V organizaciji Društva katoliških pedagogov Slovenije (DKPS) je v soboto, 18. novembra 2023, na Osnovni šoli Notranjski odred v Cerknici potekala že 5. mednarodna konferenca Vzgoja za ljubezen do domovine in države. Konferenca je posvečena tematikam, ki so pomembne za krepitev narodne identitete. Letos je bil to jezik. Možnost pogleda na vrednoto narodovega jezika smo dali udeležencem iz domovine in iz drugih držav, seveda tudi tokrat predvsem izseljencem, zdomcem in zamejskim Slovencem.
V plenarnem delu konference so predavatelji prikazali svoj pogled na pomen slovenskega jezika. V drugem delu konference pa so udeleženci predstavili svoje izkušnje, aktivnosti in delo v šoli ter v javnem prostoru.
V pozdravnem nagovoru je predsednik Državnega sveta RS Marko Lotrič poudaril, da je skrb za ohranjanje slovenstva njegova osebna drža in drža v njegovi politični vlogi. Spomnil je, da se je skozi zgodovino vedno znova pojavljala ta ali ona tuja oblast, ki je slovenski jezik zatirala in ga želela izkoreniniti. Naši predniki so jezik ohranili ne glede na to, da so bili zaradi tega pogosto preganjani in zatirani. Izpostavil je pomen projekta Rastoča knjiga, katerega pobudnik je prav Državni svet RS. Lojze Peterle, predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve pa je poudaril, da smo imeli v preteklosti kulturo, jezik in zavedanje svoje narodne identitete. Danes pa imamo svojo lastno državo, a z nespoštovanjem razgrajujemo prav te temeljne narodove vrednote.
Prva predavateljica, akademikinja ddr. Marija Stanonik, se je v predavanju »Jezik – duša naroda« najprej ozrla v zgodovino. Govorjena slovenska beseda sega že daleč pred 10. stoletje, po tem pa je jezik ohranjen tudi v pisani besedi. Iz teh temeljev smo kot eni od prvih narodov dobili slovensko knjigo. Rodovi Slovencev so negovali kulturo, pesem in molitev v domačem jeziku. V preteklih stoletjih se je pritisk na jezik stopnjeval predvsem od zunaj. Mnogi zavedni domoljubi, duhovniki in umetniki so za narod in jezik žrtvovali življenja. Jezik je trpel pod pritiskom močnejših narodov in ideologij, pa vendar ga niso mogli uničili. Prav zato smo danes dolžni vsi in na vseh področjih javnega delovanja skrbeti zanj. Za bogastvo izrazja moramo skrbeti na vseh strokovnih področjih, sicer se bo počasi umaknil globalizacijsko močnejšim jezikom. Vsi smo dolžni živeti z jezikom tako, da se ne bomo spraševali: »Ali se naša beseda suši? Nam jemljejo dušo?«
Dr. Andrej Fink je spregovoril o jeziku kot temelju narodove samobitnosti. Najprej je opisal pomen samobitnosti, ki predstavlja originalnost, samostojnost in samosvojost, ki jo imamo tako v narodovem telesu kot v njegovem jeziku. Jezik je opisal kot orožje in veliki, močni narodi so ga vedno uporabljali za sredstvo zavojevanja in pritiska nad pokorjenim narodom. Slovenci nismo bili nikoli zavojevalci in danes nismo na slabšem kot veliki narodi. Skozi stoletja smo jezik in narodovo bogastvo negovali s pisano in govorjeno besedo ter s kulturo, znanostjo in literaturo – to je bilo in bo ostalo naše orožje, naš temelj obstoja in razvoja.
Dr. Kozma Ahačič je spregovoril o pomenu slovenščine v šoli in v družbi. Močno se zaveda hitrih in velikih sprememb, ki jih jezik v pisani in tiskani besedi doživlja v sedanjem času. Klasično knjigo je postavil ob bok digitalnim vsebinam, ki mlade zelo privlačijo, jim sicer dajejo tudi možnost branja, a ne poglobljenega. Zato je spodbudil učitelje, naj od otrok vztrajno zahtevajo branje vsebinsko dobrih knjig. To je sicer težko opravilo in veščina, ki najprej zahteva veliko truda, kasneje pa bralcu hvaležno prinaša veliko užitka. Spodbudil nas je, naj aktivno zahtevamo, da je jezik na javnih mestih izključno slovenski in naj kršitve vedno prijavimo inšpekciji. Povabil nas je k dejavnemu, odgovornemu in čuječemu odnosu do rabe jezika v javnosti. Ob koncu je predstavil še delovanje Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Spletni portali Fran, Franček in Terminologišče so nam lahko v pomoč pri pravilni rabi jezika.
V dopoldanskem in popoldanskem delu se je v petih delovnih skupinah zvrstilo 60 prispevkov iz vseh strokovnih področij in iz cele vrste držav. Udeleženci iz Slovenije, zamejstva (Italija, Avstrija), Hrvaške, Ukrajine, Argentine, Nemčije, Belgije in Kanade so prispevke predstavili tako v živo kot preko spleta (Zoom). Tudi letos smo lahko prisluhnili ganljivim pričevanjem o ljubezni do domovine, ki so jo v izseljenstvu gojili skozi kulturne dejavnosti, šolo in vero. Tisti, ki ostajajo v Argentini, in vsi, ki se vračajo v domovino svojih staršev, so slovenskim učiteljem pravi navdih za zavedno slovenstvo. Prispevki iz zamejstva pa pričajo o izredno globokih koreninah slovenstva ter o trdnosti in živosti, ki se odraža v slovenskih skupnostih na Koroškem in v Italiji. Pa vendar avtorji ugotavljajo, da je potrebnega vedno več prizadevanja za ohranjanje temeljnih, že izborjenih pravic za to, da slovenščina ohranja mesto v jezikovnem prostoru države. Prav in potrebno je, da slovenski učitelji poznajo pravo zgodovino naroda, njegove temelje in današnjo stvarnost življenja v izseljenstvu in v zamejstvu na italijanskem, madžarskem in avstrijskem področju. Od številnih slovenskih učiteljev pa smo lahko slišali, kako se pri svojem pouku in v različnih dejavnostih trudijo rabo slovenskega jezika, ki žal prav v šoli že doživlja močne pritiske tujih jezikov. Poslušali smo zanimive prispevke o zgodovini slovenskega jezika, o Slovencih v taboriščih, o Evropski šoli, o narečjih ter slišali vrsto neprecenljivih osebnih zgodb. Vsa predavanja in vsi prispevki so zbrani v obsežnem e-zborniku, ki ga najdete na spletni strani DKPS.
Organizatorji konference si želimo, da bi učitelji vse slišano in doživeto posredovali svojim kolegom v zbornicah in predvsem svojim učencem. S tem se bo še naprej ohranjalo in tudi širilo spoznavanje življenja našega naroda, ki je razseljen po vsem svetu. Povezujeta pa nas jezik in ljubezen do naroda in domovine. Vsega tega poznavanja in védenja naše šole žal ne nudijo. Konferenca Vzgoja za ljubezen do domovine in države ima zato izredno pomembno vlogo. Zaključim pa naj z lepo mislijo iz nagovora predsednika Državnega sveta RS Marka Lotriča: »Svojega jezika se moramo zavedati in se po svojih močeh truditi, da kljub pritiskom globaliziranega sveta in kljub potrebi po poznavanju tujih jezikov ohranjamo, ga negujemo in razvijamo tudi v prihodnje – tako uradni jezik kot tudi bogastvo njegovih narečij«.
Predsednica Strokovnega sveta DKPS Helena Kregar
Jezik je zagotovo temelj narodne identitete. Ali bi mi brez slovenskega jezika bili Slovenci, kot so npr. Irci z angleščino nekaj drugega kot Angleži? Malo verjetno, saj mnogi celo s slovenščino ne vedo, kaj so oziroma bi hoteli biti nekaj drugega. Takih je večina naših levičarjev, ki se ne morejo iznebiti jugonostalgije, čeprav v pokojni Jugi slovenščina ni bila zaželena drugje kot po domovih.
Vemo da lastnega jezika ne ceni sedanja leva oblast, ki zadnje čase sprejema takšne določbe za tujce, ki naj bi delali pri nas, da jim kmalu ne bo treba znati slovenščine, pač pa se bomo morali Slovenci učiti njihovega jezika. Tako igračkanje z jezikom pa je nevarno za obstoj naroda, ki je utemeljen predvsem na svojem specifičnem jeziku, saj tisti, ki slovenščine ne zna, ne more biti Slovenec.