Na zadnji ponedeljek, ki mu v cerkveni tradiciji pravimo tudi »binkoštni ponedeljek«, smo se spominjali čudežnega dogodka v Jeruzalemu, kakor o njem poroča apostol Luka v svoji prvi zgodovini cerkve, ki ima med svetopisemskimi knjigami naslov Apostolska dela:
»Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati. V Jeruzalemu so tedaj prebivali Judje, pobožni možje iz vseh narodov pod nebom. Ko se je razširil glas o tem, se je zbrala množica ljudi, ki so bili vsi iz sebe, ker jih je vsakdo slišal govoriti v svojem jeziku. Strmeli so, se čudili in govorili: Glejte, ali niso vsi ti, ki govorijo, Galilejci? Kako, da jih slišimo vsak v svojem materinem jeziku? Parti, Medijci in Elámci in tisti, ki prebivamo v Mezopotamiji, Judeji in Kapadokiji, v Pontu in Aziji, v Frigiji in Pamfiliji, v Egiptu in v libijskih krajih blizu Cirene, in mi iz Rima, ki se zdaj mudimo tukaj, Judje in spreobrnjenci, Krečáni in Arabci – vsi jih slišimo, kako v naših jezikih oznanjajo velika Božja dela! Vsi so bili osupli in si tega niso znali razložiti. Drug drugega so spraševali: Kaj naj to pomeni? Nekateri pa so se norčevali in govorili: Sladkega vina so se napili« (Apd 2,1-13).
Da bo stvar povsem jasna: apostoli, ki nikakor niso sodili v intelektualno elito judovskega ljudstva, ampak, s kakšno izjemo, h kulturnemu dnu v njihovi deželi, so ob izpolnitvi Jezusove obljube, da bo nadnje prišel Sveti Duh, torej druga oseba sicer enega Boga, presenetili na dva načina, čeprav nam navadno pride na misel samo ta, o katerem bo tu govor, govorjenje v jezikih: namreč s pogumom, da iz zaprtega skrivališča stopijo na trge in ulice Jeruzalema in naravnost povedo povzetek tega, kar jih je Jezus prej tri leta učil, ki je bil v nasprotju z njihovim plašnim značajem, kakor je v evangeljskem smislu novo rojeni človek, rojen od »zgoraj«, iz Božjega Duha v nasprotju z zgolj naravnim, iz moža in žene rojenim človekom – in da nenadoma spregovorijo v jezikih, ki se jih niso učili in so tako bili poleg poguma dar Svetega Duha. Čudež pa je zajel tudi vse, ki so tiste dni bili v Jeruzalemu iz vseh dežel Imperija, v katerih so živeli Judje, in mnogi med njimi niso več razumeli niti hebrejščine, svojega zgodovinskega jezika, v katerem je napisana večina knjig Stare zaveze, niti aramejščine, hebrejščini sorodnega jezika, ki jo je skoraj gotovo govoril Jezus in večina v Jeruzalemu živečih Judov. Namreč, da so bili pripravljeni apostole poslušati, kar ni bilo tako samoumevno, kakor se ob površnem branju svetopisemskega poročila morda sliši, tudi za to je bil potreben pogum, kakor je vse do danes potreben pogum, da kdo posluša resnice iz Božje besede, ko ga vendar državna šola, državna kultura, državno priznana znanost in z državno usmeritvijo usklajena publicistika, orkestrirano učijo prav nasprotje od tega, kar govori Biblija, ko brez globljega zgodovinskega znanja in brez hvaležnosti za dar knjige, ki je bila osnova tudi vsake resnične učenosti, kulture, znanosti in resnici zavezanega publiciranja, režejo stebla svojega dela od korenin, iz katerih so se v svoji začetni rasti napajala.
Ta ključni dogodek v Jeruzalemu 50 dni po judovski veliki noči, kar izraža grška beseda pentekoste (petdeseti), po naše »binkošti«, nas po eni strani spomni, da imamo z našimi jeziki kot najbolj kompleksnimi sistemi komuniciranja, veliko več težav, ki se velikokrat stopnjujejo do prelivanja človeške krvi, kar je bila včasih tudi usoda naše slovenščine, kakor pa jih imajo živali s svojimi »jeziki«, ki so za vso vrsto ne glede na kraj bivanja enaki, z manjšimi »dialektnimi« odstopanji, medtem ko je človeštvo razdeljeno na več ko sedem tisoč jezikov. Tiste pa, ki so vsaj začetno pismeni tudi v duhovnih in verskih rečeh, pa jeruzalemski binkoštni dogodek nujno spomni na dogodek, o katerem govori 11. poglavje prve Mojzesove knjige, ko je človeštvo izgubilo jezikovno edinost, ki je bila tudi edinost v narodnem smislu, saj je prav jezik najmočnejša specifična razlika med posameznimi narodi, čeprav tudi tega ne smemo vzeti v absolutnem smislu, v ključu neutemeljene, čeprav med rojaki priljubljene formule »Z jezikom smo ali nismo…«, ko je vendar narodna zavest Ircev recimo precej močnejša kakor pri Slovencih, čeprav so svoj galski jezik v glavnem izgubili in zvečine govorijo angleško – po drugi strani pa je veliko Slovencev pred Hitlerjevim napadom na zavezniško Sovjetsko zvezo pozabilo na svojo narodno pripadnost, čeprav so še naprej govorili slovensko (komunisti – z redkimi izjemami, ki pa jih je Partija ostro kaznovala, kakor Angela Vode) in so se postavili na stran nemškega, torej nacionalnega socializma; po koncu nacistično-komunističnega zavezništva in kolaboracije pa so to storili tudi tisti, ki so menili, da je treba vero pred komunisti braniti v »boju proti mesu in krvi«, ker niso brali ali niso razumeli ali niso upoštevali, kar o tem piše Pavel:
»Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih« (Ef 6,12).
Vsi ljudje so do Božjega posega v človeške načrte govorili en sam jezik. Mojzesovo poročilo pravi o tem takole:
»Vsa zemlja je imela en sam jezik in isto govorico. Ko so se ljudje odpravili od vzhoda, so našli ravnino v šinárski deželi in se tam naselili. Rekli so drug drugemu: Dajmo, delajmo opeko in jo žgimo v ognju! Opeko so uporabljali namesto kamna in zemeljsko smolo namesto malte. Rekli so: Dajmo, sezidajmo si mesto in stolp, katerega vrh naj sega do neba, in naredimo si ime, da se ne bomo razkropili po vsej zemlji! Gospod je stopil dol, da bi si ogledal mesto in stolp, ki so ga postavili človeški otroci. In Gospod je rekel: Glej, eno ljudstvo so in vsi imajo en jezik, in to je šele začetek njihovega dela. Zdaj jih ne bo nič več zadržalo; kar koli bodo hoteli, bodo naredili. Dajmo, stopimo dol in tam zmešajmo njihov jezik, da ne bodo več razumeli govorice drug drugega! In Gospod jih je razkropil od tam po vsej zemlji in nehali so zidati mesto. Zato se je imenovalo Babél, ker je tam Gospod zmešal jezik vse zemlje in od tam jih je Gospod razkropil po vsej zemlji« (1 Mz 11,1-9).
Ljudje so iskali edinost – Bog pa jim je to edinost odvzel tako, da jim je zmedel njihov jezik. Niso se več razumeli, tako zidanja svojega stolpa, po katerem se zgleduje še z drugimi poganskimi simboli tudi stolp parlamenta EU v Bruslju. Je torej Bog nasprotnik človeškega prizadevanja za edinost? Že ogled kakega cenenega italijanskega westerna pa pokaže, da imamo v osnovi dve vrsti edinosti. Vsaka razbojniška druščina je v svoji prvi fazi, preden ne pride do plena, edina. Tako edinost so iskali Babilonci, tako edinost išče ves brezbožni svet do danes in jo bo iskal do konca časov. Edinost pa, ki jo Bog hoče, saj samo ta more dati večno srečo posameznikom in narodom, ki bi se zanjo odločili, je edinost, o kateri govori Jezus v evangeliju po Janezu:
»Toda ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame: da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal« (Jn 17,20-21).
Kdor pričakuje, da bo edinost in tako tudi trajni in pravični mir človeštva, dosežena na diplomatskem parketu ali za podaljšano mizo novega ruskega carja ali v nadstropjih zaposlitvene službe v newyorški palači za politike, ki se jih države znebijo s formalnim povišanjem, ta čaka na iluzijo utopično mislečega človeka. Resnična edinost, v kateri bo znova obnovljeno tudi sporazumevanje med posamezniki in narodi brez živih prevajalcev ali pa elektronskih prevajalnikov, je edinost v Bogu s sprejetjem in izvrševanjem njegove pravičnosti.
Kako, ali ni široka raba angleščine dejansko obnovila jezikovno edinost človeštva? Ali tega jezika ne uporabljajo enako spretno tako vojaki in diplomati Izraela, kakor tudi teroristi in samooklicani predstavniki tistega dela Arabcev, ki so si privzeli ime nekdanjih zakletih sovražnikov Izraela, Filistejcev, čeprav ti niso bili eno semitskih ljudstev, kakor so to tako Judje, kakor njihovi sovražniki med Arabci? Seveda, saj pred Izraelom, pred Jordanijo in drugimi arabskimi državami ni bilo nobenega kosa arabskega teritorija, ki bi ga Izrael mogel »okupirati«, kakor govori ljudem današnja časopisna in televizijska nevednost. Vse to obočje zgodovinske »Palestine«, če se že sprijaznimo s ponarejenim imenom nekdanje Judeje iz leta 125 po Kr., ko je cesar Hadrian po zlomu tretjega judovskega upora hotel Jude dodatno udariti s tem, da je izbrisal njihovo ime dežele in jo po Filistejcih v latinščini poimenoval Palestina-Syria, je bilo po razsulu osmanskega imperija dano Angležem kot njihovo mandatno ozemlje. Angleščina pa vendar ni postala niti lingua franca vsega človeštva, saj se s padanjem ameriškega imperija sama umika pred španščino na eni in kitajščino na drugi strani.
Dobro, ali ni dr. Lazar L. Zamenhof v letu 1887 v Varšavi objavil prvi učbenik ne svetovnega, ampak res mednarodnega, ker nacionalno, politično in idejno nevtralnega jezika, ki je po njegovem psevdonimu D-ro Esperanto (dr. Upajoči) dobil to besedo kot svoje novo ime. Ali ni v tem jeziku, ki je v svoji osnovi povzel pretežno latinsko besedišče, grško slovnico in slovansko sintakso v genialno jezikovno sestavo, v kateri je do danes nastala presenetljivo bogata lastna in prevedena literatura – ali ni bilo s tem dokončno uveljavljeno ponovljeno stanje pred babilonskim Božjim posegom, tudi če narodi te rešitve še niso sprejeli, a jezik vendar do danes ni ugasnil, ampak živi naprej?
Zamenhof, ki je bil po rodu Jud in je sam prevedel v svoj novi jezik knjige stare Zaveze, namreč iz izvirnika v hebrejščini in aramejščini, ni hotel oponirati svetopisemskemu poročilu o jezikovni in narodni razdelitvi človeštva, pač pa je hotel dati ljudem in narodom le pomoč, da bi mogli med seboj dobro komunicirati, ne da bi se kdor koli moral odpovedati svoji materinščini, v čemer se zamisel mednarodnega jezika povsem razlikuje od zamisli svetovnega jezika, kakršen je danes (še) angleščina, saj hoče esperanto služiti, medtem ko svetovni jezik hoče vladati! Ideja svetovnega jezika nosi v sebi nujnost boja za prvo mesto, a ne le to, tudi boja za nižja, a še vedno v primerjavi z drugimi visoka mesta, kakor je to bil boj za slovenščino z jeziki sosednjih narodov: italijanščino, nemščino, madžarščino in hrvaščino. Če bi imeli skupen nevtralni jezik, kakor so ga prvi kristjani imeli z novozavezno grščino, in pozneje z latinščino, ko ta ni bila več jezik rimskega imperija, bi boji med jeziki odpadli. Ti so se namreč pojavili in zaostrili po tem, ko sta utihnila nevtralna grščina in nevtralna latinščina. A potem je tu vprašanje, zakaj esperanto, ki kot jezikovna struktura ni utopija, ampak zgodovinska in aktualna realnost, kot rešitev svetovnega komunikacijskega problema vendar je utopija, svojega cilja, da bi postal drugi jezik vsakega zemljana, ne uspe in tudi ne more uspeti…
Odgovor je zelo preprost. Dal ga je Jezus sam:
»Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar« (Jn 15,5).
V prvem obdobju Zamenhofovega jezika so bili nosilci tega načrta predvsem ljudje vere, kakor tudi Zamenhof sam. Tako je stvar zelo hitro napredovala, vse je kazalo, da bo svet to plemenito zamisel kmalu sprejel. Počasi pa so pobudi vse bolj prevzemali ljudje, ki v osnovi verujejo, da smo ljudje le nekoliko bolj inteligentne živali in plod slepega naključnega razvoja, torej tudi brez smisla svojega obstoja. Če pa je tako, kak smisel potem ima, tudi v komuniciranju iskati zakon pravičnosti, ko pa je geslo darvinističnega evolucionizma vendar »boj za obstoj« in bi morala tako zmaga jezika najmočnejše nacije biti povsem v skladu s takim prepričanjem. Biti evolucionist in obenem esperantist je tako protislovje, ki ne more obroditi sadu.
Je to specifična usoda mednarodnega jezika? Nikakor ne. Med svojimi blagri Jezus blagruje vse, ki »delajo za mir«, čeprav na drugih mestih pove, da mi miru ne moremo narediti. Nobenega od njegovih blagrov ne moremo v polnosti izpolniti, to je namreč njegovo delo – in vendar je prav, da si za te reči prizadevamo. Tako ni utopično za mir delati, vsekakor pa je utopično misliti, da lahko ljudje sami mir dosežemo. Ni utopično, če si povsod za pravičnost prizadevamo, utopično pa bi bilo misliti, da lahko pravičnost sami v polnosti uveljavimo. In enako je prav, da si prizadevamo tudi za pravičnost med jeziki, pri tem pa moramo vedeti, da tudi te pravičnosti sami ne bomo dosegli. Tudi to je pridržano temu, kar in kogar pričakujemo. Da ta, ki nas je na križu osvobodil teže greha, pride na zemljo še enkrat, kakor je obljubil, in vse to, kar je za nas neuresničljivo, uresniči. Že sedaj pa tisti, ki hodijo za njim, v mejah svoje majhnosti in nepomembnosti v tem svetu, živijo in delajo pravično, tudi z rabo jezika, ki je evangeljskega značaja, ker hoče služiti in ne vladati…
