Kaj ne veš, da se poskus samomora po zakonu o jugoslovanski ljudski armadi najstrožje kaznuje …

S temi besedami, seveda povedanimi v sočni srbščini v kasarni jugoslovanske protiletalske artilerije v Leskovcu v Srbiji, me je kapetan in poveljnik kasarne pred kmalu že 60 leti v hipu ozdravil namere, da samomor naredim. Ko je ta pozneje, z najboljšim namenom – srbski oficirji so nam bili kakor očetje – poklical na pomoč še vojaškega psihologa, da bi me spravil v red, nisem bil daleč od tega, da to vendar poskusim še enkrat…

Zoper samomor nisem imel nobenega prepričljivega argumenta, saj sem bil pri svojih dvajsetih letih zelo prepričan ateist in navdušen marksist, čeprav sem imel v svoji vojaški omarici tako Biblijo kakor tudi Koran. Tedaj nisem vedel, da je bila moja Biblija Chraskova izdaja, ki jo je bilo mogoče kupiti v knjigarni Cankarjeve založbe v pritličju ljubljanskega nebotičnika, Koran pa sem imel v esperantski izdaji, ki jo je iz arabščine jezikovno odlično pripravil italijanski arabist in sam musliman Italo Chiussi (1919–1973), rojen v Trstu, umrl v Frankfurtu, ki je v esperantu napisal tudi zgodovinsko zelo dober prikaz Mohamedovega življenja pod naslovom Je la flanko de la profeto (Na prerokovi strani). Po toliko letih ne obžalujem niti svojega navdušenja za Marxa, saj me je kot mladeniča prav to, da sem Marxa bral, rešilo, da se nisem včlanil v jugoslovansko partijo, saj sem kmalu lahko videl, kako ta razen uzurpacije imena nima z Marxom nič skupnega, razen deklariranega ateizma, a vendar ne preveč spretno zamaskiranega kulta formalnega dosmrtnega predsednika in tako dejanskega cesarja – ali res le slučajno imenovanega z imenom tistega rimskega cesarja, ki je v letu 70 po Kristusu uresničil Jezusovo napoved o razdejanju templja in Jeruzalema – prav tako pa ne obžalujem svojega zanimanja za islam, saj mi je tudi branje Korana in Chiussijeve knjige, pozneje tudi mnogih drugih knjig o islamu, pomagalo, da se pri iskanju prave vere, ko se je nekaj let po vrnitvi iz vojske moj ateizem sesul, nisem odločil za islam, in kar mi tudi danes pomaga, da znam z muslimani govoriti spoštljivo, a da jim vendar morem in moram povedati resnico, da Isa v Koranu vendar ni Jezus v evangeliju, kakor tudi Alah v Koranu ni Jahve v knjigah Stare zaveze, čeprav ena največjih cerkva že lep čas uradno trdi, da verujejo muslimani v istega boga kakor oni … Muslimanom v čast moram povedati, da oni do takega nesmisla nikoli ne bi prišli!

In kakšne argumente sem imel za odločitev, da se ob jutranji postavitvi straže počim? Če bi bil samomor stvar argumentov, bi ga ne naredil nihče, saj argument zanj ne obstaja. Bi pa obstajal, in sicer prav za vsakega človeka, tudi takega, ki ni v nobenih stiskah ali težavah, kaj šele hudih nesrečah, če bi bilo življenje res slep in naključen in zgolj materialni pojav. Če bi bilo s smrtjo res vsega konec, bi samomor pomenil edino razumno dejanje, saj bi bilo s tem izključeno vsako tveganje, da se kdaj znajdemo bodisi v bolniški sobi s priključenimi kabli in cevkami in mučnim usihanjem, morda tudi desetletja dolgo – ali pa v kateri od mučilnic tega sveta, ki jih tudi danes ne manjka in lahko v hipu znova vzniknejo tudi tam, kjer jih nekaj časa morda ni bilo. Tako pa bi z dejanjem, ki ne boli, saj je krogla iz cevi hitrostrelke hitrejša, kakor pa signal bolečine do možganov, bilo vsako tveganje izključeno, za tem pa zagotovilo miru, ki ga ne bi bilo nikoli konec.

Francoski pisatelj in filozof Albert Camus (1913–1960), sicer ne kristjan, je vendar izrekel misel, ki bi ji mogli pritrditi tudi iz duha evangelija: »Obstaja eno samo resno filozofsko vprašanje, in to je samomor…«(L’Homme revolté). V svojem eseju Sizifov mit (Le Mythe de Sisyphe, 1942) se Camus sprašuje, kakšen smisel ima živeti v času absurda, v katerem ne obstajajo absolutne vrednote. No, bil je velik pisatelj, a slab filozof. Moral bi vedeti, da je ravno pojem »absolutne vrednote« absurden, saj je vrednota relativno razmerje med ponudbo in povpraševanjem, torej merkantilno razmerje, medtem ko je Božja postava absolutna, v razliki do človeških zakonov, ki so prav tako relativni kakor vrednote, ki so vedno subjektivnega, torej relativnega značaja. Če pa je kakšna »vrednota« vsiljena, to v tistem hipu ni več vrednota, ampak prisila! Njegov odgovor je sam prav tako absurden kakor svet, v katerem absurd kot njegovo trajno naravo ugotavlja: kljubovati! Skratka, vedel je, da bi bilo, če ima v svoji temeljni filozofski tezi prav, edino razumno in protiabsurdno narediti samomor, ne pa absurdu kljubovati s podaljševanjem tveganja in tako absurd samo še krepiti in ga podaljševati. Vsekakor pa je še vedno večji od vseh »filozofov« našega časa, a delno tudi že njegovega (kakor recimo: stalinist Sartre, hitlerjanec Heidegger …), saj je vedel vsaj to, česar ti ne vedo, da absurden svet ne more utemeljevati niti vztrajanja v življenju niti kljubovanja v vztrajanju, čeprav sicer vse govori v prid samomora. Svet pa ne more biti absurden, ker bi ga nekateri takega delali; če tak je, potem zato, ker v njem ne bi bilo nobenega namena in tako tudi nobenega smisla. Preprosteje povedano: če ne bi bil ustvarjen in tako nekam namenjen, ker bi Stvarnika sploh ne bilo. Oče absurda je tako ateizem – in to je Camus tudi bil, le da se je temu absurdu upiral, kakor da bi to moglo absurd spremeniti ali ga zmanjšati, kakor da bi to vendar dajalo nekaj, kar bi smisel vsaj simuliralo. Skratka, tudi Camus dokazuje, da je odklanjanje Absolutnega, torej Boga, le igra, saj tega v resnici ni mogoče živeti.

Zakaj pravim, da samomor nima argumentov, ko bi logično ravno odsotnost argumentov za vztrajanje v življenju moralo pomeniti, da je to torej argument za samomor? Sama ideja argumenta pomeni, da se človek nima za gospodarja situacije, ampak se sklicuje na avtoriteto zunaj sebe, tudi če se tej avtoriteti ne reče bog, ampak argument. Beseda argument pa je v tem primeru le psevdonim za boga, tudi če ateisti in agnostiki tega ne vedo. V tem momentu, ko bi kdo iskal argument za samomor, bi priznaval, da odločitev za vztrajanje v življenju ali pa za samomor ni pri njem samem, ampak zunaj njega, tudi če je to poimenovano z besedo, s katero imajo ljudje manj težav kakor z idejo boga. Če pa samomor potrebuje argument, torej boga, ki je skrit za tem abstraktnim imenom, potem je čas, da se človek neha igrati s sklicevanjem na to, da nečesa ne ve, kar grški glagol a-gnoeo, čeprav je niso izumili Grki, ampak angleški filozof Thomas Henry Huxley v letu 1869, pomeni. V njegovi rabi namreč pomeni, da ne vemo, ali Bog obstaja ali ne. Če bi to bilo pošteno prepričanje, potem bi vsak agnostik ravnal tako, kakor bi ravnal vsak priseben šofer, če bi na cesti naletel na tablo z napisom, da je zaradi močnega naliva del cestišča za ovinkom poniknil v globino in je cesta tako neprevozna. Z njim pa sedi skeptik, ki mu reče, da to nikakor ni dokaz, da je res tako. In ima prav. Nobena opozorilna tabla ni dokaz, da je to, kar na njej piše, res, saj jo more tja namestiti tudi šaljivec, ki za vogalom morda čaka naivne voznike, kako se pred napisom prestrašijo in obrnejo avto v smer, s katere so se pripeljali. Vprašanje: je v smislu agnosticizma, ko torej ne vemo, ali je opozorilni napis resničen ali pa morda ne, kakor pravi skeptik, razumneje, da stavimo na pripombo skeptika, namreč skeptika do prometnih znakov in opozoril, in takih skeptikov je na cestah vse več, ali pa je prav zato, ker ne vemo, kaj od obojega je res, vendar edino razumno, da ravnamo, kakor da je opozorilo resnično? Veliki matematik, logik in krščanski mislec Pascal bi seveda v smislu svoje Stave rekel, da se je treba preprosto vprašati, kaj izgubimo, če se zmotimo s tem, ko opozorilo upoštevamo, in kaj, če se zmotimo, ko opozorila ne bi upoštevali, kakor predlaga šoferju skeptik. Pa poglejmo ta verjetnostni račun. Če se pozneje izkaže, da je imel skeptik prav in je bil napis res lažen ali zgolj malo nesramna šala, šofer pa je vendar napis ubogal in se obrnil nazaj, od koder je pripeljal, potem je izgubil kakšno uro vožnje, a je ostal živ in zdrav. Če pa bi se izkazalo, da je bilo opozorilo vendar resnično, šofer pa ni hotel kvariti prijateljstva s svojim skeptičnim sopotnikom in je ubogal njega in vožnjo pogumno nadaljeval, potem moramo z obžalovanjem ugotoviti, da je bila njegova stava ne le neumna, ampak skrajno neumna, saj je njega in njegovega enako neumnega svetovalca veljala zdrs v prepad in na dnu padca smrt. Za, ne bom rekel zelo inteligentnega, ampak za že vsaj kolikor toliko prisebnega šoferja je torej menda dovolj jasno, da je edino inteligentno ravnati, kakor da je opozorilo na cesti resnično, in ostati živ, tudi če je bilo pokurjenega nekaj več bencina in porabljenih nekaj več minut ali tudi ur na cesti.

In zdaj vprašanje na našo temo. Ali ni človek, ki ga obide ali celo močno zgrabi misel na samomor, pred enako dilemo? Če bi Boga ne bilo in bi svet torej res bil v svojem bistvu absurden, kakor je verjel tudi Camus, potem te dileme sploh ne bi bilo, potem bi bilo res edino pametno tako ali drugače svoje življenje končati, da s tem izničimo vsa vendar ne tako majhna tveganja, kakšno trpljenje nas utegne ob nadaljevanju življenja doleteti. Potem za samomor ni potreben noben argument, saj kot ateisti ali tudi le kot agnostiki vendar ne verjamemo več v avtoriteto zunaj sebe, iskanje argumenta pa je prav to, iskanje avtoritete zunaj samega sebe!

A tu je majhen problem. Podobno kakor na cesti ni mogoče zanesljivo vedeti, ali je opozorilo resnično ali pa le neumna ali tudi nesramna šala hudobnega človeka, tako tudi ni mogoče zanesljivo vedeti, ali Bog, ki ima o samomoru drugačno sodbo kakor pa Camus ali kakor so o tem pisali filozofi antične stoe, čeprav so bili ti drugačnega kalibra, kakor sofisti našega časa, obstaja ali ne obstaja. Celo ateist more samo ponavljati trditev, da ne obstaja, in če so na oblasti njegovi somišljeniki, se to potem imenuje »znanstveni svetovni nazor«, tudi če ima tak »znanstvenik« sicer težave že z malo poštevanko. Ateist torej prav tako ne ve, ali Bog obstaja ali ne, to more le verovati, kar pomeni, da je njegov »znanstveni svetovni nazor« zgolj ena izmed številnih religij, za katero ne obstaja prav nobeno dokazno gradivo. Toliko huje pa je agnostiku, ki vendar, če še razume, kaj njegov grški naslov pomeni, ne ve in tudi ne veruje, da bi katera od obeh danih možnosti mogla veljati za resnico. Če pa naš agnostik ne ve, ali Bog je ali ga ni, potem tudi ne more vedeti, ali je svet v osnovi absurden ali ne, saj je absurdnost dana samo v primeru, da Boga v resnici ne bi bilo. In če je tako, potem je pred njim dvojno tveganje in ne le eno, ki se mu je hotel s samomorom za vselej izogniti. Če namreč Bog je – in ta možnost, kakor to vemo že iz Pascalove Stave, je vedno dana, saj o njegovem obstoju nimamo vednosti, ne da je, ne da ga ni, ampak verujemo, ali da je ali pa da ga ni, a obakrat verujemo, ker vednosti glede tega, dokler ne stojimo pred njim, nimamo – mi pa se odločimo ravnati s predpostavko, da ga ni, čeprav za to nimamo nobenega dokaza, potem si morda res prihranimo kako hudo nevšečnost ali celo res hudo muko v času našega življenja na zemlji – zato pa pademo v zanko neprimerno večjega tveganja, namreč tveganja pogube, ki je večna in neprimerno hujša od vsega, kar nas bi moglo hudega doleteti na zemlji. Ko me je pri vojakih skušal od misli na samomor oddaljiti gotovo dobro hoteči vojaški psiholog, mi teh reči seveda ni smel povedati, tudi če bi sam enako mislil. V istem hipu, ko bi to storil, bi ga postavili pred vojaško sodišče z obtožbo, da je zlorabil svoj vojaški položaj oficirja za »širjenje religioznega praznoverja med vojaki«, z njegovo kariero bi bilo konec, najbrž pa za nekaj let tudi z njegovo civilno svobodo. Tako me je skušal tolažiti z besedami, zaradi katerih mu ne bi bilo treba študirati medicine in psihologije, »da je še vse življenje pred menoj« in podobne neumnosti. Ni mi mogel povedati, v kakšno tveganje, namreč z vidika agnostika, ki pravi, da ne ve, ali Bog je ali ga ni, bi padel, če bi se mi samomor posrečil. Nočem biti nehvaležen za njegov poskus, da me pridobi za nadaljevanje življenja, ne da bi mi mogel razložiti, zakaj bi to bilo boljše kakor pa ves teater v hipu končati in spustiti zaveso. Obrnjeno, če pa bi se izkazalo – a kako naj se kaj izkaže tistemu, ki bi bilo z njegovo smrtjo vse za vselej končano – da Boga v resnici ni, kandidat za samomor pa bi se odločil, da bo ravnal, kakor da je, ta bi morda v svojem kratkem življenju na zemlji res doživel tudi kaj hudega, morda celo zelo hudega, a nazadnje bi vendar umrl, na oni strani pa ga ne bi čakalo nobeno tveganje več, saj niti tega ne bi mogel izvedeti, da je stavil narobe …

Danes se samomor kot zelo prikladna življenjska drža in nazadnje tudi odločitev plazi med ljudi v novih oblikah, ki se jih ne zavedajo, čeprav so učinki enaki, kakor pred desetletji, ko so ljudje še hodili pod vlak, se metali z visokih nadstropij na cesto, se streljali v usta, zaužili polno pest tablet ali si rezali žile. Današnji obliki samomora sta predvsem dve: nezdrav način življenja – ali pa iskanje »pomoči pri lastni izbiri smrti« v starosti, ki je v nekaterih evropskih državah že uzakonjena kot možna izbira. Dobro. To so oblike samomora, pri katerih ni mogoče vedno ugotoviti, ali je šlo za resničen samomor ali pa le za ponesrečen »klic v sili«. Spominjam se, kaj nam je pred kakšnimi tridesetimi leti povedal dr. Anton Trstenjak, ki se je vsake toliko časa rad pripeljal v Celovec na kavo pri Kosti, kjer je poklical nekaj rojakov, ki jih je poznal, tako tudi mene. Nekoč nam je kot psiholog in spovednik predvsem nočnih iskalcev odpuščanja rekel nekako takole: “Resničen samomor je zelo redek pojav. V večini primerov gre za klic v sili, s tihim upanjem, da se inscenacija ne bo iztekla z resnično smrtjo, a velikokrat se zgodi nesreča in igranje samomora postane za takega človeka usodno. Za nikogar, niti za tistega, ki si je res hotel vzeti življenje, ki je torej ubijal, in ne za tega, ki je hotel s tem le močneje zavpiti na pomoč, nimamo pravice izrekati sodbe, kako ga bo Bog sodil na oni strani. Vemo pa, to je del evangeljskega nauka, da je to hudo tveganje, ki ni v nobenem sorazmerju s tem, kar nam sicer more groziti v času zemeljskega življenja.

Kristjan pa ne sme zamolčati samomora, ki je veliko usodnejši od tega, kar se utegne zgoditi s človekom, ki išče pomoč na napačnem kraju in naslovu, namesto da bi jo iskal naravnost pri Bogu. Naša vera vendar govori o drugi smrti. Pred Kristusom in njegovo daritvijo za vse, so bili vsi ljudje ne glede na moralnost svojega življenja obsojeni na to drugo smrt, ki je le svetopisemski izraz za pogubljenje, namreč večno pogubljenje, kjer kot osebe s svojim zavedanjem in občutenjem ne izginemo. Ker pa je Kristusova daritev veljavna ne samo za tiste, ki so živeli na zemlji v njegovem času, ampak tudi za vse, od prvega človeškega para pa do zadnjega, ki bo rojen na zemlji, je vsakemu dana možnost, da ga ta druga smrt ne zadene, da se v Kristusu reši. Pogubljen bo torej le tak, ki Kristusov dar zavrne in tako Božje milosti ne sprejme. To je v primerjavi s prvim, malim, velik, v polnosti nesrečen in večno trajajoč samomor. Velika nevarnost prvega, manjšega, ki ubije telo, pa je, da povleče za sabo tudi odločitev za ta drugi, resnično usodni samomor, ki traja na veke.

To bi bila dva samomora, eden samo za telo, drugi, če odklonimo milost, pa za vsega človeka in za večno. A ne smemo prezreti še enega samomora, čeprav ga knjige tako ne imenujejo. In tega imamo za seboj vsi, ki živimo po Adamu in do konca časov. Prvi človekov greh, ki je imel za posledico, da je na zemljo prišla smrt, smrt telesa, je samomor; pri Adamu in Evi izbran, saj sta bila opozorjena, da bosta umrla, če se pregrešita ob drevesu spoznanja – vsi drugi pa smo ta samomor podedovali. To je sicer prvi samomor vsega človeštva, a tudi edini, ki ga je mogoče razveljaviti, kakor da bi ga nikoli ne bilo. Tako je pametno ravnal desni razbojnik, križan hkrati z Jezusom. Le nekaj besed njegove vere, majhne kakor gorčično zrno, je bilo dovolj, da je bil njegov samomor izničen in pozabljen, zagotovljeno pa mu je bilo večno življenje. Toliko vere in besed je tudi vsem drugim zadosti, da se tega prvega samomora rešijo, kakor da ga nikoli ne bi bilo.

Na naši poti na zemlji ni postavljena le tabla z opozorilnim napisom, kako so nekatere poti, Sveto pismo jih imenuje »široke« poti, za nas nevarne. Bog nam je dal napisati knjigo z okoli 1300 strani, kjer je dano tisoče jasnih in razumnih opozoril, na kaj je treba paziti pri naši »vožnji« skozi življenje. Razumno je staviti na to, da Bog je, da njegov Zakon je, da njegov Sin, ki je za nas vse sam postal na križu greh, je in kmalu pride, da s tega sveta odstrani vse oblike absurda, ki človeka prehitro pripravijo do obupa.