To je še vedno pomembna moralna, pravna in politična tema v Avstriji, kar ji je v čast in zgled vsem drugim, predvsem tistim, ki so izganjali hudiča z Bélcebubom[1] in se še danes ne zavedo, da so ti ostanki še kako obilni tudi pri njih. Ali pa tisti v Avstriji, ki jih to upravičeno skrbi, tudi razumejo, kaj so najbolj odločilni »ostanki nacionalnega socializma« in kako jih je v resnici mogoče odstraniti; ali imamo te »ostanke« res samo v deželi, v kateri je bil rojen eden od antikristov še vedno »našega« časa, in ne morda tudi tam, kjer je duh tega pojava pustil za seboj največje materialno, še bolj pa duhovno razdejanje in največ preganjanih, mučenih in umorjenih, to so vprašanja tega zapisa.
To je primerjalno take vrste vprašanje, kakor če bi Nemcem v času nacionalnega socializma uspelo izdelati atomsko bombo, a bi jo imeli nekje globoko skrito in še do danes ne bi vedeli, kje je, le to bi vedeli, da še vedno nekje je in da duhovni nasledniki sicer vojaško poražene ideologije to vedo, skrivnosti pa nočejo izdati. A avstrijski in drugih evropskih narodov strokovnjaki za ključna vprašanja evropskega in svetovnega miru bi se podali v iskanje raznih oznak, fotografij, predmetov, uniform, lepakov, knjig, časopisov in drugih ostankov sistema, ki ima na vesti toliko človeškega trpljenja, smrti in moralnega, a še bolj duhovnega razkroja – kje je še vedno skrita atomska bomba nacistov, pa jih ne bi preveč zanimalo, saj vendar brskajo za »ostanki«, ne pa za jedrom nacionalnega socializma. Dobro, atomske bombe jim ni uspelo sestaviti, čeprav od nje niso bili hudo daleč – a nekje v človeških, ne zemeljskih globinah, je skrito nekaj, kar je veliko bolj usodno, kakor taka bomba, in ne le, da to danes ne zanima skoraj nikogar, ampak je mogoče ugotoviti nekaj še veliko hujšega. Da ta duhovna »bomba« ne le še naprej obstaja, ampak se z današnjim znanjem, današnjimi kapacitetami in današnjim stanjem stvari prenavlja in izpopolnjuje. Če je paravojaške ostanke nacionalnega socializma danes mogoče najti samo na nekaterih bojiščih, tudi tam, kjer se menda bojujejo za »evropske vrednote«, kakor da tudi sam nacionalni socializem ne bi bil ena takih evropskih vrednot, pa je bistveno duhovno jedro tega pojava mogoče najti v vseh evropskih institucijah, posebej še izobraževalnih in psevdoznanstvenih, kakor tudi v vseh evropskih političnih formacijah, z redkimi izjemami, in kar je najhuje, tudi v vseh evropskih religioznih sistemih. Tega, česar ameriške in angleške bombe in sovjetske »Stalinove orgle« niso mogle uničiti, namreč duhovne osnove nacionalnega socializma, pa ne išče skoraj nobeden.
Stvar je mogoče primerjati tudi z medicino. Iskalci in odstranjevalci »ostankov« nacionalnega socializma spominjajo na nepoučene starše, ki po ugotovitvi, da ima njihov otrok vročino, razbijejo ali odvržejo termometer. Nihče jim ni povedal, da termometer ni zakrivil vročine in tako tudi ne morebitnih usodnih posledic za vse telo, ampak da nanjo samo opozarja. Tako tudi morda čisto iskrenim, a obupno nevednim »antifašistom« našega časa očitno nihče ni povedal, da več ko 50 milijonov pobitih ljudi, še bolj pa dokončnega razpada evropske civilizacije ni zakrivil ta ali oni predmet, ki to ideologijo simbolizira, pač pa duh, ki take reči snuje in vodi, tega pa ni mogoče zapreti v deponijo tega ali onega muzeja ali ga odvreči med smeti ali v ogenj. Ta duh bo na koncu človeške zgodovine, po veliki sodbi, o kateri govori Sveto pismo, seveda odvržen v ogenj, namreč v večni ogenj pogube (Raz 20,10), a tega ne bodo mogli storiti pootročeni in zgodovinsko nevedni aktivisti te ali one barve našega sveta, to bo mogel opraviti le ta, ki je svet in duhove in človeka ustvaril, ki bo upornim duhovom in upornemu človeku sodil in sodbo do polnosti izvršil.
Iskalci in odstranjevalci »ostankov« nacionalnega socializma spominjajo tudi na tiste, o katerih govori Jezus na temo »nečistosti«: »Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker kozarec in skledo čistite od zunaj, znotraj pa sta polna ropa in nezmernosti. Slepi farizej! Očisti najprej kozarec znotraj, da bo čist tudi zunaj. Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker ste podobni pobeljenim grobovom, ki se na zunaj zdijo lepi, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsakršne nečistosti« (Mt 23,25-27). Zaskrbljenost zaradi »ostankov« je ob popolnem spregledanju tega, kar ni »ostanek«, ampak jedro in bistvo tega strašnega pojava, prav to, o čemer govori tu Gospod: čiščenje zunanjosti in pozaba tega, kar je v notranjosti in kar je bistvenega pomena.
Kako nesmiselno in tudi zlagano je iskanje in preganjanje »ostankov« vojaško, ne pa tudi duhovno premaganega zločina, vidimo iz tega, da nikomur ne pride na misel, da bi iz naših mest umaknil spomenike in slavoloke znanim bojevnikom v zgodovini, vsaj od dobe starega Rima pa do prve velike vojne 1914–1918; prepoved in uničevanje njihovih oznak, predmetov, ki so jih uporabljali, oblačil in uniform in sploh vsega, kar shranjujemo v muzejih, čeprav so tudi oni delali strahotne zločine, običajno še z bremenom hude bogokletnosti, ko so svoje početje opravičevali s sklicevanjem na boga, ki ga tako ne smem zapisati z veliko začetnico. Tako sam nisem prijatelj podiranja spomenikov, tudi če ti prikazujejo osebe, ki so se s svojimi početji strahotno zadolžile, svojega greha pa morda nikoli priznale in obžalovale. Noben spomenik me ne moti, tudi spomenik krivičnim vladarjem, ki so jih izkusili moji starši ali tudi jaz sam. Naj stoje kot spomin in opomin, kot nema priča o neodgovornosti, nespameti in krivičnosti ljudi, ki so takim ljudem, dokler so imeli v rokah moč oblasti, vzklikali in jih častili, kakor vsi pogani častijo svoje malike.
Pri ocenjevanju posameznih zgodovinskih pojavov in odločitev ljudi je pomembno troje: 1. kako gleda tak pojav na Boga; 2. kako gleda na Božje stvarstvo; 3. kako gleda na človeka. Doslej še v nobenem predvolilnem boju nisem zasledil, da bi kdo ponujajoče se kandidate povprašal o teh treh ključnih rečeh. Koliko je torej vredna »demokracija«, za katero naj bi se vojskovali »do zadnjega Ukrajinca« ali katerega koli naroda, ki bi se znašel v podobnem položaju, če pa pred vsakimi volitvami poslušamo tako abotna vprašanja o manj kakor postranskih rečeh, kakor to lahko vsak ugotavlja iz lastne izkušnje?
Naj tu ostanem v Evropi, čeprav stvari veljajo tudi za svet v celoti. V katerega in kakšnega boga – tudi tu moram ostati pri minuskuli – veruje današnje evropsko povprečje, ki ga dokumentira verska demografska statistika? Je to troedini Bog Svetega pisma – ali pa se temu bogu v najboljšem primeru pravi »nekaj nad nami«, v najslabšem pa Mamon – denar v dobesednem in prenesenem pomenu te besede? Bilo bi nehvaležno, če bi trdil, da v Evropi ni ljudi in majhnih skupin, ki resnično verujejo v razodetega Boga v trojstvu oseb Očeta, Sina in Svetega Duha. Tisti, ki tako vero imajo, sebe ne označujejo z imeni velikih ali majhnih sekt, ampak tako, kakor jih je imenoval Božji Sin Jezus sam: Učenci, Prijatelji, Pot – kakor beremo v Apostolskih delih, pa so jih pozneje v Antiohiji (Siriji) imenovali »kristjane«. V Apostolskih delih najdemo to poimenovanje še enkrat, ko kralj Agripa ironično zavrne apostola Pavla: »Agripa pa je rekel Pavlu: Še malo, pa me boš prepričal, da postanem kristjan« (Apd 26,28). Naj današnje kralje in kneze, tudi če se jim uradno tako ne reče, pomirim – taki kralji in vojaški poveljniki so obstajali v času Rimskega imperija, danes te »nevarnosti« ni videti na obzorju. In edini primer, ko apostol to ime uporabi sam, najdemo v 1. Petrovem pismu: »Če pa kdo trpi kot kristjan, naj ga ne bo sram, ampak naj v tem imenu poveličuje Boga« (1 Pt 4,16). Od tega, kako kdo gleda na Boga, je odvisno, kako bo mogel in hotel gledati tudi na vse drugo.
Kako gleda današnji Evropejec – spet gre za povprečje z nekaj dobrimi izjemami – na to, kar je Bog ustvaril in kar vzdržuje v obstoju in gibanju? Največkrat tako, da prezre naročilo, ki ga Bog da človeku takoj na začetku: »Gospod Bog je vzel človeka in ga postavil v edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval« (1 Mz 2,15) – potem pa Boga, ko ga malo prej zanika, nato vendar obtožuje, da je kriv za uničevanje naravnega okolja. Pač »logika« ateizma. Za varovanje narave ni bilo treba čakati na nesrečno dekle, ki so ga starši in množična občila vrgli v žrelo današnje medijske histerije. Kdor gleda na naravo z očali vere v razodetega Boga, ta bo ravnal z naravo spoštljivo in hvaležno, še posebej z živimi bitji v tej naravi. In upošteval bo lastninsko razmerje, za katerega mu prav tako ni bilo treba čakati na stoletje porajajočega se komunizma: »Zdaj pa, če boste res poslušali moj glas in izpolnjevali mojo zavezo, mi boste posebna lastnina izmed vseh ljudstev, kajti moja je vsa zemlja« (2 Mz 19,5). Človekova last je le to, kar človek sam naredi. Kar je naredil Bog, to je njegova last! Da je kapitalizem, ki si lasti, da lahko prodaja vodo in kmalu najbrž tudi že zrak, upor proti Božjemu redu, za to ni bilo treba čakati Proudhona z njegovim »La propriété, c’est le vol!« (Lastnina je tatvina, 1840).
In kako gleda današnji Evropejec na človeka? Človek zanj – spet govorim o večini, ne pa o vseh, ki na tem evrazijskem polotoku prebivajo – sploh ni posebna kategorija, saj ga njegova »znanost« uvršča v kategorijo živalskega sveta. Pri tem pa nikakor ni dosleden. Zdravniku kljub svoji novi razvrstitvi živih bitij ne reče veterinar (živinozdravnik), kakor bi taki uvrstitvi znanstveno ustrezalo, ampak vztraja pri neznanstveni karakterizaciji, da je to še vedno »zdravnik«. Če človek požre (ali metaforično »požre«) drugega človeka, ti znanstveno misleči ljudje na to ne reagirajo, kakor če kaka žival v stari razporeditvi požre drugo žival, ampak ga vklenejo v lisice in ga privedejo pred sodišče, kjer mu sodijo in ga potem kaznujejo. Kako se to sklada z vero, da je človek v bistvu žival? In zakaj tudi za človeka kot žival ne uporabijo enake razlage, kakor jo vsak razumen človek uporablja ob bojih med živalmi in ob njihovem medsebojnem požiranju, kraji, ropanju, vsakršni nasilnosti in ubijanju? In nazadnje, ali je že kdo videl pogrebno slovesnost ob smrti kake živali, nato pa postavitev spomenika z vsemi potrebnimi podatki in kakim tolažilnim napisom, potem pa prižiganje sveč, polaganje cvetja itd.? No, tudi taki geniji obstajajo, a tu govorimo o povprečju. Povprečni Evropejec pokopuje mrtvega človeka, kakor da bi tu znanost nehala veljati in človek vendar ne bi bil v resnici žival, ampak nekaj čisto posebnega, kakor to učijo verstva. Če je človek res žival, tudi če nekoliko bolj inteligentna, a glede tega moja skepsa počasi raste, potem pričakujem, vsaj pri poštenih vernikih v tako dogmo, da opravijo z mrtvim tako, kakor zahteva komunalni red: da se razpadajoče truplo čim hitreje odstrani, da ne bi prišlo do okužbe, kakor zagrnemo poginulo mačko ali psa ali kako drugo žival. Kdor tega ne zmore, a vztraja pri dogmi človekove živalske narave, ga smemo imeti za nerazsodnega, ko očitno ne zna misliti in logično sklepati. S tem ga ne želimo žaliti – a saj živali vendar ni mogoče žaliti – ampak ga le oprostiti vsake krivde in neiskrenosti!
In zdaj je treba povedati nekaj neprijetnega, čeprav evidentnega. Pogled na človeka kot žival je osrednja sestavina naziranja pri obeh socialističnih ideologijah in sistemih, pri nacionalnem, kakor tudi pri na videz internacionalnem socializmu. Tako nacisti, kakor tudi komunisti so bili, in nadaljevalci teh naukov so to še vedno, navdušeni občudovalci darvinizma, kar ne pomeni nujno Darwina, saj tega bodisi sploh niso brali, ali pa so ga zelo poenostavljeno razumeli. A tudi če bi ga res brali in če bi ga tako razumeli, kakor je sam to zapisal, bi ne mogli mimo osnovnega sklepa njegove teorije o »razvoju živih bitij na temelju naravne selekcije«, ki naravnost zahteva rasistično gledanje na človeštvo. Darwin sam je bil rasist in je na več mestih jasno zapisal, da bodo višje rase človeštva iztrebile nižje, kar je tudi logična izpeljava temeljne dogme evolucionizma, struggle for life – boja za obstoj ali struggle for existence – boja za obstoj. Tako je povsem v skladju z Darwinovo doktrino, kar piše Hitler v svoji knjigi Mein Kampf: Wer leben will, der kämpfe also; und wer nicht streiten will in dieser Welt des ewigen Ringens, verdient das Leben nicht – Kdor hoče živeti, naj se torej bojuje; in kdor se ni pripravljen bojevati v tem svetu večnega prerivanja, ta ne zasluži življenja. Socializem, ki hoče veljati za »internacionalnega«, čeprav se vsi socializmi nazadnje izidejo v tako ali drugačno obliko in stopnjo nacionalnega socializma, je rasni boj samo formalno zamenjal z »razrednim bojem«, a s podobnimi posledicami, s še večjim prelivanjem krvi. In zdaj dejstvo, ki ga iskalci in odstranjevalci »ostankov« nacionalnega socializma kajpada ne opazijo, ker tu ne gre za kak obrobni »ostanek«, ampak za samo jedro in bistvo stvari: evolucijski nauk o nastanku in razvoju življenja, tako tudi človeka in človeštva, je edini dovoljeni nauk v javnih šolah vseh stopenj po vsej Evropi, pa naj kje vlada levo ali desno usmerjena politična stranka. Ko tako skrbno odstranjujejo »ostanke« nacionalnega socializma, vsi ti gredo slepo mimo »znanstvene« osnove tega pojava človeške grozovitosti in demonske obsedenosti. Vsi otroci v Evropi so prisiljeno deležni pouka o bistvenih nazorskih in verskih predpostavkah obeh socializmov, ki v resnici sestavljata eno protičloveško celoto, kakor je to edinost demonstriral pakt med Hitlerjem in Stalinom, ki bi zelo verjetno privedel do Hitlerjeve vojaške zmage, če mu Hitler sam z napadom na svojega najbolj zvestega zaveznika, Sovjetsko zvezo, ne bi postal nezvest in je s tem zabil usodni žebelj v krsto svojega političnega načrta.
A tu je še druga konsekvenca evolucijske dogme. Pravni sistem Evrope se je že davno poslovil ne le od Božjega prava, ampak tudi od naravnega prava. Živimo v režimu »pozitivnega prava«, ki bi ga lahko povzeli s formulo: Pravo je to, kar zakonodajni organ v državi razglasi za pravo. Nobeno naključje ni, da so k temu razumevanju prava veliko prispevali prav nacistični pravniki. Izrazit primer tega, v kaj se tako pravo lahko brez težav preobrazi, so tim. Nürnberški rasni zakoni. Tudi Avnojski sklepi s kolektivno obsodbo Nemcev, ki so stoletja živeli v pokrajinah Jugoslavije, so podobne vrste. Če je pravo izključno v rokah vsakokratnih človeških oblasti, potem se takim zlorabam prava ni mogoče izogniti. Ravnanje nekaterih »demokratičnih« držav v času virusne epidemije je dalo slutiti, kakšne deviacije prava nas še zelo verjetno čakajo.
Kaj naj si ob vsem tem misli, kako naj ravna kristjan? Drugače kakor socialisti raznih vrst, a podobnih konsekvenc, kristjan ve, da človek sveta, ki mu vlada duh tega sveta, ne more v osnovi spremeniti, možne so le manjše in začasne krajevne izboljšave, nikakor pa ni mogoče v svetu vzpostaviti pravičnosti, miru in ljubezni. To je resnica na tisti strani kovanca, ki so ga farizeji pokazali Jezusu, da bi se izrazil o razmerju do oblasti, namreč tam, kjer je cesarjeva podoba. Na drugi strani pa, kjer ni nobene podobe, saj Boga ni dovoljeno upodabljati, razen kakor to delajo nekatere krščanske sekte, pa imamo resnico, da nihče kot posameznik ni obsojen živeti in ravnati v duhu tega sveta. Vsakdo se more odločiti za Kristusa in tako živeti pravično, v miru z drugimi in v ljubezni do Boga in do bližnjega. Tudi kristjani ne morejo preprečiti prihoda Antikrista, ki ga napovedujejo tudi osnove, o katerih je bil govor v teh vrsticah – lahko pa se veselijo razodete resnice, da bo doba Antikristovega vladanja zelo kratka, vsega sedem let, potem pa pride Kralj z neba in vzpostavi na zemlji za tisoč let še zadnje preizkušnje kraljestvo miru in pravičnosti.
