Kako dolgo bomo še tiho?

tisinaPISMO BRALKE. Predragi, tudi mene je pretreslo, da si v naši demokratični državi lahko obsojen brez dokazov. Pa tukaj ne gre za politično usmeritev, sama nisem SDS-ova volivka. In čeprav se mi po eni strani zdi tudi do Janše nepošteno, da so ga obsodili na tak način, me bolj kot zanj, ki je iznajdljiv, vpliven in verjetno tudi finančno dovolj sposoben, da bo izrabil vsa pravna sredstva, da bo dokazal, kako je na stvari in če je res nedolžen, se bo to gotovo izkazalo, me po drugi strani veliko bolj skrbi za nas navadne smrtnike. Če/ko se bom sama znašla v podobni situaciji ne vem, če se bom zmožna tako znajti in dokazati svojo nedolžnost.

Kakor koli že, nekatere očitno razburi dejstvo, da je obtožen, druge pa da nekateri ne verjamejo, da je nedolžen, oz. da sodstvo pravično sodi, vsak ima pravico do svojega mišljenja in argumentiranja. Ne glede na kateri strani smo, se mi zdi pomembno, da v takih trenutkih, ko smo prepričani, da se nam dogaja krivica in da je svet pokvarjen, ne obupamo in ne začnemo vračati enako z enakim. Če rečemo, da imamo pravico delati nepošteno, ker tako delajo tudi sodišča, ali ker tako delajo politiki, bomo zlu na stežaj odprli vrata. In tako ne bomo storili prav nič dobrega ne sebi ne našim otrokom. Enako je tudi če doma besnimo ali smo slabe volje zaradi novice, ki smo jo slišali. Menim, da se moramo ravno v takih trenutkih še bolj zavedati, da lahko le jaz s svojim zgledom pokažem, da je možno delati drugače, da je na svetu še poštenje. Dokler bom sama delala dobro, sem lahko zelo optimistična glede dobrega – za gotovo lahko vemo le stvari, ki jih vidimo in doživimo. Zato mene vsaka tako negativna stvar pripravi do nove odločitve, da moram še bolj zavzeto živeti po svoji vesti in moralnih načelih.

Drugih ne moremo spremeniti niti če so naši najbližji, kaj šele, če jih vidimo le na televiziji, spremenimo pa lahko sebe. In ker sem tudi jaz sestavni  del družbe in nanjo tudi vplivam, lahko s tem, ko sama živimo tako – da bi družba dobro funkcionirala, če bi vsi ravnali tako kot jaz – spremenim del sveta. Kako pa naj delam dobro in prispevam svoj del za dobro naroda in vsega človeštva? To za vsakega pomeni nekaj drugega, morda bo nekdo začutil, da je prav, da sodeluje v politiki, nekdo bo zares pošteno opravljal svoje delo, drugi bo z vso vnemo vzgajal otroke in kuhal okusno kosilo, ki bo razveselilo moža in morda bo ravno ta mož zaradi svoje dobre volje nekomu polepšal dan in morda mu bo s tem rešil celo življenje … Nikoli ne bomo izvedeli, kakšne razsežnosti imajo naša dejanja, a gotovo ne majhnih.

In zakaj lahko s svojim ravnanjem tako močno vplivamo na druge? Ker človek ne more ljubiti, če sam ni ljubljen, ker ne more biti pošten, če v svojem življenju ni srečal poštenega človeka, ker ne more pohvaliti, če njega nihče ne pohvali …

Te stvari so razumljive in še kako logične, ko jih izkusiš.

Danes sem svoje tri otroke peljala peš v vrtec, med potjo sta se starejši dve (4 in 2 leti) neprestano zbadali in prerekali. Ker je bila situacija neznosna, sem imela dve možnosti – ali še sama odreagiram z oblastjo, jih nakregam in skušam obdržati tako avtoriteto, da bosta do vrtca tiho ali v ihtenju, tako preživimo jutro in popoldne nadaljujemo z borbo, ali pa eno od njiju skušam navdušiti, da ljubi prva in naredi majhno dejanje ljubezni do druge. Odločila sem se za drugo možnost. Mlajšo sem nagovorila, naj da starejši rožico in naj ji pove, da jo ima rada. Razložila sem, da jo verjetno zbada zato, ker se ji danes še ni zgodilo nič posebno lepega, na srečo je bila takoj za stvar. Podarila je rožico nabrano ob robu pločnika. In starejša se je takoj nasmejala, jo stisnila in ji podarila svojo rožico, tako se je dan nadaljeval veliko lepše, kot bi se sicer.

Morda res ne deluje vedno, a saj nimamo radi drugih zato, da nam bodo ljubezen vračali, prava ljubezen vendar ne pričakuje vračila, a vendar ga mnogokrat dobi.

Prepričana sem, da na tak način, sploh če nas je veliko, lahko naredimo veliko večjo revolucijo, kot če organiziramo nasilne proteste. Gotovo pa je potrebno v določenih situacijah tudi javno pokazati svoje mnenje.

Petra Kmet, Šmarje Sap

Foto: Flickr