« (1 Pt 4,16).
Ti pa, ki so v tem, torej svetopisemskem, smislu res kristjani, so edini, ki so res volili, saj vedo, kdo jim je vladal pred temi, namreč edinimi volitvami v njihovem življenju, kakor še bolj vedo, koga so volili. Volitve kristjanov pa se od zemeljskih volitev razlikujejo v nekaterih bistvenih rečeh. Najprej v tem, koga volijo in v kakšni »funkciji«, bolje rečeno, s kakšnim naslovom in položajem. Kristjan na svojih edinih volitvah v življenju, in tu ga ne more nadomeščati nihče, zato morejo te volitve potekati šele v času razumne in odgovornostne polnoletnosti, voli svojega vladarja; namreč ne predsednika ali ministra ali poslanca, temveč res vladarja, namreč Kralja, ki mu je »… dana vsa oblast v nebesih in na zemlji« (Mt 28,18). Toda, pameten ugovor: Ali ta, ki mu je že tako ali tako dana vsa oblast v nebesih in na zemlji, za svoj kraljevski položaj potrebuje še vsak človeški glas posebej? Odgovor je preprost, a jasen: Jezus, ki je nosilec tega naslova in položaja, te moči in oblasti, človekovega volilnega glasu res ne potrebuje. Bil bi v enaki meri in moči Kralj, tudi če se nobeden od ljudi, od začetka do konca časov, ne bi odločil, da ga tudi sam voli za svojega Kralja. A če bi bilo tako, kakor na srečo seveda ni, potem bi bil vsem ne le Kralj, saj mu oblasti ne daje človek, ampak njegov Oče, a kot resničen Kralj bi bil tudi resničen Sodnik, in vsi ti, ki bi ga ne volili, ki ne bi glasovali zanj na svojih edinih resničnih volitvah v življenju, bi bili deležni njegove sodbe, ne pa njegove milosti. Te volitve so torej potrebne človeku. Potrebne so tudi zato, ker že sama »nevtralnost«, ko človek sicer ne bi volil Kristusa, a tudi ne bi volil njegovega nasprotnika, začasnega in omejenega vladarja tega sveta, v resnici ne bi ostal »nevtralen«, kakor velja danes to za vrlino ali vsaj previdno razumnost, a bo tako neodločeno, z Jezusovo besedo »mlačno« (Raz ,16) izpljunjeno iz njegovih ust, kar je spet le druga prispodoba obsodbe. Človek sme biti neodločen ali nevtralen, ali bo raje naročil kozarec rdečega ali belega; ali črno kavo ali kavo z mlekom ali sploh le čaj itd. Ne more pa biti neodločen ali nevtralen med resnico in lažjo, med pravilnim gledanjem in zmoto, med pravičnostjo in krivičnostjo, med lepim in grdim, med mirom in nasilnostjo – predvsem in v meri absolutnega pa: med Kristusom in njegovim nasprotnikom, hudičem!
Človek pred svojimi edinimi volitvami ni v položaju, da bi mogel izbirati med Kristusom in hudičem, ker je po svojem naravnem rojstvu pod oblastjo hudiča, čeprav se to ne manifestira takoj. Zaradi greha naših prvih staršev je vse njuno potomstvo okuženo z virusom greha, kar pomeni, da se za hudiča ni treba in tako tudi ni možno šele odločiti. Iz svojega prvega rojstva iz mesa, kakor pravi Jezus Nikodemu: »Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh« (Jn ,6), se ne more roditi to, kar je v svetopisemskem smislu duhovno, torej Bogu všeč. Ker pa sta bila prva človeka pred greehom podvržena svojemu Stvarniku in je tako Bog bil njun Kralj, sta se, drugače kakor njuno potomstvo, mogla sama odločiti tudi drugače, namreč, da bo njun vladar, knez teme in tega sveta, kakor ga opisuje Biblija, hudič. Njuno izvirno stanje je bilo v pripadnosti Bogu in v Božjem kraljevanju nad njima. S svojim grehom sta vso stvar postavila na glavo – zato naj se kristjan niti za trenutek ne čudi norosti in nespameti tega sveta, saj tudi najboljši atlet ali celo akrobat ne more ohraniti pameti, če bi lep del svojega življenja ali kar vse svoje življenje stal na glavi! Zdaj je naše začetno, rojeno stanje to, da smo v oblastnem območju Božjega nasprotnika, a imamo milost, da se udeležimo edino pomembnih in resničnih volitev, ki so vsakemu človeku dane na voljo, namreč svobodno voljo: da se teh volitev udeleži in odda svoj glas za Kralja nebes in zemlje, Jezusa Kristusa, ki tako postane tudi njegov Kralj, namreč Kralj, ki mu ne bo sodil, ampak mu bo milosten, torej ne Sodnik, ampak Rešitelj.
Tisti pa, ki se teh volitev udeleži – in udeležil se jih je celo eden od obeh razbojnikov, ki sta bila križana vsak na eni strani križanega Gospoda – in odda svoj glas za Kristusa Kralja, je v tistem hipu deležen vrste reči, ki so pridržane tem, ki se za tako izbiro odločijo, namreč v polnem spoznanju in svobodi. Odpuščeni so jim vsi grehi. Postanejo resnični Božji otroci, in če otroci, potem dediči. Postanejo državljani Božjega kraljestva. In postanejo ambasadorji Kralja tega kraljestva, torej Kristusovi ambasadorji, v zemeljskih državah, v katerih preživijo svojo zemeljsko preizkušnjo. In Kristusu postajajo vse bolj, po smrti na zemlji pa dokončno podobni Kristusu, namreč ne anatomsko, ne fotografsko, ampak duhovno v smislu poveličanega in neumrljivega telesa. Tako že na zemlji smejo in hočejo Pilatom svojega časa in prostora in okoliščin odgovoriti z istimi besedami, kakor je Pilatu v Jeruzalemu odgovoril Jezus: »Moje kraljestvo ni od tega sveta« (Jn 18,36). Tudi če se zemeljska kraljestva imenujejo »republike« ali kako drugače, so pred Bogom še vedno kraljestva, saj je za vsakim navideznim človeškim, voljenim ali vsiljenim, nasilno nastopajočim ali izžrebanim ali dinastično za to rojenim oblastnikom, skrit kralj tega sveta, ki so mu podvrženi, pa naj to vedo ali ne, vsi, ki niso zavestno, iz vsega svojega srca in prepričanja, za svojega Kralja izvolili Kristusa.
Toda, ali ni to zanikanje demokracije in njenega temeljnega stavka, da oblast prihaja iz ljudstva in da je pravi suveren v vsaki državi ljudstvo? Ja, to je zanikanje te lažne in obenem nespametne trditve. Kaj si niso tega vendar zamislili največji filozofi stare Grčije? Ne, vsi res veliki filozofi stare Grčije, so imeli demokracijo za najslabšo ali vsaj skoraj najslabšo obliko vladanja, predvsem še trije največji med njimi: Sokrat, Platon in Aristotel. Res je le, da so Grki tej neresnici in tej nelogičnosti dali ime: vlada ljudstva. Nelogično, ker subjekt in objekt vladanja ne more biti isti osebek, kakor ta, ki tepe in ta, ki je tepen, namreč v istem dogodku, ne more biti ista oseba; kakor ta, ki komu laže in ta, ki je od tega nalagan, ne more biti ista oseba. Torej demokracija, razen besedne zloženke, ne prihaja iz Grčije? Ne, ne prihaja iz Grčije. In od kod potem prihaja? Iz vrta Edena, ki je ležal med štirimi rekami: Pišon, Gihon, Tigris in Evfrat, kakor lahko beremo v 2. poglavju 1. Mojzesove knjige. In kdo je avtor te ideje, da je človek, tako tudi vse ljudstvo, nosilec suverenosti? Kača. Hudič. In kje hudič, dobro, kača v raju, to pravi? To pove ob Evinem pomisleku, da bi oba z Adamom umrla, če bi jedla od prepovedanega drevesa dobrega in hudega: »V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro in húdo« (1 Mz ,5). In kje je tu govor o suverenosti človeka ali vsega ljudstva? Postati kakor Bog pomeni natančno to: postati suveren, saj je suverenost sicer pridržana Bogu, kar pove tudi pomen te francoske izposojenke soverain, izpeljane iz neolatinske besede superanus: najvišji, nedotakljiv, neodvisen, neomejen, samovladen… Ta beseda, suverén ki je tu podana kot pridevnik, pa je obenem tudi samostalnik: najvišji oblastnik – skratka: enak Bogu ali kar sam bog! Jedro demokratske ideje je pripisovanje osrednje Božje lastnosti, da je nad vsem, da nikogar in ničesar ne potrebuje, da je samozadosten in je vse odvisno od njega, človeku in ljudstvu, ki ravna tako, kakor je kača prišepetavala ženi in nato žena možu, in dalje iz roda v rod do danes in do konca časov. V resnici pa je vse razen Boga odvisno, torej podrejeno – če pa si človek začne domišljati, da je suveren, d je tako suvereno tudi ljudstvo, postane iz tega taka ali drugačna oblika tiranije. Kdor je res suveren, mu ni treba biti tiran – kdor pa si suverenost domišlja, ker bolj verjame kači, kakor resničnemu Suverenu, namreč Bogu, ta ne more ne biti tiran!
Tako kristjani nismo proti volitvam. Volimo pa enkrat v življenju, a tedaj njega, ki je res suverén in mu je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji. Tudi nismo proti politiki. Naša politika je v čaščenju Kralja nebes in zemlje, a po njegovi zapovedi v spoštovanju zemeljskih kraljev, kakršni koli so, saj jim ne sodimo mi, ampak jih bo sodil ta, ki je Kralj vseh kraljev, ki je edini Suverén. V spoštovanju zakonov v zemeljski državi, v katero nas je Bog postavil, v molitvi za njene oblastnike in služabnike (kar je slovenska beseda za ministre). Naša najvišja politična funkcija pa je, da smo Kristusovi, torej Kraljevi ambasadorji v tem svetu, tudi če ta tega ne razume, ne sprejema ali nas zaradi tega preganja in mori. Bog pa pravi: »Moje je maščevanje, jaz bom povrnil«(Rim 12,19).
