Prevajanje Svetega pisma je delo, ki ni nikoli dokončano. Spreminja se jezik, v katerega prevajamo, pa tudi naše védenje o pomenu starodavnih besedil. Poleg tega so strokovnjaki za prevod prišli do ugotovitve, da en sam prevod katerega koli besedila ne more zadostiti vsem zahtevam, temveč so za različne potrebe in za različne ciljne publike nujne različne vrste prevodov. Pri Svetem pismu se omenjajo vsaj tri: liturgični prevod, literarni prevod in smiselni prevod. Dosedanji slovenski prevodi spadajo v prvo ali drugo skupino (najpogosteje nekam vmes), dinamični prevod Svetega pisma Življenje z Jezusom (v njem so Evangelij po Luku, Pismo Kološanom, Jakobovo pismo in Prvo Janezovo pismo) pa predstavlja prvi dosledno izpeljan smiselni prevod kakšne svetopisemske knjige.
Prevod po smislu se osredotoča na pomen izvirnih besedil in posveča manj pozornosti njihovi obliki (besednemu redu, prispodobam, literarnim figuram itn .) . Glavna naloga takšnega prevoda je premostiti razdaljo med sodobnim človekom in pisci svetopisemskih tekstov. Ločita nas dve tisočletji in precejšnja razlika med bližnjevzhodno semitsko kulturo ter sodobnim evropskim načinom mišljenja in izražanja.
Dinamični prevod Svetega pisma Življenje z Jezusom je namenjen mladim in tistim, ki jim je »cerkvena govorica« tuja . Dejstvo, da je evangeljsko sporočilo zaklenjeno v nekakšen religiozni jezik, lahko nehote kaže na njegovo omejeno veljavo, namesto da bi se poudarila njegova univerzalnost, ki presega delitev na »Juda in Grka«, na religiozne in nereligiozne . Poleg tega je obstoj evangelija zgolj v obliki nekega »notranjega jezika«, ki ga razumejo samo posvečeni, slab za to, kako Cerkev razume samo sebe, saj spodbuja njeno zapiranje vase, namesto da bi bila prav v moči tega sporočila orodje odrešenja za vse ljudi .
Pri smiselnem prevajanju Svetega pisma, ki je osredotočeno na evangelij, na učinkovito sporočilo o Jezusu za določeno ciljno publiko, nikakor ne gre za njegovo poenostavitev ali poplitvenje. Takšen prevod je težko in odgovorno delo, ki zahteva še večjo strokovno podkovanost in jezikovno občutljivost kakor tipičen dobesedni prevod. Gre za delo, ki je dvojno vezano. Po eni strani gre za popolno, dosledno zvestobo izvirniku: izraženo naj bo to, samo to in nič drugega kakor to, kar je v izvirnem tekstu; to vsebino je potrebno najprej objektivno ugotoviti s čim bolj dosledno in natančno eksegezo. Po drugi strani pa je vezano na ciljni jezik: kako to vsebino izraziti v naravnih oblikah sodobnega jezika. Pri takšnem prevajanju imamo vedno pred seboj tole vprašanje oziroma molitev: če bi Jezus ali evangelist izrekal in pisal te stavke danes, današnjim ljudem – kako bi jih povedal?
Pri odločitvi za takšno vsakdanjo in živo govorico je odločilnega pomena dejstvo, ki so ga osvetlila arheološka odkritja zadnjih stotih let. Pokazala so namreč, da je Nova zaveza napisana v preprostem jeziku vsakdanjega sporočanja. Koiné grščina, v kateri je zapisana, je govorica, ki je bila razširjena po vsem helenističnem svetu in je imela vlogo današnje angleščine. V njej so pisali besedila za vsakdanjo rabo: nakupovalne sezname, korespondenco, dogovore ipd. Resna filozofska in literarna dela so se v antiki obvezno pisala v klasični grščini, novozavezni pisci pa so to načelo namerno prekršili in izbrali preprostejšo in dostopnejšo raven splošnega sporočanja Teologija razlaga, da je Kristus izpraznil samega sebe, se ponižal in sprejel krhko človeško naravo (prim. Flp 2,6–8). Temu spoznanju na besedilni ravni ustreza sestop sporočila, ki govori o Njem, v nizko, preprosto in vsakdanjo govorico. Cilj smiselnega prevoda je opozoriti na to teološko in misijonsko razsežnost izvirnega besedila ter mu najti čim zvestejšo ustreznico v sodobnem jeziku.
