Nimam namena, da bi moledoval, kdaj da bo Irenej Friderik Baraga vendarle že prištet med blažene. Čakamo namreč na uradno potrjeni čudež na priprošnjo »častitljivega božjega služabnika«. Ta naziv mu je leta 2012 dodelil papež Benedikt XVI.. Vatikanski mlini meljejo počasi; za tiste, ki smo prebrali neverjetno življenjsko zgodbo Barage izpod peres Franca Jakliča in Alojza Rebule, meljejo prepočasi.
Sodobniki – trije velikani, trije geniji iz 19. stoletja: Prešeren, Slomšek, Baraga. Prešeren ima častno mesto v narodovem spominu in zavesti zaradi vrhunske poezije, Slomšek je v vnemi za Boga, vero in narodovo omiko prištet med blažene, Baraga pa je med številnimi današnjimi Slovenci prezrt in skoraj pozabljen. Morda ga nekoliko bolje poznamo le Kranjci.
Verjetno ne bo odveč, če si najprej po Slovenskem biografskem leksikonu osvežimo osnovne podatke o Baragovem življenju in delu: »Bil je najvidnejši slovenski misijonar prve polovice 19. stoletja (prvi slovenski misijonar in škof v Ameriki), nabožni pisec, utemeljitelj knjižnega jezika indijanskih plemen Očipve in Otava ter prvi marquettski škof, avtor prve slovenske knjige z opisom življenja in značilnosti severnoameriških Indijancev. Eden prvih pionirjev krščanske civilizacije med severno-ameriškimi Indijanci.« Baragov molitvenik Dušna paša, ki je bil prava uspešnica, je izšel v več izdajah s skupno naklado neverjetnih 114.666 izvodov (Rebula, Duh Velikih jezer). Naši predniki so pred dvesto leti brali in molili!
Konec letošnjega junija je minilo 220 let od rojstva tega vélikega Slovenca ali Kranjca, kot se je imenoval on sam. Obletnica je tudi tokrat plaho šla mimo nas.
Dogodki in kraji, ki nas spominjajo na Barago, so redki – nekaj pa jih je vendarle. Konec januarja v Trebnjem potekajo tradicionalni Baragovi dnevi, ki se ravnajo po Baragovem smrtnem datumu. V Trebnjem tudi sicer spoštljivo negujejo spomin na Barago, čeprav je tam preživel le šest let svojega otroštva (1799-1806). Postavili so mu spomenik (kipar Franc Gorše), po njem poimenovali trg in označili osemnajstkilometrsko Baragovo pohodno pot, ki vključuje tudi skromno graščino Mala vas, kjer je Baraga živel prvi dve leti, ter Dobrnič. V dobrniški cerkvi, kjer je bil Baraga krščen je spomenik (kipar Alojzij Progar). Spomin na Barago ohranjajo še v nekaterih drugih krajih. Tako v Žužemberku Baragova cesta vodi od gradu proti Dobrniču, v Novem mestu deluje Zavod Friderik Irenej Baraga za vzgojo, izobraževanje in kulturne dejavnosti. V Šmartinu pri Kranju, kjer je kaplanoval štiri leta, njegovo ime nosita trg in otroški vrtec. V šmartinski cerkvi je slika sv. Alojzija, ki jo je naslikal Baraga osebno Ob mnogih talentih je imel namreč tudi slikarskega. Kaj pa v Metliki, kjer je bil kaplan nadaljnji dve leti? Samo spominska plošča na proštiji; Metliški trgi, ceste in ulice nosijo imena po »pomembnejših« Metličanih in dogodkih iz sredine prejšnjega stoletja.
Na gradu Belnek (Drtija pri Moravčah), kjer je Baraga preživljal počitnice pri svojem stricu in skrbniku Ignaciju Baragi spominskega obeležja ni in ne more biti, ker tudi gradu ni več, saj so ga požgali partizani.
In kako je v Ljubljani? Etnografski muzej ima Baragovo zbirko z raznimi indijanskimi predmeti, ki jih je misijonar Baraga pošiljal Kranjskemu deželnemu muzeju. Za Bežigradom je Baragova ulica – ne preveč ugledna, pa vendar bolje taka kot nobena. V stolnici ob oltarju sv. Rešnjega telesa, kjer je imel Baraga novo mašo, je spominska plošča, njegova podoba pa je na glavnih vratih (kipar Tone Demšar) vključena v veličastni prikaz krščanstva med Slovenci. Škof Gregorij Rožman je gradil Baragovo semenišče, ki je še vedno v denacionalizacijskem postopku. (Če ostane nacionalizirano, me skrbi, da ga bo sedanji glavni najemnik uradno preimenoval v Pionirski dom!) Mar je dovolj postorjeno za ohranjanje spomina na trinajstletno bivanje in dva obiska svetniškega misijonarja v Ljubljani? Ne, nikakor. Med šolanjem je Baraga bival v Alborghettijevi (kasneje Krisperjevi) hiši pri dr. Juriju Dolinarju. To je hiša, v kateri je okroglih osemdeset let kasneje stanoval skladatelj in dirigent Gustav Mahler. Kaj se ne bi spodobilo, da bi na pročelju te častitljive zgradbe Baragovo poprsje delalo družbo poprsju Mahlerja, ki osamljen zre proti mestni hiši. Mahler ima poleg omenjene plastike še spomenik na Dvornem trgu in poprsje v veži Slovenske filharmonije. Nič nimam proti Mahlerju – nasprotno, občudujem njegovo glasbo in ponosen sem, da je ta nadarjeni mladenič kratek čas deloval v Ljubljani. En sam Baragov spomenik (z izjemo stolnice) pa zaman iščemo v Ljubljani! Slovenci nimamo občutka ne za pravo mero ne za tehtanje prispevkov posameznikov v narodno zakladnico, ob tem pa, kar ni tuje, zaničujemo, kot je že davno pronicljivo zapisal Prešeren. Tako so v zadnjem času spomenike v Ljubljani dobili Petar Petrović Njegoš, Gregory Skorovoda, Vuk Karadžić in Nizami Ganjavi.
Zavedam se, da je kratek popis Baragovih obeležij pomanjkljiv in veselilo me bo, če ga bo kdo dopolnil. Ob koncu naj ponovim predlog o namestitvi Baragovega poprsja na pročelje Krisperjeve hiše nasproti ljubljanskega rotovža.