Jeza novinarjev in moj odgovor

20. junija 2017 sem v reviji DENAR in na mojem blogu objavil članek z naslovom: »Davčno planiranje novinarjev«, v katerem sem predstavil nenavadno poslovanje štirih znanih novinarjev. Članek je bil nato, delno uredniško editiran ter istega dne zvečer, ob 20.00 uri, objavljen tudi na spletni strani Portalplus. Urednik je spremenil naslov članka tako, da je glasil: »Iznajdljivo davčno poslovanje novinarski asov Suzane Rankov, Vesne Vuković, Primoža Cirmana in Tomaža Modica« ter zadnji podnaslov.

V zvezi s tekstom objavljenim na tem portalu je direktor družbe Providentia d.o.o. Tomaž Modic zahteval objavo popravka, ki je bil nato objavljen 22.06.2017 z naslovom »Odgovor na laži in insinuacije davčnega asa Ivana Simiča« in si ga lahko preberete na povezavi in to kljub temu, da jaz v mojem tekstu nisem nikjer uporabil besedo »as, asa ali podobno«. Tekst popravka si lahko prebereta na prej navedeni spletni strani in ta tekst popravka imenujem Tekst 1. Zakaj? Zaradi tega, ker je med komentarji pod popravkom objavljen še en tekst navedenih štirih novinarjev, katerega so poslali meni kot odgovornemu uredniku revije DENAR in ta tekst imenujem Tekst 2.

V objavljenem popravku je direktor družbe Providentia d.o.o. Tomaž Modic zapisal svoje nestrinjanje s člankom objavljenim na spletni strani Portalplus, ni pa predložil dokazov, ki dokazujejo njegove navedbe. Tako je zapisal, da ne drži podatek o vrednosti pogodbenega sodelovanja s TS Media in da ne drži podatek o količini obveznosti iz pogodbe s TS Media. Če se Tomaž Modic ne strinja s to navedbo, bi zahtevo za objavo popravka moral že marca 2016 nasloviti na Bojana Požarja, odgovornega urednika portala Požareport, saj je bil ta tekst povzet s te spletne strani. V mojem članku, predhodnem blogu, sem citiral in v poševnem tekst označil citat. Še več, v zvezi navedenim člankom na Požareportu sta bila vložena dva popravka in to glede odpravnine, ki naj bi jo prejel Primož Cirman in popravek Vesne Vuković, ki se nanaša na to, kdaj je podala odpoved delovnega razmerja na Dnevniku. Torej, leta 2016 niso ugovarjali zapisu o višini honorarja in količini obveznosti.

Po objavi popravka navedenih novinarjev sem še sam poskušal pridobiti informacije o višini honorarja in količini obveznosti. Vir znotraj TS Media mi je potrdil, da naj bi pogodbeni znesek znašal 10.000,00 EUR mesečno brez DDV in to je 12.200,00 EUR z DDV. Prav tako so ugovarjali podatku o količini obveznosti, ki naj ne bi znašala 30 člankov mesečno. Tudi to niso ugovarjali ob objavi tega podatka leta 2016. Ponovno sem preveril pri viru v TS Media in prejel sem odgovor, da naj bi znašala pogodbena obveznost sedem člankov tedensko, kar je 30,42 članka povprečno mesečno.  Pogodba naj bi veljala od 01.04.2016 dalje, kar pomeni, da naj bi do konca leta 2016 od TS Media prejeli 90.000,00 EUR. Zato se sedaj utemeljeno zastavlja vprašanje od koga so prejeli razliko 74.000,00 EUR, kolikor manjka do 164.000,00 EUR. Ali so tudi to prejeli od TS Media ali pa so mogoče kršili pogodbo s TS Media, če imajo tam dogovorjeno, da bodo pisali članke samo za TS Media. Poleg tega naj bi menda konec lanskega leta zahtevali zvišanje pogodbenega zneska in naj bi jim neko zvišanje bilo odobreno.

O tem ali gre v konkretnem primeru za agresivno davčno planiranje naj odloča finančna uprava. Za lažje razumevanje objavljam tekst enega od bralcev, ki mi je poslal elektronsko pošto z naslednjo vsebino:

»Na spletni strani Portalplus sem zasledil vaš članek “Iznajdljivo davčno poslovanje novinarskih asov”.  V njem pišete o štirih lastnikih – novinarjih, ki v podjetju niso zaposleni, temveč si plačilo za svoje delo v podjetju najverjetneje nakazujejo preko svojih SP-jev. Pri tem pa kot anomalijo izpostavljate predvsem sporno verižno poslovanje.

Ker teme v članku niste omenili, bi vas želel opozoriti še na sledeče:

Vsak od novinarjev je 25 % lastnik v d.o.o.. Vsi s.p.-ji in d.o.o. so registrirani za isto dejavnost (R90.030 umetniško ustvarjanje) in opravljajo storitve iste narave.

V 2. odstavku 17. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb je določeno, da se rezident in fizična oseba, ki opravlja dejavnost, če ima ista fizična oseba v rezidentu najmanj 25 % vrednosti deležev v kapitalu štejeta za povezani osebi, kar pomeni, da gre v vseh štirih primerih za povezane osebe sp-doo.

V  1. odstavku 94. člena ZDDV (oprostitev obračunavanja DDV) je določeno, da je davčni zavezanec oproščen obračunavanja DDV, če v obdobju zadnjih 12 mesecev ni presegel oziroma ni verjetno, da bo presegel znesek 50.000 eurov obdavčljivega prometa.

V 5. odstavku 94. člena ZDDV je določeno, da se za povezane osebe, ki opravljajo dobave blaga iste vrste oziroma storitve iste narave, za namene tega člena skupni znesek obdavčljivega prometa povezanih oseb v obdobju 12 mesecev šteje kot znesek, ki ga vsaka povezana oseba doseže sama.

To pomeni, da se za morebitno oprostitev obračunavanja DDV za s.p. v tem primeru šteje tudi promet d.o.o., ki presega 50.000 eur. Posledično bi morali biti vsi s.p.-ji tudi zavezanci za d.d.v..

Ker iz  javnih evidenc razberemo, da nihče od s.p.-jev ni registriran kot zavezanec za ddv, lahko sklepamo da pri svojem poslovanju ddv-ja tudi ne obračunava. Gre tu morda za davčno utajo?«

Torej, ta bralec je poleg vsega opozoril še na možnost dodatne davčne obveznosti zaradi neobračunavanja in neplačevanja DDV pri samostojnih podjetnikih. Tudi to bi morala pregledati finančna uprava.

Bralcem pa prepuščam, da sami ocenijo ali to pomeni agresivno davčno planiranje oziroma verižno poslovanje. Vsi štirje novinarji lahko dokažejo svoj prav tako, da objavijo izdane račune iz Providentie d.o.o. in račune, katere so izdali oni kot samostojni podjetniki.

Nadalje so zapisali, da ne drži moja navedba, da nisem prejel odgovorov na zastavljena vprašanja. Tako so navedli, da so mi na vprašanja odgovorili v roku in to  5. junija 2017. Kaj so mi odgovorili si lahko preberete v Tekstu 2, ki je objavljen na spletni povezavi in to med komentarji pod objavljenim popravkom.

Za lažjo primerjavo bom še enkrat zapisal moja vprašanja, ki sem jih poslal kot odgovorni urednik revije DENAR, saj je članek objavljen na Portalplus.si le prevzet s spletne strani revije oziroma z mojega bloga. Vprašanja so bila:

– Kdo je v družbi Providentia ustvaril prihodke, če družba nima nobenega zaposlenega?

– Komu je družba Providentia zaračunala 164.410,00 evrov?

– Če ste te zneske zaračunali družbi TS Media, ali se zavedate možnosti visoke obdavčitve te družbe?

– Kdo je družbi Providentia zaračunal 163.869,62 evra storitev?

– Ali ste prej navedene storitve zaračunali vi štirje kot samostojni podjetniki?

– Če ste, zakaj ste se odločili za tovrstni način poslovanja?

– Od katere davčne osnove plačujete socialne prispevke?

Med vsebino besedila v komentarjih (Tekst 2), katerega novinarji imenujejo odgovori na moja vprašanja, nisem zasledil odgovorov na moja vprašanja in zaradi tega sem jih še enkrat zaprosil, da naj mi v dodatno odrejenem roku odgovorijo. Toda tega niso storili.

V zvezi z navedbo novinarjev, da ILIRIJA 1911 d.o.o., katero vodim nima zaposlenih, poudarjam, da je to res, ima pa več oseb sklenjenih pogodbe o opravljanju storitev, ki so obdavčene bolj kot delovno razmerje. V konkretnem primeru gre za igranje nogometa. Prav tako je napačno predvidevanje novinarjev, da nimam nikogar zaposlenega v mojih družbah v tujini (gre za dve družbi). Od teh dveh družb je ena holding družba in v tej ni nihče zaposlen, v drugi družbi pa sem jaz zaposlen, moja zaposlitev je prijavljena pri Fursu, prejeto plačo redno prijavim Fursu in redno plačam davek po dohodninski lestvici in ne po 4 % stopnji kot to najverjetneje počno novinarji. V vsakem primeru pa za dohodke prejete od mojih dveh družb plačam najmanj petkrat več davka, kot ga plačajo ti novinarji v Sloveniji preko svoje družbe oziroma statusa samostojnega podjetnika. Slovenski normirani s.p. je tako ugodno obdavčen, da ni potrebe niti po off shore podjetjih.

Nadalje ni res, da mi ne ustreza, da Providentia d.o.o. posluje zakonito, saj si to srčno želim, kar sem tudi zapisal v mojem članku, žal pa podatki iz letnega poročila vzbujajo sum, da nekaj ni v redu.

Prav tako je neresnična trditev, da so novinarji že dobro desetletje deležni serijskih blatenj, ki segajo na osebno raven, napadov, različnih groženj o »uničenju«, neuspešnih sodnih in kazenskih pregonov. Resnica je, da so vsi moji zapisi le reakcija na njihove zapise o meni, v tem se razlikujem od drugih, in da so novinarji, takrat še časopisa Dnevnik, marca 2007, ko sem bil direktor Dursa, začeli z mojim medijskim linčem in to z izmišljeno zgodbo. Vse to je bilo dokazano v poznejših sodnih in kazenskih postopkih.

Čeprav že nekaj časa vedo, da nisem storil nič narobe, kar sta potrdila tako tožilstvo kot sodišče, nikoli niso objavili kakšen je bil zaključek. S tem bi nesporno dokazali, da so nevtralni. Zaradi tega ti novinarji ne morejo govoriti o tem, kaj je pošteno. Ker nihče ne želi objaviti resnice, ker verjetno menijo, da poznejši dokaz, da je bila prva novica neresnična, ni tako odmevna novica, kot je bila prva novica. Poleg tega pa bi s tem priznali, da so objavil neresnico. To pa boli. Zato se pač vsak mora boriti sam in na svoj način. Mnogi tega ne storijo in se raje umaknejo. Še dobro, da imamo splet. Predstavljajte si, kako je to bilo včasih. Uničili so te z naročenim člankom in še braniti se nisi mogel. In ker je včasih bilo tako, je ta zadeva očitno ostala zakoreninjena tudi v poznejših generacijah.

Omenjeni novinarji so o meni objavili veliko neresnic. Tudi po tem, ko sem zapustil Durs so nadaljevali z občasnimi objavami neresnic, ki so višek dosegle 10. maja 2014, ko so v časopisu Dnevnik na prvi in drugi strani objavili dolg tekst pod naslov »Kriminalisti po sledeh ciprskih poslov Ivana Simiča«. Seveda dodana je bila še moja fotografija. Zapisali so, da sem preko ciprske družbe kot svetovalec sodeloval pri prodaji poslovne stavbe Fursa v Ljubljani ter, da sem prejel pol milijona provizije, čeprav tega posla sploh nisem delal. Šlo je za dve strani laži. Ko sem vložil tožbo, samo sodne takse so me stale 4.000,00 EUR, so se sklicevali na vir, ki jim je dal te informacije. Seveda niso ga razkrili, in sodnica je razsodila, da so pač verjeli svojemu viru in zaradi tega niso odgovorni, če so pisali neresnice. Ostal sem brez besed. Kako potem verjeti odločitvam sodišča? Na sodišču ni bilo nobene priče, ki bi potrdila, da sem kakorkoli sodeloval pri tem poslu, še več izpovedano je bilo, da pri tem poslu nisem sodeloval.

Ta članek je imel tudi velik odziv v Srbiji, kjer sem še pol leta pred tem bil direktor srbske davčne uprave in ni ga bilo medija, ki o teh lažeh ne bi poročal na prvih straneh. Škoda, ki je bila storjena z objavo teh laži je nepopravljiva in je zaznamovala moje življenje. Ko sem pozneje dokazal, da gre za laži, mediji niso želel objaviti informacije o tem, da je šlo za laži in to kljub temu, da sem informacijo poslal na dve tiskovni agenciji. In to je krutost medijskega prostora. Posamezni novinarji preko posameznih medijev lahko uničujejo kogar želijo in ko to želijo. Sklicujejo se na medijsko svobodo in nihče jim ne more nič. Zato pa vsaj izkoristimo splet in povem kaj menimo. Če to kdo prebere je druga stvar, toda jezo smo poslali iz sebe in to šteje največ.

Na podlagi vsega navedenega omenjenim štirim novinarjem predlagam, da čim prej prično s samo očiščenjem, se spovedo za vse grehe in začnejo novo obdobje v svojem življenju, v katerem ne bo več prostora za uničevanje posameznikov. Pri njihovem delu naj jih vodita le poštenost in resnicoljubnost. Dejstvo je, da sem nam vse slabo vrne, slej ali prej.

Pripis: avtor je prispevek predhodno objavil na svojem blogu.