Si lahko mislite, da bi prišli na banko po posojilo in ji ne bi znali razložiti, kako si boste izposojeno vrnili? Že res, da so nekateri ta privilegij v preteklosti imeli, a to je tudi eden izmed razlogov, da je Slovenija tako globoko zabredla. No, to delno uspeva tudi državi. Že res, da bonitetne agencije ocenjujejo posojilno sposobnost Slovenije, vendar pa ob tem pričakujejo, da se bo država vedla racionalno.
Pa se res? Preprosto vprašanje: če ob tisoč evrih plače porabite 1.500 evrov, od tega 1.200 evrov za stanovanje, elektriko in hrano, ali si boste šli sposodit za nov avto, pri čemer boste plačevali 400 evrov mesečnega obroka? Takšen je namreč položaj naše države.
Država mora že več kot desetino prihodkov nameniti za plačevanje obresti. Njen denarni tok iz poslovanja (torej tako imenovani strukturni proračunski presežek ali primanjkljaj) je negativen.
S podjetniškega vidika je tako Slovenija posojilno nesposobna. Pa recimo, da bi morala država pred naslednjo zadolžitvijo (predvidoma jeseni) vlagateljem predložiti poslovni in finančni načrt, iz katerega bi moralo izhajati, da je dolg sposobna vrniti. Država ima sicer nekaj finančnih rezerv, a je teh občutno premalo za razdolžitev, poleg tega je treba upoštevati, da mora Slovenija kljub načrtovani privatizaciji imeti kar nekaj rezerv za vzdrževanje pokojninskega sistema. Najprej poglejmo poslovno okolje.
Evropa nekako dovoljuje proračunski primanjkljaj do tri odstotke BDP, javni dolg pa mora biti pod 60 odstotki BDP. Seveda se moramo vprašati, ali so te številke vzdržne tudi za Slovenijo. Žal, niso. Prvič zato, ker ima Slovenija drugačno sestavo proračunskih prihodkov kot denimo Nemčija. Veliko bolj so naše javne finance odvisne od plač prebivalcev in manj od dobičkov podjetij. In drugič. Tako prebivalci kot podjetja imajo precej manjše realne prihranke.
Več lahko preberete na Financah.
