Težko je padla med katoličane novica o vrtoglavih dolgovih mariborske nadškofije. Predčasni odstop nadškofa Krambergerja in četrtkovi »Pogledi« na TV Slovenija so bili nekakšna potrditev, da je novica verodostojna, da je cerkvene gospodarske zgodbe o uspehu resnično konec.
Čemu pa je pripisati precejšnjo mera strpnosti levo usmerjenih komentatorjev v isti oddaji? Bo Cerkev na Slovenskem zaradi tega finančnega in moralnega dolga zdaj morala biti bolj pohlevna? Kako bo s financiranjem katoliških šol, karitativnih in drugih ustanov, neposredno povezanih s poslanstvom Cerkve? In kako bodo med verniki odmevale prikrite, a vendar dovolj zgovorne razlike v pristopih do problema med duhovniki, ki so nastopili v oddaji?
Na državnozborskih volitvah leta 2008 je svoj težki padec doživelo krščanstvo v politiki, ko Novi Sloveniji – Krščanski ljudski stranki ni več uspel vstop v parlament. Z nekaj poenostavljanja bi lahko dejali, da se je to zgodilo tudi zato, ker so se katoliški laiki v politiki ukvarjali bolj z moralnimi in verskimi vprašanji (tudi zaradi pritiska vodstva Cerkve), kot pa s političnimi in gospodarskimi. Hkrati pa je duhovništvo kazalo preveč navdušenja tako za politiko kot za gospodarstvo – in glede slednjega z zadnjimi dogodki doživelo usodni padec.
Je torej krščanstvo na Slovenskem odpovedalo kot družbeni dejavnik? Zakaj finančni zlom mariborske nadškofije? Zakaj propad SKD in negotova usoda NSi? Zakaj neuspeh “Slovenca” in “TV3”? Kako, da se je zgodil neslavni propad Vegrada, na čelu katere je bila oseba poudarjene krščanske provenience? Smo res samo »za zakristijo«? In kaj nam hoče s tem povedati Bog, bi se lahko vprašali s primorskim duhovnikom Božom Rustjo?
Zagotovo so v ozadju tega dogajanja tudi Cerkvi in vsemu kar diši po krščanstvu nasprotni lobiji. Gotovo je tudi res, da je večina omenjenih projektov vendarle bila začeta iz plemenitega namena družbene emancipacije krščanstva, iz skrbi za izobraževanje, socialo itd. Zagotovo je res, da je krščanstvo na Slovenskem v čas demokracije in tržnega gospodarstva vstopilo brez vzvodov moči, brez znanj in pogosto opirajoč se na, za naš čas neustrezne zgodovinske osnove in stare vzorce.
Kljub vsemu temu za vodstvo Cerkve na Slovenskem in vernike ni čas za izgovore in niti za upravičene razloge. Je pa nujen čas za nove načine kako biti Cerkev v Cerkvi na Slovenskem, za odprtost in dialog z okolico, za notranjo preglednost, predvsem pa čas za nove odnose med laiki in duhovništvom, v katerih bo duhovništvo nedvoumno prepoznavalo laiško avtonomijo in mu prepuščalo (predvsem) politično-gospodarski prostor.
Joseph Ratzinger v enem izmed svojih spisov, še preden je postal papež, pravi dobesedno takole: »Katolik ne bo in ne sme pri ustvarjanju zakonodaje vsiljevati hieararhije vrednot, ki jo je mogoče prepoznati in uzakoniti v veri. On ali ona lahko zahteva le tisto, kar pripada človeškim temeljem, dostopnim razumu in zato nujno potrebnim za graditev trdnega pravnega reda .«
Zdaj je čas za solidarnost v Cerkvi (moralno in verjetno tudi finančno), a tudi za transparentnost financ in odgovornost; za posvetitev bistvu poslanstva; za delitev dela, pri čemer bo laiški prispevek ne le dopolnilo, ampak enakovredni, nujno potrebni, nezamenljivi del. Težki udarci so lahko tudi priložnost.
Vir: Joseph Ratzinger and Marcello Pera: Without Roots – The West, Relativism, Christianity, Islam, Basic Books, New York 2007 (citat po angleški izdaji).
Foto: Scx
