Blagoslovljena zemlja, ki prihaja iz najrazličnejših krajev, nas spominja na to, da je resnico teh krajev mogoče zajeti samo v globokem spoštovanju in sočutju. Takrat nam bo skozi naše solze in molitve pokazala na hrepenenje in ljubezen do domovine, ki jo prinaša argentinska zemlja, na upanje na spravo, ki ga nosi zemlja s Kočevskega Roga, kjer se je pred 25 leti začela prva spravna maša, ter na pogum, h kateremu nas spodbuja zemlja iz Gramozne jame.
Grobovi so bili zmeraj referenčna točka za vrednotenje zgodovine in odkrivanje skrivnosti civilizacij. Zato ni vseeno, kakšni so ti grobovi in s kakšnimi obeležji jih označujemo. Tako urejeni grobovi kot skrita grobišča oboji enako pomenljivo pripovedujejo zgodbo naše civilizacije, našega odnosa do življenja in smrti, ter našega odnosa do svetosti in dostojanstva človeka. Skoznje se kaže stopnja kultiviranosti, ter globina spoštovanja in čustvene razvitosti njenih pripadnikov.
Tako kot mi raziskujemo in presojamo pretekle rodove z raziskovanjem njihovih grobov, bodo tudi prihodnji rodovi presojali nas po tem, kar bodo našli ob in v naših grobovih. Takrat bo pomembno, da bodo ob kipu vojaka s puško in talca z razkritimi prsmi odkrili tudi kip deklice s kito in sirote z rožnim vencem v roki. Videli bodo tako spomenike, kot zapuščene kotanje, kjer je ostal samo preperel čeveljček.
Od nas je odvisno, ali bodo razumeli, da nobeno obdobje zgodovine ni bilo samo enostransko, črno – belo, in samo
: upamo lahko, da bodo iz urejenosti naših grobov zaslutili, da smrt nima zadnje besede in da je se »zlo« vedno želelo polastiti človeškega srca in duše, ter ju zasužnjiti s svojim sovraštvom in pohlepom, hkrati pa je »Dobro« vedno trepetalo za vsako človeško srce in se borilo zanj,
: želimo si, da bi iz preprostosti naših grobov spoznali, da je vsaka nasilna prevlada, ki prezira resnico in ne pozna sočutja, poraz človeškega duha in ne njegova zmaga in
: verjamemo, da bodo iz molitev na grobovih videli, da je vsako srce, ki premaga sovraštvo in zmore izjokati svojo bolečino ter jo izročiti Ljubezni, srce zmagovalca.
Vojno si dostikrat predstavljamo kot bitko med močnimi, med odraslimi junaki, med ideologijami. V resnici pa so v vojnah in po njih zmeraj trpeli mali ljudje, matere, sirote, vdove,…., in umirali mladi fantje, napol otroci. Tudi Alojz Grozde ni nek »junak« ampak fant, otrok, ki je v dneh pred svojo smrtjo napisal pesem, ki je otroška pesem, preprosta in naivna, kot je bil tudi sam.
Poslušajmo to pesem:
MAJSKA
Spet v deželo je prišel
Lepi mesec maj,
S sabo ptičice privel
In zelenja v gaj
Zopet so se razcvetele
V gozdu za vasjo
Šmarnice prelepe, bele,
Ki dehte sladko.
Rad bi zopet v gozd zahajal,
Kakor sem nekoč,
Rad bi zopet sanje sanjal,
Cvetke trgajoč.
Šmarnice šopek bi nabral si
In Mariji v dar
Bi v kapelici na vasi
Ga položil na oltar.
(Alojz Grozde)
…..če bi uspel priti do tja.
»Tema se razbije, ko ne more več vsrkati luči, ki vztrajno sveti nanjo in« in tako naj se zlomi tudi trdota srca ob pesmici in pogledu na to zemljo in na iskrene solze sočutja do vseh, ki jih je prizadela in ranila druga svetovna vojna.
Besedilo je govor dr. Katarine Kompan Erzar na spravni slovesnosti na Zaplazu.
