Letos obhaja vsaj ves evropski literarni svet stoletnico smrti nemško pišočega Franca (Františka) Kafke (1883–1924) iz Prage, pisatelja judovskega rodu. Danes človek komaj more verjeti, da ga je v času njegovega življenja poznala le peščica njemu bližnjih – nemška literarna veda in zgodovina ga od nastopa nacionalnega socializma ni smela več poznati, saj so bila njegova dela od leta 1933 do 1945 na seznamu prepovedanih knjig – komunisti pa so v Češkoslovaški republiki z enako prepovedjo nadaljevali vse do konca svojega režima, s kratko prekinitvijo v času Dubčkovega utopičnega poskusa »reformirati komunizem«. Toliko o »krivici« primerjanja nacizma s komunizmom! Sicer pa tudi demokratična Češkoslovaška s Kafko ni imela posebnega veselja – čeprav ga ni prepovedovala – ker mu ni mogla odpustiti, da je pisal v nemščini. Toliko spet o »krivici« primerjanja slovanskih narodov z Nemci, ki naj bi vso zgodovino zatirali slovanske jezike, medtem ko Slovani z nemščino na svojem ozemlju menda ravnajo zgledno, kakor to kaže tudi nadaljnji obstoj nemške narodne skupnosti in enakopravnosti nemškega jezika na Slovenskem …
Sicer pa je Kafka tudi sam poskrbel za nekaj težav v zvezi s svojimi rokopisi in knjižnimi izdajami. O svojem delu je dvomil, kakor je to sploh značilno za velike mojstre katere koli umetnost. Le nedeljski amaterji o sebi in svojem delu nimajo nobenih dvomov – kakor tudi samo resnično verni vmes vedno znova zapadajo v dvome ne le o lastni veri in življenju po veri, temveč marsikdaj tudi o Bogu samem. Nedeljski verniki – no, to je bilo nekoč, danes imamo v glavnem vernike ob dveh največjih praznikih krščanske folklore – nimajo nobenih verskih dvomov. Svojemu zaupnemu prijatelju Maxu Brodu je pred smrtjo zaupal svoje rokopise in njegova poslednja volja oz. naročilo Brodu je bilo, naj po njegovi smrti vse to sežge. Tako beremo v drugem zapuščinskem sporočilu Brodu 29. novembra 1922 tole:
»Od vsega, kar sem napisal, veljajo le knjige: Urteil – Sodba), Heizer – Kurjač, Verwandlung – Preobrazba, Strafkolonie – Kazenska kolonija, Landarzt – Podeželski zdravnik in pripoved Hungerkünstler – Gladovalec. (Nekaj primerov iz Betrachtung – Opazovanje lahko ostane, nikomur ne želim nalagati muje, da to zmelje, naj pa ne bo znova natisnjeno.) Če pravim, da onih 5 knjig in pripovedi velja, s tem ne menim, da bi si želel, da bi jih mogli ponatisniti in izročiti prihodnjim časom, prav nasprotno, vse to naj bi bilo povsem izgubljeno, kakor to ustreza moji resnični želji. Le da nikomur, ko so te reči že tu, ne želim preprečiti, da jih prejme, če mu je do tega.«
To, kar mi je že pred leti dalo misliti, je mnenje kulturnega in literarnega sveta, da smo veliki dolžniki Maxu Brodu, ko ta ni upošteval Kafkovega zaupnega naročila, in je po njegovi smrti njegova še neizdana dela, predvsem pa njegove tri velike romane: Der Prozeß – Proces (1925), Das Schloß – Grad (1926) in Amerika (1927), pripravil in izročil v knjižno izdajo. Ob tem je treba povedati, da je bil Max Brod prav tako kakor njegov prijatelj Kafka šolan pravnik, saj sta se spoznala kot študenta prava, in je tako bil zelo dobro seznanjen z resnostjo testamentarnega prava, ki ga je s svojim dejanjem proti Kafkovi poslednji volji v celoti kršil.
Odvetnik teh, ki so Brodu za njegovo odločitev in dejanje hvaležni, bi gotovo rekel: V dilemi, ali naj ustreže prijatelju, ki je bil tedaj najbrž že globoko v deliriju svojega umiranja – ali pa vsem potencialnim bralcem, ki ljubijo njegovo literaturo, da ne rečem vsej svetovni literarni zgodovini in prihodnosti, se je pač odločil za to, kar je večje, s čimer je te izjemne literarne umetnine rešil, s tem pa tudi čast in pomen prijateljevega imena. Brez te odločitve danes nihče na svetu ne bi vedel, kdo je Franc Kafka…
Kar bi tako rekel zamišljeni odvetnik vseh, ki so vse do danes hvaležni Maxu Brodu za njegovo odločitev, bi bilo prav, da se s sprejetjem ali zavrnitvijo tega argumenta ne prenaglimo. Saj se zdi da ima prav. Mogoče se Kafka ob svojem naročilu ni več čisto dobro zavedal, kaj od svojega prijatelja zahteva. Predvsem pa, ali ni ohranitev takega zaklada svetovne književnosti nekaj veliko večjega, kakor pa poslušnost prijateljevemu naročilu, ki pa bi ta zaklad za vselej uničila?
Kaj bi ob tem reklo Pismo, Božja beseda? Apostol Pavel pove nekaj, kar more razložiti tudi ta primer: »Kajti tisti, ki so po mesu, mislijo na to, kar je meseno; tisti pa, ki so po Duhu, mislijo na to, kar je duhovno« (Rim 8,5). Sklicevati se na to, da bi bilo prijateljevo ime pozabljeno ali še bolj verjetno, sploh nikoli ne bi postalo širše znano, to je ravno argument mesenega mišljenja. Duh namreč pravi, da šteje samo eno, kakor pravi Jezus sam: »… ampak se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih« (Lk 10,20). Ali: »In če koga niso našli zapisanega v knjigi življenja, je bil vržen v ognjeno jezero« (Raz 20,15). Skratka: predstava, da je postavitev, namestitev, knjižna objava, koncertna predstavitev tega, kar človek s svojim resničnim ali umišljenim umetniškim darom naredi, je račun brez krčmarja. Vse to, kar je bilo kdaj koli narejeno in kar je ohranjeno, bodisi v živi kulturi ali v muzejih, bo ob koncu časov šlo skozi isti ogenj, kakor sicer ves svet, vsa stara zemlja, preden Bog vse ustvari na novo: novo nebo in novo zemljo (Raz 21,1.5). Tudi ves Kafka bo zgorel, pa naj doživi njegova literatura še toliko izdaj v vse večjem številu prevodov. Na koncu bo vse to pepel. Katero koli ime, tako tudi ime Franca Kafke, bo tako ostalo samo v enem primeru: če je bilo »zapisano v knjigi življenja«, namreč pri Bogu. Je bilo Kafkovo ime tam zapisano? Nekaj malega iz njegove lastne literature in iz pričevanja drugih vemo o njegovem duhovnem iskanju, saj do poslednjih in odločilnih resnic ni bil brezbrižen – ne vemo pa, ali je odšel na ono stran spravljen z Bogom, torej »na novo rojen« (Jn 3), kakor se glasi edini pogoj, ki ga Bog sam postavlja za to, da je ime takega človeka zapisano v knjigi življenja – vendar smemo to upati. Kdor bi tako možnost kategorično zanikal, ker Kafka ni bil viden ud Kristusove cerkve, ali pa bi jo kategorično zagovarjal, ker je Kafka živel močno preizkušano življenje in je o njem znanih vrsta plemenitih posameznosti, bi se delal preroka in bi tako bil zunaj resnice Evangelija.
Toliko o zmoti glede pozabe človekovega imena v svetu, če njegova dela niso objavljena, ustrezno ovrednotena in proslavljena. A tu je še večji problem, ki je obenem pravne in duhovne narave. Je rešitev velikega umetniškega ali kakega drugega zaklada v smislu človeških del res večja, celo veliko večja stvar kakor zvestoba zaupnosti in lastni dani besedi, tudi če taka zvestoba v posameznem primeru more pripeljati do uničenja dragocenosti, na katero se poslednja volja in dana beseda njenega spoštovanja nanašata?
Tudi tu gre za isto razliko v mesenem in duhovnem mišljenju, kakor obe vrsti mišljenja jasno razlikuje Božja beseda. In v smislu duhovnega mišljenja, ki mu je zavezan kristjan, je spoštovanje zaupnosti in v njej izražene poslednje volje ter zvestobe dani besedi, da bo ta volja izpolnjena, razen če bi šlo za voljo, ki je sama po sebi greh, je ta zvestoba neprimerno večja reč kakor pa skrb za ohranitev še tako dragocenega človeškega dela za prihodnost, kar v zadnji konsekvenci vendar pomeni spet: za ogenj, ki bo nazadnje použil ves ustvarjeni svet in tako tudi vse njegove umetniške zaklade! Če je meseni človek ganjen, ker je bila rešena ta ali ona umetniška slika, ta ali ona glasbena partitura, ta ali ona leposlovna knjiga, pa je duhovni človek, čeprav ta vse take zaklade tudi sam spoštuje in je zanje Bogu, ki je nekaterim ljudem podaril darove, da so mogli in hoteli take umetnine izdelati, iskreno hvaležen, vendarle vse globlje ganjen, kadar naleti na primer zvestobe, ki se ne ozira na to, kar je meseno in zemeljsko, temveč na to, kar je duhovno in nebeško, kar je v svoji polnosti Božje!
Ampak zamišljeni odvetnik vseh, ki so hvaležni Maxu Brodu, da je vendar rešil, kar je s svojo nezvestobo naročilu rešil, bi najbrž imel še en prigovor: Je Kafkov prijatelj Brod imel sploh na voljo tudi kako drugo možnost? Stavek: Ni druge možnosti – ki ga še posebej pogosto beremo in slišimo v političnem življenju in prerivanju, je ne samo hudo lažniv, ampak je tudi huda neumnost. To ne pomeni, da obstaja za vsako reč neskončno število možnosti, kakor se v to smer pomikajo tisti, ki hočejo obstoječe razmere in oblast spodnesti – kakor tudi ne pomeni, da bi obstajala samo tista edina možnost, ki jo pomeni trenutno stanje stvari in oblast, ki je tako stanje vzpostavila in jo skuša ohranjati za vsako ceno še naprej. Resnica pa je, da za vsak položaj obstaja več možnosti: ne neskončno in ne ena sama! Max Brod bi tako mogel svojemu prijatelju čisto preprosto pošteno reči, da mu te želje, te poslednje volje ne more izpolniti, ker z njim ne deli odločitve, da bi bilo to prav.
Zamišljeni odvetnik Brodovih pritrjevalcev se tudi tu ne bi ustavil in bi svoj ugovor stopnjeval do bistvenega vprašanja: Če se že sklicuješ na Boga in na duhovno mišljenje, ali res misliš, da Bog darove, ki jih je umetnikom podelil, sam jemlje tako malo zares, da bi dopustil, da vse to, kar je bilo včasih tudi z nepredstavljivimi žrtvami narejeno, nazadnje konča v plamenih velike sodbe sveta, o kateri govori Pismo (Raz 14,7)? Pismo govori o tem, da bo vse zgorelo v ognju na tej zemlji, v tem vesolju – ne govori pa o tem, da bi bilo to, kar je resnično, dobro in lepo, uničeno tudi v večnosti. V naših muzejih in knjižnicah so shranjene umetnine velike vrednosti, katerih avtorjev ne poznamo. Nič hudega, Bog jih pozna. In te, če ustrezajo kriterijem nebeškega kraljestva, ne bodo uničene, imena njihovih izdelovalcev pa bodo na novi zemlji pod novim nebom, ki ju bo Bog ustvaril, postala znana, in kar je res dobrega in lepega, namreč v Božjih očeh, bo ne le ostalo nepoškodovano, temveč bo tam izpopolnjeno do popolnosti tega, kar bo Bog ustvaril novo, brez sence greha, kakor je z njo prizadeta luč tudi najboljših reči na sedanji zemlji.
