Jup, Novi glas: Moj čas Pavla Borštnika, časnikarja, pesnika

Pavel Borštnik

Dr. Renato Podbersič, zgodovinar, ki je z Ivom Jevnikarjem predstavljal 600 strani zajetno knjigo spominov, pričevanj, razmišljanj Pavla Borštnika z naslovom Moj čas, izšla je pri tržaški Mladiki v zbirki Zapisi iz zdomstva, urednik je prav Ivo Jevnikar, je v četrtek, 20. t. m., na srečanju Na kavi s knjigo v Katoliški knjigarni imel prav, ko je dejal, da to imenitno knjižno delo “odpira več vprašanj, kot jih pa osvetljuje”.
Na prijetnem druženju ob kavi, ki jo ponuja tržaška pražarna Primo Aroma, sta tako urednik Ivo Jevnikar kot zgodovinar dr. Renato Podbersič predvsem poudarila, kako koristno je spoznati življenje in delo za ves slovenski narod pomembnih ljudi, kot je v Clevelandu živeči Ljubljančan z Viča Pavle Borštnik. Ta se je v rani mladosti oblikoval pri Sokolu in skavtih, leta 1942 so ga Italijani zaprli, po maturi pa se je leta 1944 pridružil slovenskim četnikom in se z njimi prav preko Vipavske doline in Gorice umaknil v notrajnost Italije, bil v raznih vojaških taboriščih v Italiji in Nemčiji vse do leta 1949, ko je odšel z ženo v Združene države Amerike, kjer je najprej delal kot tovarniški delavec, a je stalno pisal in bil dejaven na kulturnem področju, nakar je postal urednik pri slovitem Glasu Amerike, kjer je ostal v Washingtonu do upokojitve leta 1994, ko se je vrnil v Cleveland, kjer še danes živi in dela, predvsem pa piše.
Knjiga Moj čas ni navadna biografija, ampak zbirka razmišljanj, ocen, kritičnih zaznamb in opazk, predvsem pa je to obsežno delo o poštenem, odprtem človeku, ki je zvest slovenstvu do zadnje kaplje krvi, bi lahko rekli.
Vzgojen je bil v liberalni družini, vedno je bil in je ostal kritičen in odkritosrčen, ne samo kot časnikar, ampak tudi kot pesnik. Tako sta o Pavlu Borštniku povedala v Gorici urednik knjige Ivo Jevnikar in zgodovinar dr. Renato Podbersič, ki nista hotela vse vsebine knjige izdati, ker sta rekla, da si jo velja prebrati predvsem zaradi izjemno natančno opisanega dogajanja ob koncu vojne na Goriškem in pri nas, predvsem pa zaradi opisa premalo poznanega slovenskega četništva, ki je trdno verjelo v jugoslovansko kraljevino, tudi ob koncu vojne, kar se je seveda izkazalo za zmoto.

Več: Novi glas