Je res vsaka življenjska skupnost z otrokom družina?

PREJELI SMO.  Ob vseh prerekanjih kaj je in kaj ni družina mi na misel prihaja primerjava iz zdravstva; gre za področje, ki mu vsi priznavamo pomembnost in potrebnost in se mu reče preventiva. Kot zdravnica se zavedam, da lahko marsikatero bolezen preprečimo, če se držimo določenih navodil oziroma pravil. Marsikatero bolezen lahko učinkovito zdravimo, če jo odkrijemo dovolj zgodaj. In – žal – lahko spregledam marsikaj pomembnega, če pri pregledu bolnika (in že prej pri pogovoru) nisem dovolj pozorna; in če ljudi ne učim ravnati preventivno, lahko pogosteje ali pa prej ali pa resneje zbolijo. Morda bi bilo moje delo precej lažje, če bi se odrekla preventivi in bi le zdravila, ko bi nekdo zbolel. Saj virusi, bakterije in drugi povzročitelji bolezni so vedno prisotni, ljudje so vedno zbolevali in vedno bodo … Zakaj se torej truditi in preprečevati bolezni?

Družinski zakonik želi (prosto po besedah predlagatelja) urediti status vseh oblik »družinskega« življenja, tudi tistih, kjer otrok živi v ne-klasični družini (brez obeh roditeljev). In povrh vsega je veliko klasičnih družin idealnih le na zunaj, torej ne moremo taki družini priznati prednosti. Zato bomo v zakoniku »izpustili« mamo in očeta. Povedano drugače: ker veliko otrok nima možnosti živeti z mamo in očetom, in ker poznamo primere klasičnih družin, kjer otroci tako ali drugače trpijo, bomo družino »preimenovali«. Torej – sprejmimo realnost in vsem raznim skupnostim z otrokom recimo družina, da bo pravičneje (?) za vse. Táko je danes zelo razširjeno mnenje v Sloveniji. Meni pa to daje asociacijo na zgoraj naveden primer iz zdravstva.

Menim namreč, da se je za klasično družino, tisto z očetom in mamo, potrebno truditi. Če bolezni ne bomo preprečevali, če se ne bomo trudili za ideal zdravja, bo zdravstvo kaj kmalu (pre)obremenjeno z velikim številom bolnikov. Če se odpovemo idealu družine, pomeni da se zanj nehamo truditi; kakšne »bolezni« pa čakajo (zlasti) otroke v teh primerih, si niti ne upam razmišljati.

Zato moramo družino opredeliti kot skupnost otrok(a) z očetom in/ali mamo in s tem klasično družino postaviti za ideal – da bomo vedeli, k čemu stremeti, za kaj si prizadevati.

In s tem ne bomo razvrednotili ali potisnili na stran ostalih oblik skupnosti, kjer otrok ne živi z vsaj enim roditeljem. Le naziva družina jim ne bomo dali – ta je rezerviran za ideal, h kateremu bi morali stremeti.

Marija Bernik