Kaj jim je?

supergeI.

Sinoči (10.9.2013) sem se razveselil, ko so okrog devetih zvečer na prvem programu nacionalnega radia naznanili, da sledi oddaja o brigadirjih in mladinskih delovnih akcijah. Za časa gimnazije sem bil prava „brigadirčina“: sedem tri ali štiritedenskih delovnih akcij v štirih letih sem dal skozi; na koncu brigadirske kariere bil delavec in organizator dela (traser) obenem; dvakrat odlikovan z udarniško značko, tretjič sem se znački odrekel v prid že zaposlenega sorodnika, ki naj bi mu tisti kos kovine koristil pri napredovanji v službi. No, pa poslušajmo, kaj bodo povedali o tistih časih, sem si dejal, ko sem pritiskal na plin po regionalki Ptuj – Slovenska Bistrica.

Po prvem stavku oddaje izklopim radio. Nagon. Sekundni revolt. Ženski glas je začel nekako takole (navajam po spominu, ker se mi ne da iskati oddaje na medmrežju): Mladinske delovne brigade izhajajo iz vojnega časa, ko so mladi zbirali hrano in drugo za partizane, ki so se borili proti okupatorjem in domačim izdajalcem. 

Avto je vlekel po ravnici, sam pa sem razčlenjeval – sebe. Od kod ta jezna poteza? Kaj neki so rekli narobe, da sem v sekundi sebe in njih kaznoval z utišanjem komunikacijskega kanala? Niso izrekli nobene silne laži. Verjetno so res kakšni mladi kaj zastonj in prostovoljno naredili za partizane. Kaj torej? Motil me je stavek, ker je spominjal na stavke, ki sem se jih nekoč že nažrl. Ta njegova nevidna sintaksa, ta njegov vonj, ta mitološka zasnova, konstrukt, poudarek na “domačim izdajalcem”. Ta nereflektiranost in odsotnost kritike.

Ko sem bil še prepričan zsmsjevec in srečen brigadir, mi je eden mojih najboljših prijateljev, 100 % katolik in antikomunist, dejal, da smo brigadirji pač slovenski Hitlerjugend. „Vi ste Titojugend,“ mi je smeje ruknil v faco. Pisalo se je l. 1982, a taka definicija me ni pohujšala. Prijatelj je prijatelj in če te provocira, je zato, da ti pomaga kritično misliti. Da smo Titojugend? Hm, da vidimo, v kakšnem smislu Titojugend… Na provokacijo sem odgovoril z refleksijo. Zdaj se piše l. 2013, pa bodo namesto razoniranja in kritike prevladali konstrukt, mitologija in utopija?

Proti koncu nočnega tranzita preko Dravskega polja se vame zakljuva eno samo vprašanje: Kaj jim je?

II.

Kaj jim je? Mojim tovarišem in tovarišicam iz “zsmsjevskih cajtov”. Zakaj se vračajo nazaj? Kaj jim je, da proti vsaki logiki, proti zgodovinskim dokazom, navzlic tonam „črnih knjig komunizma“, navzlic nevarnosti, da bomo zaradi njih početja padli v novo državljansko vojno, spet častijo Tita in sanjarijo o socializmu? Kljuva in kljuva to vprašanje, misel gre vse bolj semle: tu ne gre za nekaj razumskega, nekaj hladno preračunljivega (čeprav gotovo kdo že izračunava svoj profit na račun tega pojava), gre za čustveno in moralno projekcijo, gre za hrepenenje.

„Đizus,“ bi dejal moj antikomunistični frend iz gimnazijskih časov, „kakšno hrepenenje neki? Prelepa je ta beseda za to blaznost, za to titomanijo in jugonostalgijo! Brane, na maži lepih slovenskih besed!“ Vendar, kako naj drugače povem, da smo vsi še vedno simbolna in religiozna bitja. Da nas neki pra-pra-stari simboli ali arhetipi pač obvladajo, četudi smo formalno racionalisti, ateisti, ultra-underground kulturniki, demitizirajoči katoliški progresisti. In da, kot je učil Heidegger, ali zaradi velikega vzhičenja, ali zaradi velike tesnobe ali pa kar zaradi strašnega dolgčasa, človek pač prej ali slej pride do presežnih vprašanj. Do pra-obnašanj, dodajmo.

A nimajo religije v svoji temeljni strukturi poglavja o izgubljenem raju? Ali ni tega mehanizma zaznal in obdelal že Platon? Ali ni hrepenenje po tistih srečnih starih časih in slutnja, da se ti časi lahko povrnejo, eno glavnih gonil zgodovine? Kaj že razlaga Bloch s Prinzip Hoffnung?

Kaj jim je? Če povem naravnost: tesnoba jih je razprla mehanizmu hrepenenja po izgubljenem raju. Ker drugega okvirja (okvirja evropske klasične humanistične ali pa judovsko-krščanske tradicije) za ta arhetipski izliv nimajo (in ga tudi zavestno nočejo imeti, kot vidimo po zadnjih protievropskih izjavah), se je vzpostavil tisti okvir, ki ga niso nikoli lustrirali ali se mu zares odrekli: titoistični socializem s pridihom aziatskega kolektivizma.

Zdaj je tudi razumljivo, zakaj ne marajo osamosvojitvene epopeje. V skladu z dotičnim pra-vzorcem osamosvojitev odigra vlogo izvirnega greha. Z Janšo v vlogi kače. Od tod nezaustavljivi antijanševski refleks. „Bodi prekleta; po trebuhu se boš plazila in prah jedla,“ je rečeno o kači. In seveda z demokracijo kot sadežem, ki bi ga z onega drevesa najbolje ne bilo utrgati.

III.

Naslednje, in tu nastopi brigadirstvo, je morala. Gospodarska in politična kriza je uničujoča za mnogokaj in mnogokoga. A dobra za to, da smo odprli vprašanje, iz katerega smo se še pred desetimi leti veselo norčevali: načelno vprašanje dobrega in zla, vprašanje morale. Če hrepeniš po raju, boš vanj stopil le z določeno moralno držo. Za nebesa moraš biti svet, pravi krščanski nauk.

Ni prvič, da sem zalotil nacionalni radio, ki ga resda poslušam samo in le samo med vožnjo v avtu, hozanirati brigadirstvu. Naše novinarstvo ima rado brigadirje vsaj tako, kot ima rado vstajnike. Brigadir, in to dobro vem, dela zastonj in direktno za skupno dobro (cesta, vodovod, pogozditev,…). Brigadir deluje lokalno (vodovod do nekega zaselka) in misli globalno (izgradnja srečne družbe). Brigadir se odreka počitnicam na plaži, kar tudi dobro vem, in se žrtvuje za neznane ljudi. Brigadir je sočuten, brigadir je… Ni težko, skratka, uvideti navdihujočega moralnega vzorca ter zaznati želje po moralni prenovi, po vzponu iz tesnobe, po izdelavi profila za srečnejši jutri.

Kaj jim je? Kje se z njimi razhajam? Zaradi česa moj revolt? Dobro je, da se potegnejo iz apatičnosti in zavestno vstopijo v blochovsko dinamiko upanja, če se tako izrazim. Z njimi, mojimi tovariši, sem, ko začutijo potrebo po moralnem resetiranju. Razumljivo pa je, da vse to iščejo znotraj izročila, ki ga pač imajo na razpolago, oziroma, ki ga priznavajo kot edinega in najboljšega. Jaz sem to izročilo bolj po milosti Božji kot po svojih zaslugah prerasel, oni ne. Da je to izročilo kratkega dosega in razpona (1941-1991), zanje očitno ni pomembno. Da ima vsa zadeva izstopajočo zloveščo stran, vključno z udarniškim delom, ki je po vojni marsikomu bilo sinonim za prisilo in tlako, tudi ne. Da je velika možnost, da bo novi socializem delal napake starega, oziroma, da jih že v stadiju projekcije dela, se jih ne dotakne. Tesnoba je prevelika, srce premočno bije, retro-utopični vzgib nadvlada vse, klic po očetu-tiranu je že skoraj huronski.

Ugasni radio, pelji dalje, ne obupaj!

Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger ter sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.

Foto: Katja S.