PREJELI SMO. Izjava za javnost: Kaj prinašajo referendumske spremembe?
Kljub temu, da se v javnosti o referendumskih spremembah precej govori, je s strani zagovornikov veliko zavajanja in splošnega govorjenja o nujnosti referendumskih sprememb, a žal zelo malo vsebinskih pojasnil, kaj predlagane spremembe prinašajo. Zato objavljamo besedilo Ustavnega zakona (1. člena, ostali niso komentirani op. ur.) s kratkimi pojasnili, kaj prinašajo. Besedilo ustavnega zakona je rdečem tisku, komentar pa v običajnem.
USTAVNI ZAKON O SPREMEMBAH 90., 97. IN 99. ČLENA USTAVE REPUBLIKE SLOVENIJE
I.
V Ustavi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04 in 68/06) se spremenijo naslednje določbe:
1. člen
V 90. členu se prvi odstavek spremeni tako, da se glasi:
»Državni zbor razpiše referendum o uveljavitvi zakona, ki ga je sprejel, če to zahteva
najmanj štirideset tisoč volivcev.«
V družbi je široko soglasje, da referendum lahko zahteva samo 40.000 državljank in državljanov. Izključitev poslancev Državnega zbora in Državnega sveta za večino sodelujočih v javnih razpravah ni sporna.
– Je pa v 1. členu predlaganega besedilo ključno, da je izbrisan sedaj veljavni stavek: »Državni zbor je vezan na izid referenduma.«
Izključitev ustavne vezanosti Državnega zbora na rezultat referenduma pomeni izjemno razvrednotenje referenduma. Vezanost Državnga zbora kot ustavna kategorija pomeni standard politične kulture spoštovanja izražene volje ljudstva. Zakaj hočejo, da Državni zbor ne bi bil vezan na rezultat referenduma?
Drugi odstavek se spremeni tako, da se glasi:
»Referenduma ni dopustno razpisati:
– o zakonih o nujnih ukrepih za zagotovitev obrambe države, varnosti ali odprave
posledic naravnih nesreč, – nihče ne nasprotuje, široko soglasje!
– o zakonih o davkih, carinah in drugih obveznih dajatvah ter o zakonu, ki se sprejema
za izvrševanje državnega proračuna,
– zelo sporna določba(!), saj nihče od članov strokovne skupine, ki je pripravila predlog niti poslancev članov ustavne komisije ne zna povedati, o katerih zakonih na podlagi tega določila ne bi bilo možno razpisati referenduma. Edina, ki je javno in strokovno razčlenila to vprašanje je bila Helena Kamnar na ustavni komisiji. Prišla je do tega, da ob eni vrsti branja teh določil ne bi bilo možno razpisati referenduma o 39 zakonih, po kakšnem drugem pa »se ta spekter izjemno poveča« (vir: Državni zbor). Kakšen je pomen sprejemanja določb za katere niti predlagatelji ne vedo, kaj pomenijo? Ali je primerno na podlagi teh določil omejevati referendum na 39, 100, 200 ali pa še več zakonov, v katerih je določena kakšna obvezna dajatev (npr. dimnikarska, komunalna, …)? Če bi to veljalo, bi se država lahko potrudila v vsak zakon pritakniti še kakšno obvezno dajatev, pa bi lahko dosegla dva namena: preprečila bi referendum, ob tem pa pobrala še nekaj denarja.
– o zakonih o ratifikaciji mednarodnih pogodb,
– tudi to je zelo problematično, saj tudi mednarodne pogodbe tako multilateralne kot bilateralne lahko državi in državljanom prinesejo veliko škode in ni nobenega razloga, da jih državljani ne bi smeli zavrniti.
– o zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost.
– zelo veliko zakonov, ki se sprejemajo v kakšnem členu odpravlja s strani Ustavnega sodišča ugotovljeno protiustavnost. V tem določilu ni zapisano, da ne sme biti referenduma o zakonih, katerih edini namen je odprava protiustavnosti, kar seveda ne bi bilo sporno, saj je odločitve ustavnega sodišča treba spoštovati. Predlagano dikcijo tako nekateri že interpretirajo kot možnost prepovedi referenduma o zakonu npr. s 300 členi zaradi nekaj ali pa tudi samo enega člena, ki odpravlja protiustavnost. Tudi v tem primeru bi ob taki interpretaciji lahko parlamentarna večina pod krinko odpravljanja protiustavnosti sprejemala za veliko večino državljank in državljanov sporne zakone, ki jih ne bi bilo mogoče zavrniti na referendumu.
Četrti odstavek se spremeni tako, da se glasi:»Zakon je na referendumu zavrnjen, če proti njemu glasuje večina volivcev, ki so veljavno glasovali, pod pogojem, da proti zakonu glasuje najmanj petina vseh volivcev.«
– postavljen kvorum ljudi, ki bi morali na referendumu zavrniti zakon je glede na sedanje število volivcev okoli 340.000. Gre za izjemno visok kvorum, ki pomeni, da na referendumu, ki bi se ga udeležilo 39% ljudi ne bi mogli z 51% zavrniti spornega zakona. Novoizvoljeni predsednik države ima 27,8% podporo, v prvem krogu samo 19% podporo, vsi slovenski evropski poslanci skupaj so imeli 22,6% podporo na zadnjih volitvah. Novi mariborski župan ima manj kot 17% podporo. Najmočnejša parlamentarna stranka Pozitivna Slovenija je dosegla 18,3% podporo… Ali je demokratično in pravično, da politiki lahko odločajo ne glede na podporo, ki jo imajo, ljudem na referendumu pa želijo postavljati izjemno visok zavrnitveni kvorum?
-Po novem bi večina v Državnem zboru uveljavitev “svojega” zakona glede na domače in tuje trende udeležbe na volitvah in referendume v mnogih primerih lažje dosegla z glasnim ali prikritim spodbujanjem ljudi naj se ne udeležijo referenduma, ali pa celo s tem, da bi referendumsko kampanjo marginalizirala npr. z odpiranjem vročih tem pred referendumom do te mere, da bi ljudje komaj sploh vedeli za referendum. Večina v Državnem zboru, ki je že tako v kampanji privilegirana, bi torej lahko svoje cilje dosegla z neudeležbo in nezainteresiranostjo ljudi za določeno temo, kar bi lahko pripeljalo do tega, da bi bil tak zavrnitveni kvorum zelo težko dosegljiv za mnoge teme. Za finančno pomembne teme bi bil referendum prepovedan, mnogi referendumi bi bili prepovedani pod krinko odpravljanja protiustavnih posledic, mnoge teme pa bi težko dosegle zavrnitveni kvorum 340.000 glasov.
– Po novem bi razpis referenduma zavrnila ista parlamentarna večina, ki je zakon sprejela. Sedaj edino Ustavno sodišče lahko prepove referendum. Predlagana ureditev pomeni diskriminatorno uvedbo suspenzivnega politično interpretativnega veta Državnega zbora na referendumsko odločanje. Če gre za pobudo 40.000 volilcev, gre za institut, ki je v rokah ljudstva in bi moralo tako ostati. Zakaj bi Državni zbor izvajal politično kontrolo nad ljudstvom? Podmena takšne ureditve je, da so ljudje nevedni in da potrebujejo politično uzdo.
– Po novem bi Državni zbor lahko zavrnil razpis referenduma, ki bi ga zahtevalo 40.000 ljudi, nato pa bi pobudniki morali tožiti Državni zbor pred Ustavnim sodiščem, da bi dosegli razpis referenduma. To pomeni, da bi najprej predsednik Državnega zbora v imenu Državnega zbora dovolil zbiranje podpisov in določil rok, potem pa bi Državni zbor lahko zavrnil zahtevo 40.000 ljudi za razpis referenduma. Tega ni mogoče razumeti drugače norčevanje iz 40.000 ljudi. Pobudniki referenduma bi namreč vlagali izjemne napore in stroške v zbiranje 40.000 podpisov, kljub temu, da bi se že na začetku vedelo, da bo Državni zbor zavrnil referendum. Veliko bolj razumno bi bilo, da bi se celoten postopek o dopustnosti referenduma izvedel po vložitvi potrebnih 2500 podpisov za začetek referendumske pobude. Korektneje bi torej bilo, da bi se predsednik Državnega zbora ali pa kar Državni zbor opredelil do referenduma že ob vložitvi pobude 2500 državljanov, se pravi pred določitvijo roka za zbiranje 40.000 podpisov, in bi v primeru te zavrnitve lahko stekel spor na Ustavnem sodišču.
——-
Predlagane spremembe referendumske ureditve, kot je razvidno, radikalno onemogočajo izvajanje pravice do referenduma, saj referendum v veliki meri na formalni in praktični ravni ukinjajo. To pomeni, da predlagane spremembe:
1. radikalno omejujejo in v mnogih primerih onemogočajo možnost zavrnitve slabih zakonov, ki jih sprejme večina v Državnem zboru,
2. vodijo v ukinitev družbenega in socialnega dialoga v Sloveniji,
3. bodo pripeljale do poslabšanje socialnega in materialnega položaja družin,
4. povečujejo moč elit, ki so izropale državo in nas pahnile socialno, gospodarsko in vrednostno krizo.
———————-
Predlagamo, da bi vsaj ena velika televizijska hiša pred sprejemanjem referendumskih sprememb v Državnem zboru pripravila soočenje zagovornikov in nasprotnikov. Prepričani smo, da bi državljanke in državljani v takem soočenju lahko dobili celostno sliko o teži negativnih posledic predlaganih sprememb.
Aleš Primc
vodja Civilne iniciative za družino in pravice otrok
