Tega ne pišem, ker občila ugotavljajo, da smo sredi novega vala ateizma, posebej še v Evropi in Ameriki, tam namreč, kjer so ljudje stoletja dolgo menili, da živijo v pokrajini resnične vere, ki ji še danes pravijo »krščanstvo«. To pišem, ker sem prepričan, da je ateizem stalna spremljava človeka, od Adamovega greha do danes, in bo tako, a ne samo tako, v še večji meri in silovitosti, do konca časov, kakor Jezus sam napoveduje s temi preprostimi besedami: »Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« (Lk 18,8). To ni Jezusovo vprašanje iz nevednosti, to je retorično vprašanje iz še kako jasne vednosti! Našel bo samo še statistično zanemarljive ostanke resnične vere, ki pa je osnova in pogoj našega odrešenja.
Obenem pa že dolgo menim, da ateizma, kakor se sam predstavlja, v resnici ni in je to le druga religija, ki svojim bogovom ne reče »bog«, ne da bi to kar koli odvzelo od tega, kar deklarirani ateisti vendar častijo po božje in tako zase in pred svetom razveljavljajo prvo Božjo zapoved: »Ne imej drugih bogov poleg mene!« (2 Mz 20,3). Zakaj tako pravim? Bil sem na številnih pogrebih ljudi, ki so o sebi vse življenje trdili, da verujejo samo to, kar lahko otipljejo in vidijo, sicer pa so ateisti – po slovensko brezbožci, svoje naziranje pa imajo tudi za pravo in edino resnično znanost, čeprav njihova šolska spričevala ne izkazujejo vedno niti znanja, ki je potrebno za uspešno opravljeno malo maturo, kakor je nekdaj obstajala. A nobeden od teh pogrebov ni bil v resnici ateističen, torej zgolj komunalno opravilo v smislu javne higiene. Vsi ti pogrebi, posebej še pogrebi najvišjih partijskih funkcionarjev, ki so svoj domnevni ateizem razkazovali z vsemi mogočim znamenji, so bili v resnici globoko religiozni pogrebi z obilo liturgije, tudi če ta ni bila povedana in zapeta v cerkveni latinščini. Tu so bile sveče, ki nimajo nobenega stvarnega pomena, razen da prispodabljajo religiozne predstave, tu so bili venci, povsem enaki vencem na krščansko oblikovanih pogrebih, in tu so bili govorniki, ki niso le govorili o umrlem v povsem enakem ključu, kakor o umrlem navadno govori duhovnik, ampak so ga tudi osebno nagovarjali, kakor da je še med živimi, kar jasno pomeni, da je »ateizem« take vrste v resnici običajen afriški animizem, ki ga Biblija sicer obsoja, je pa sestavina vsake človeške religije, če jo razumemo kot pogansko verovanje sveta iz duha tega sveta in njegovega prišepetavanja v smislu zavajanja in zapeljevanja.
Kako torej: ali ateizem sploh obstaja, ali pa je to le drugo ime za čaščenje boginje Matere. Besedi »materija« in »materializem« namreč prihajata iz latinske besede mater, tako materialisti častijo boginjo Mater, saj »materiji« pripisujejo vse moči in možnosti, ki jih kristjani pripisujejo Bogu Očetu, kakor je že pred veliko leti zapisal slovenski filozof dr. Janez Janžekovič. Iz tega je izpeljana latinska beseda materia s pomenom: snov. Tako je nastala vera materialistov, po kateri je snov mati vsega obstoječega, skratka v tem je skrito žensko božanstvo Matere kot nasprotje razodetemu Bogu Svetega pisma, ki je Oče vsega obstoječega. V tem smislu ateizma dejansko ni, saj je to le zavajajoče ime religije, ki časti žensko, materinsko božanstvo.
Če pa poznamo sestavo grške predpone a- s pomenom zanikanja in osnovne grške besede theos s pomenom »bog«, potem moramo upoštevati, da ta predpona ne pomeni samo zanikanja obstoja, ampak tudi zanikanje vere v to, kar tej predponi sledi, ali tudi naravnost nasprotovanje temu, v tem primeru razodetemu Bogu Svetega pisma. Najprej nas morda preseneti, da je »izvirni« del besede »ateizem« samo zanikujoča predpona a-, glavni del te sestavljenke pa je še vedno theos, torej Bog. To kaže, da se ateizem ne more definirati po čem lastnem, ampak le kot parazitni pojav na deblu besede, ki je še vedno Bog. Potem se nam tudi ni treba čuditi, če »klasiki« materialističnega mišljenja – filozofija temu res ni mogoče reči – vse svoje ideje razvijajo zgolj kot parodiranje ali pa zavračanje idej kakega drugega avtorja. Marx je začel s Proudhonom in nadaljeval s Feuerbachom, Engels je svoje glavno delo napisal ob drgnjenju s profesorjem Dühringom, kar človeka spomni na Goethejeve verze iz Fausta, kako se Mefistofeles – literarno ime hudiča – sam definira: „Ich bin der Geist, der stets verneint! / Und das mit Recht; denn alles, was entsteht, / Ist wert, daß es zugrunde geht; / Drum besser wär’s, daß nichts entstünde. / So ist denn alles, was ihr Sünde, / Zerstörung, kurz das Böse nennt, / Mein eigentliches Element.” (Saj jaz sem duh, ki stalno zanikuje! In to s pravico, saj je to, kar je nastalo, vredno vse pogube. Tako bilo bi bolje, ko prav nič ustvarjeno bi ne bilo. Tako je vse, kar imenujete kot greh, uničenje in skratka zlo, moj pravi element.)
A tu pripeljimo na prizorišče nedolžnega, a vendar razumnega otroka iz Andersenove pravljice o Cesarjevih novih oblačilih, da »ateista« našega časa vpraša nekaj zelo preprostega: »Povej vendar, ali je potem vera v Boga zate, ki praviš, da si ateist, torej brezbožec, enako nesmiselna in neumna kakor vera v palčke?« Ateist ne more odgovoriti drugače, kakor da otroku pritrdi, da vsekakor. Eno in drugo je po njem stvar bajeslovja in je skregano z zdravim razumom, kaj šele z znanstvenim mišljenjem. Andersenov otrok pa s tem odgovorom še ni zadovoljen in vrta dalje. »Potem pa mi povej, spoštovani »ateist«, zakaj nikjer na svetu ni najti propagande proti veri v obstoj palčkov, gnomov, kakor se temu v popačeni grščini reče v resnih knjigah, ki pišejo o praznoverju; zakaj najbolj ostri »ateisti« v zgodovini, torej komunisti, nikjer, kjer so imeli nekaj časa v rokah vso oblast, niso preganjali gnomizma in gnomistov, kakor bi lahko upravičeno imenovali vero v obstoj teh bajeslovnih pritlikavih bitij? Zakaj nihče ni bil odpuščen iz nekaterih služb, kakor recimo iz učiteljske in še toliko bolj profesorske, pa tudi iz uradniških in vladnih služb v državi, kakor so bili odpuščeni verniki v Boga, v nekaterih od teh držav, ki so jim vladali »ateisti« pa so vernike v Boga tudi sodno preganjali, jih zapirali, jih pošiljali v taborišča ali tudi naravnost pobijali, in to delajo, kakor v Severni Koreji ali na Ktajskem še danes, nikomur pa niso skrivili niti lasu, če so ti verovali v obstoj gnomov, kar pa je zate, ki si »ateist«, ista zadeva?« In zdaj vprašanje, ki bi si ga mogel postaviti vsak bralec tega članka: Zakaj je našemu »ateistu« to preprosto vprašanje zaprlo sapo in je otroku iz Andersenove pravljice ostal dolžan odgovora do danes in bo tako ostalo brez zadovoljivega odgovora do konca časov?
Na to vprašanje ne bo odgovoril ta, ki to piše, morda tudi ne ta, ki to bere. Odgovor prihaja iz zahteve logike same po sebi! Mar ne pravi ljudstvo: Vrana vrani ne izkljuje oči… Kako bi mogli »ateisti« preganjati gnomiste, torej vernike v obstoj palčkov, ko pa so prav sami verniki te vrste, čeprav tega ne vidijo in ne razumejo? Se strinjam. Vera v obstoj palčkov ni posebej inteligentno prepričanje, drži. Pri tem pa je to še vedno naravnost akademska predstava v primerjavi z vero, da se iz golega razbeljenega kamna, na katerem in med katerim ni nobenega humusa ali česar koli organskega, kar vse je šele produkt življenja in ne more biti izvirno stanje na planetu, samo zato, ker bi bilo na voljo dovolj časa, po povsem naključnih procesih med elementi anorganske kemije »razvije« nekakšna organska »prajuha«, v kateri spet zaradi še več zamišljenega časa pride do prve žive celice, iz nje pa spet, zgolj zaradi dovolj časa to, čemur pravimo življenje danes s človekom, ki se tega življenja tudi v polnosti zaveda, ga proučuje, vanj posega. V primerjavi s takim prepričanjem, ki slepemu naključju pripisuje sestavo tako smiselnih, natančnih, med seboj usklajenih snovnih, energetskih, še bolj pa duhovnih pojavov, kakor je to že zgradba doslej najmanjših odkritih delcev, kaj šele pojav življenja, nato zavesti in nazadnje celo moralne vesti, je vera v gnome, v palčke, še vedno zelo trezno prepričanje, saj gnomi v prenesenem pomenu, kot palčki logičnega sklepanja, vendar očitno obstajajo in najbrž sestavljajo kar velik del večino človeštva…
Povejmo naravnost: Ateizem ni zanikanje kakršne koli vere v nekaj, kar bi bilo onstran fizičnega sveta, ampak je le zanikanje vere v Boga, ki se je človeku sam razodel na štiri načine: po svojem stvarstvu, po glasu vesti, ki ga je položil v slehernega človeka, po učlovečenju svojega sovečnega Sina, ki je prišel kot človek na svet in pričeval o Očetu in njegovem kraljestvu, obenem pa s prostovoljnim žrtvovanjem samega sebe na križu, čeprav edini človek brez greha, odplačal dolg človeka in vsega človeškega rodu od stvarjenja do konca časov, ki je nastal iz njegovega podedovanega in iz njegovih lastnih grehov, s čimer je odprl pot v odrešenje slehernemu, ki prizna svojo grešnost in sprejme milostni dar odrešenja v veri, v polnosti pa po svoji besedi, ki jo imamo objavljeni v Bibliji. Zato piše apostol Pavel v pismu Rimljanom, kako nihče nima izgovora: »Božja jeza se namreč razodeva iz nebes nad vsakršno brezbožnostjo in krivičnostjo ljudi, ki s svojo krivičnostjo dušijo resnico. Saj jim je to, kar je mogoče spoznati o Bogu, očitno: sam Bog jim je namreč to razodel. Kajti od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih: njegovo večno mogočnost in božanskost. Zato so ti ljudje neopravičljivi« (Rim 1,18-20). To velja tudi za domnevne »ateiste«, saj tudi ta, če ima pamet, ne bo rekel, ko bi ob cesti našel uro, da je našel nov dokaz za neobstoj razumnega urarja, kakor bi odgovoril ateist, saj je zanj očitno, da je tudi ura nastala iz elementov v kamenju po naključnem razvoju, ker je bilo na voljo milijone let od tedaj, ko naj bi bila Zemlja še v žarečem stanju, kakor bi po sprevrženem evangeliju materializma, torej kulta Matere, sicer moralo biti. Neovrgljiv argument zoper vero v božanske moči v sestavi dovolj časa in slepega naključja si izposojam iz velikega apologetskega dela angleškega biblicista in filozofa narave Williama Paleya, ki je v svojem delu Natural Theology or Evidences of the Existence and Attributes of the Deity (Naravna teologija ali evidenca za obstoj in atribute božanstva, 1802) uporabil primerjavo z najdbo ure, ki s svojo kompleksno in smiselno zgradbo dokazuje obstoj urarja, torej razumnega bitja, ki si je tako napravo zamislil, jo načrtoval in nazadnje izdelal. Od tedaj pravijo filozofsko izobraženi temu argumentu watchmaker analogy oz. watchmaker argument (analogija z urarjem oz. argument z urarjem). Danes bi mogli tako analogijo najti s še dosti bolj zahtevnimi napravami, ki jih je zasnoval človekov um in izdelale človeške roke, ta analogija pa nesporno dokazuje, da more smiselna in kompleksna struktura, kaj šele, če živa, izvirati le iz bitja, ki je zmožno mišljenja, načrtovanja in izpeljave tega, kar si je zamislilo. Francoski biolog Louis Pasteur je enako misel izrazil po latinsko: Omne vivum ex vivo (vse živo je iz živega). V francoski materinščini pa je zapisal: »La génération spontanée est une chimère.« (Spontano spočetje življenja je himera – izrodek domišljije.)
Res pa je, da niti Paley, ki ga je mladi Darwin občudoval kot svojega učitelja, niti Pasteur, ki ga svet danes pozna in uporablja njegovo znanost bolj ali manj samo še za vlaganje kumaric in za konzerviranje grozdnega soka, da ne postane vino, oba velika znanstvenika, vendar nista imela tega, s čimer se postavljajo »ateisti«, namreč »znanstvenega svetovnega nazora«, ki je bil tudi pogoj za članstvo pri skoraj vseh komunističnih partijah v svetu. Pasteurjevega odkritja ni mogoče razložiti pripadnikom nekaterih sekt, ki vsem naravoslovnim dejstvom navkljub trdijo, da Jezus v Kani Galilejski vode ni spremenil v vino, ampak v sladek grozdni sok, zato pri svojih bogoslužjih pijejo sok, ne smejo pa uživati vina, ko ne razumejo, da imamo vinski ali sploh kak sadni sok, ki bi kot sok vzdržal več ko kak dan ali malo več, šele od Pasteurjeve ugotovitve, zakaj in kako se sladkorna raztopina spremeni bodisi v alkoholno pijačo ali pa v kis, francoski biolog pa je vendar živel malo pozneje od Jezusa…
Če si besedo »nazor« ogledamo malo pobliže, vidimo, da je tu usmerjen pogled na kako stvar. Znanost pa temelji prav na tem, da načelno in metodično dvomi v vsak »usmerjen pogled« na katero koli vprašanje, saj usmerjenost v gledanju na stvari vedno pomeni zvestobo izročilu, ne pa duhu in metodi resničnega odkrivanja in razumevanja. Dovolj se je zamisliti, zakaj naj bi po anekdoti Newton odkril zakon gravitacije, ko naj bi mu, ležečemu pod drevesom, padlo na nos jabolko. Naziranje, torej zrenje na določen izsek stvarnosti, vztraja pri tem, da je jabolko »padlo«. Dokler zremo na dogodek, kakor smo navajeni, ostajamo ujetniki predstave, ki je nastala po določeni poziciji opazovalca. Velika večina ljudi ostaja pri takem »naziranju«, in od takega gledanja ni mogoče pričakovati znanstvenega spoznanja. Brž pa, ko se osvobodimo zrenja iz pozicije zemlje, drevesne krošnje in človeka, ki oboje opazuje, naenkrat vidimo, da se v drugačni razpostavitvi jabolko, ki ga navadno vidimo kako »pada«, nenadoma »dviguje«, pač glede na to, kje stoji in kako je obrnjen opazovalec. Šele od tu je mogoče sklepati, da jabolko v resnici niti ne »pada« niti se ne »dviguje«, ampak teži k centru telesa, ki ga najmočneje privlači, v tem primeru proti središču planeta Zemlja… Na tej primitivni ravni se gibljejo in ostajajo vsi »svetovni nazori«, tudi če jih samovoljno imenujejo »znanstven«. In podobno, kakor je človekova razodeta vera toliko bližja resnici vsega razodetja, kolikor manj je v njej religiozne tradicije, ki pa je osnova vseh zgolj poimenskih »kristjanov« in »krščanskih cerkva«, tako je v človeku tudi toliko več duha in logike resnične znanosti, kolikor manj je v njem »svetovnega nazora«, tudi če deklariranega, da je »znanstven«. Skratka, »ateist« je v tej analogiji kdo, ki ne more razumeti silovitega Newtonovega začudenja pod drevesom, saj vztraja pri tradicionalni predstavi iz svojega naziranja, torej omejenega gledanja, po katerem naj bi jabolko udarilo v matematikov in fizikov, a tudi biblijsko presenetljivo dobro orientirani nos, ker je pač preprosto »padlo«, in to se res ne more dobro končati…
Ali torej ateizem v resnici obstaja, ali pa je to le kodirano ime ene izmed toliko človeških religij, torej človeških poskusov dojeti boga, priti do boga in se na silo naseliti v njegovem območju, o čemer govori 11. poglavje 1. Mojzesove knjige v pripovedi o »babilonskem stolpu« in o zmešnjavi v do tedaj skupnem jeziku vsega človeštva?
Ateizma, kakor si ga zamišljajo in propagirajo, žal predvsem vsiljujejo, tudi na najbolj grobe in krvave načine, ateisti, ki so trenutno v posesti vse oblasti v državi, v resnici ni, saj nihče od teh ni brez vere v smislu takega ali drugačnega gnomizma, torej vere v »palčke«, ki izhajajo iz bistva evolucijske doktrine, po kateri se iz nereda, če je na voljo dovolj časa, razvije red, torej iz kaosa kozmos, iz mrtve in gluhe snovi življenje in duh. Ta ateizem je resničen samo v enem zanikanju, namreč v zanikanju razodetega Boga Svetega pisma – ne ker bi bilo to zanikanje s čimer koli osnovano, kaj šele dokazano, pač pa v tem, da so v tem zanikovanju resnični, v resnici namreč verujejo, da Boga Abrahama, Izaka in Jakoba ni, kar pa ne pomeni, da ni vrste drugih bogov, v katere verujejo, pa naj se tega zavedajo ali ne. Razgalja jih ena sama beseda: glagol »moraš«, »moramo«, »morate«. Ta glagol je smiseln le, če obstaja stvarna avtoriteta, ki ga izreka in ga more in hoče tudi privesti do izpolnitve ali sicer do sodbe in njene polne izvršitve. Kdor reče »moraš«, pa ne pove čisto jasno, kdo sme in more to naročati, ta ima samega sebe za tako avtoriteto, torej za boga, za »boga ateistov«, kar enako velja tudi, če vendar tako avtoriteto imenuje, kakor recimo »ljudstvo«, »narod«, »ustava«, »demokracija«, »večina«, »elita«, »vodilna sila« ali, kakor je danes vse bolj razširjeno: »vesolje« – ta s tem imenuje to ali ono božanstvo ateistične, torej gnomistične religije, nikakor pa s tem ne odgovori na to ključno vprašanje. Če geslo francoske revolucije ne laže – a v resnici vsa tri njena gesla še kako grobo lažejo! – če bi bili res vsi ljudje enaki med seboj, namreč vsaj v smislu ukazovanja in poslušnosti, bi iz tega nujno sledilo, da nihče ne more osnovano komur koli reči, da bi kaj »moral«. Da pa je to eden najbolj pogosto rabljenih glagolov sploh, dokazuje, kako religiozen je v resnici deklarirani, propagirani in vsiljevani »ateizem«.
Torej ateizma v resnici ni? In vendarle je. Le da se prav tisti, ki so res v polnem pomenu ateisti, nikoli ne bi k temu priznali, saj je prav laž osrednja lastnost tega mišljenja. Kdo je torej edini pravi ateist, namreč kakor po slovensko prav rečemo: »brez Boga«? Vem, da se to sliši protislovno, pa je vendarle res. Pravi ateist je tisti, ki ve, da Bog je, da njegova Postava je, da je vse storil, da bi se vsi rešili, vse to ve, misli, govori, živi in ravna pa, kakor da bi Boga ne bilo. To je pravi ateizem. V Jezusovi razdelitvi značajev in odločitev ga najdemo na sredi med »vročimi« in »mrzlimi«, namreč med »mlačnimi« jih bo Jezus izpljunil. Naivnih »ateistov«, ki imajo namesto resničnega znanstvenega mišljenja »znanstven svetovni nazor«, kar predvsem velja za »ateiste« komunistične provenience, Jezus ne bo izpljunil, saj so v skupini »mrzlih«, namreč v odnosu do Boga, te na sredini, mlačne, ki o sebi mislijo, da so humanisti, svobodnjaki, ekumenisti, in celo pobožni in pravični, pa bo izpljunil. Ne najdemo jih le v velikih, »državnih« cerkvah, ampak tudi v takih, ki so bližje besedilu evangelija, a vendar povsem vstran od duha evangelija. Stvar gre celo tako daleč, da je večji ateist v tem pravem smislu tak, ki bolj od drugih pozna Božjo besedo, ki sam rad navaja dobre apologetske argumente, ki dokazujejo, da vera v Boga ni nespametna reč, od Boga samega pa so vendar ne za svetlobna leta, ampak kar za »svetlobno večnost« daleč. Najdemo jih že med lažnimi preroki Stare zaveze. Predvsem jih najdemo med farizeji, saduceji, pismouki in višjimi duhovniki v Jezusovem času. Če kdo, so ti vedeli, da Bog je. Če kdo, so ti do zadnje vrstice poznali Božjo besedo. In potem jih, posebej, ko rimski imperij neha preganjati Jezusovo cerkev, najdemo vsa stoletja, ko nastopijo novi preganjalci, kako so sami še veliko bolj kruto, odeti v liturgična in statusna duhovniška oblačila, preganjali tiste, ki niso samo vedeli, da Bog je, ampak so tudi skušali živeti tako, kakor je Bogu všeč in kakor je živel njegov Sin na zemlji sam. Danes najdemo take ateiste med lažnimi pridigarji, ki so predvsem polni socialne in moralizatorske retorike, v resnici pa delajo tako, kakor piše evangelij po Janezu o starem modelu lažnega komunista: »Juda Iškarijot, eden izmed njegovih učencev, ki ga je pozneje izdal, je rekel: Zakaj tega olja ne bi prodali za tristo denarijev in te dali ubogim? Tega pa ni rekel, ker bi skrbel za uboge, ampak ker je bil tat; imel je namreč denarnico in si je prilaščal, kar so dajali vanjo« (Jn 12,4-6).
Religiozni »ateizem« je nevaren za človeka, ki tako veruje, kakor je vsaka poganska religija nevarna za človeka, ki veruje v bogove, ki so bodisi delo človeških rok ali pa človekove fantazije. Grški filozof Ksenofan, ki je živel 200 let pred Sokratom, je religiozne predstave o bogu sijajno opisal, pri čemer ga mnogi napak razumejo, kakor da bi tajil obstoj resničnega božanstva, ko pravi: »Če pa bi govedo in konj in levi imeli roke in bi mogli s temi rokami slikati in kipariti kakor ljudje, bi konji kiparili in slikali bogove v podobi konjev, govedo v podobi goveda. Izrezovali bi take podobe, ki bi ustrezale njihovemu telesu.« Mož je imel še kako prav. To ni bila kritika vere v boga, to je bila kritika tedanjega, a nič manj današnjega praznoverja, kakor ga najdemo pri vseh religijah v smislu babilonskega poskusa, vzpeti se v nebo mimo resničnega Boga. Resnični ateizem teh, ki vedo, da Bog je, živijo pa, kakor da ga ne bi bilo, pa je nevaren za vse človeštvo, saj ne prizadeva samo tistih, ki tako verujejo, mislijo in živijo, ampak ves človeški rod. Zato se Bog že v Stari zavezi ne ukvarja veliko s pogani, kakor je pogan vsak »ateist«, pač pa veliko ostreje sodi in kaznuje svoje izvoljeno ljudstvo, ki je vedelo, da Bog je, a je največkrat živelo in ravnalo, kakor da bi ga ne bilo. In Jezus v Novi zavezi ostro prijemlje tiste, ki so Božjo besedo v smislu Stare zaveze še kako dobro poznali, v življenju pa so ravnali nasprotno njenemu nauku, še posebej ostro pa je zavračal tiste, ki so hodili z njim, ga vsak dan poslušali in bili priče njegovim besedam, delom in njegovi ljubezni do ljudi, niso pa tudi hodili za njim, kar pomeni, da bi ga posnemali in mu postajali vse bolj podobni, kar je prva poklicanost in prva kariera vsakega resničnega kristjana.