Kaj je narobe s slovensko politiko?

Politika ima veliko pridevnikov. Praviloma negativnih. Glavni akterji, torej politiki, vsekakor vedno znova poskrbijo za to, da politika ohrani svoj sloves. Še posebej (ali pa tudi) v Sloveniji. V zadnjih dneh je bilo veliko govora o odstopu ministra Lahovnika in polemiki, ki se je odvila med njim in predsednikom stranke Zares, Gregorjem Golobičem. Na površje je spet prišla afera Ultra. Bili smo priča pravi paleti izredno zanimivih izjav Gregorja Golobiča. Še zlasti njegove teze o fašizmu. Še ena v vrsti zgodb, kjer se poskuša pokazati krivca kot pravzaprav žrtveno jagnje. Vendar problem ni toliko v Golobiču. Spomnimo se samo, kako se je cela stranka potegnila zanj, ko je bilo očitno, da se je javno zlagal. Pa ne samo njegova stranka. Praktično celotna levica se mu je postavila v bran. Paradoks je, da z vztrajanjem v politiki, ali pa vsaj na položaju ministra in predsednika stranke Zares, Gregor Golobič škodi predvsem sebi in svoji stranki. In to se seveda zaveda tudi opozicija, ki ji kar godi, da se Golobič tako oklepa svojih položajev.

V članku “Kaj je narobe s slovensko politiko? (primeri izjav in ravnanj politikov)”, so zbrane nekatere izjave in dejanja politikov v bližnji preteklosti, ki kažejo na svojevrstno moralo slovenske politike. Krivci postanejo žrtve, laž postane napaka, zasebni interes prevlada nad javnim. Problem postanejo ljudje, ki opozarjajo na nepravilnosti, ne pa ljudje, ki so tega osumljeni, nekdanji protagonisti širjenja sovražnega govora postanejo zagovorniki načela enakosti.

Politika je predvsem način vodenja države in družbe. Je njen imanentni del. Ljudje so tisti, ki politiko naredijo ‘dobro’ ali ‘slabo’. V Sloveniji se vsekakor zdi, da njeni glavni protagonisti veliko pripomorejo k temu, da se politike drži negativni sloves. Gre za začarani krog. S tem ko se nabira vedno več madežev na politiki, le-ta postaja manj zanimiva, če ne celo nezaželena med ljudmi, ki so ugledni in sposobni in bi lahko kaj dobrega storili za državo. Vedno manj je ljudi, ki so se pripravljeni umazati s politiko. Postaja pa politika vse bolj privlačna za ljudi, ki ne dajo kaj dosti na svoj ugled, ki so pripravljeni storiti marsikaj, samo da pridejo na položaj in tam tudi ostanejo. To pa je zelo slab obet za prihodnost družbe.

Še en velik problem slovenske politike obstaja. V Sloveniji je razmeroma veliko profesionalnih politikov z dolgo kariero. Odnosi med vodilnimi politiki vse prevečkrat temeljijo preveč na osebni ravni. Politična konkurenca se prepogosto sprevrže v sovraštvo. Določeni politiki zavoljo osebnih razmer, sploh niso več sposobni med seboj konstruktivno sodelovati. Bivši minister Zver je še za časa svojega ministrovanja nekoč odgovoril na vprašanje o možnosti velike koalicije, da si težko predstavlja v isti koaliciji Matjaža Tanka (SDS) in Mirana Potrča (SD). Takih ‘sparing partnerjev’ je kar veliko v slovenski politiki. Vse to postavlja slovensko politiko v krč. Ljudje, ki med seboj gojijo osebno sovraštvo, niso sposobni konstruktivno sodelovati.

Rešitev? Nedvomno v ljudeh. S krepitvijo civilne družbe, z neprestanim gledanjem pod prste politikom, s kaznovanjem volivcev tistih politikov, ki so se izkazali nevredni zaupanja. Vse to in še več mora postaviti standarde v politiki veliko višje. To pa se lahko zgodi, če bodo lastnosti kot so: poštenost, osebna integriteta, profesionalnost (predvsem v smislu odmišljanja osebnih zamer in sovraštev), dejansko tudi nagrajene med ljudstvom. Tako bodo politiki sami ugotovili, da se jim to ‘splača’.

S pozitivnim razvojem civilne družbe, s krepitvijo teh vrednot, bo tudi družba postala bolj občutljiva za ‘napake’ politikov. Tolerančni prag do tovrstnih napak se bo znižal. Zahtevali bodo višje standarde. Upajmo, da bo takrat vsaj nekaj ljudi, ki bodo izpolnjevali te visoke standarde in bodo še pripravljenih iti v politiko. Upajmo, da ne bo prepozno.