Je človekovo dostojanstvo res ogroženo?

Ta naslov, v nemščini v trdilni obliki: »Die menschliche Würde steht auf dem Spiel« je natisnjen na prvi strani avstrijskega dnevnika Kleine Zeitung z dnem 15. junija 2024. Nanaša se na udeležbo rimskega škofa Frančiška na srečanju sedmerice gospodarsko najpomembnejših zahodnih držav v palači Borgo Egnazia v Apuliji v Italiji, kamor ga je povabila predsednica italijanske vlade Giorgia Meloni, ki kljub še vedno vztrajno ponavljani obsodbi, da gre za »postfašistko«, čeprav njim, ki to puhlico drug od drugega prepisujejo, ni dovoljeno povedati, da so sami še kako prepoznavni »postkomunisti«, namreč v stalinističnem pomenu te besede, vso evropsko politično javnost preseneča s svojo uspešnostjo doma in v tujini. Frančišek je na srečanju (upravičeno) svaril pred tem, čemur danes zelo neinteligentno pravijo »umetna inteligenca«, saj je inteligenca duhovna sposobnost osebe, najprej Božje, potem duhovne (angelske) in nazadnje človekove, ki se sebe zaveda, v stroj, tudi v računalnik, pa je lahko programirana in vgrajena le inteligenca človeka, ki si računalnik zamisli, ga konstruira, in kar je na bistveno višji ravni človeške inteligence, sestavi zanj programsko opremo, tako za delovanje stroja samega, kakor tudi za opravljanje predvidenih procedur, kakor je to tudi pisanje, urejanje in shranjevanje tega članka, v pomnilniško enoto. Novinar, ki o tem poroča, Frančiškovo opozorilo sicer omejuje, kakor da je naslovljeno predvsem na Kitajsko, ki je danes največja delavnica za izdelovanje in programiranje naprav, ki jim zmotno pravijo »umetna inteligenca«, navadno z angleško kratico AI (Artificial Intelligence). V resnici niti zamisel AI, niti prve naprave in programi v tem smislu niso prišli iz Kitajske, ampak iz Evrope in Združenih držav Amerike. Kakor skoraj vse sodobne tehnične pridobitve, so Kitajci tudi AI preprosto prevzeli – z vzpostavitvijo kapitalizma brez korektur prava, političnega pluralizma, svobodnega sindikalnega gibanja in svobode govora in tiska, torej povsem povampirjenega kapitalizma, ki pa ni vključen v splošno zavračanje in kritiko kapitalizma pri današnji »levici«, pa je Kitajski uspelo, da je deloma zaradi velikih resursov potrebnih surovin, deloma pa zaradi skoraj brezplačne, v resnici suženjske delovne sile, ki se mora zadovoljiti s plačilom, kakor ga določa oblast v kooperaciji s kapitalom, postala v mnogih industrijskih vejah tako konkurenčna Evropi in Ameriki, da ob tem njen imperij nepričakovano naglo raste, evropska in ameriška industrija pa v tem neenakem konkurenčnem boju bodisi propada, ali pa mora sprejeti pogoje kitajskega novega imperializma in novega kolonializma, kar je zadnja resnica ateističnega komunizma.

Sodobni začetnik tega, čemur pravijo AI, angleški matematik, logik in teoretik računalništva Alan Turing je to vejo svojega raziskovanja prvič imenoval za znanstveno disciplino pod imenom Machine Intelligence že v daljnem letu 1956. Stvar torej nit približno ni tako nova, kakor veliko ljudi misli. Dejanski začetnik računalništva, in tako tudi AI, je velikan grške filozofije Aristotel, ki je s svojim delom o logiki Organon postavil osnove za ves kasnejši razvoj vse do danes. Pozneje bi med znanstvenike in izumitelje, ki so privedli do tega, česar se danes ves svet boji in pred čemer zaradi možnosti zlorabe upravičeno svari rimski škof Frančišek, mogli šteti tudi velikega krščanskega misleca, matematika in fizika Pascala, ki je mimogrede za potrebe svojega očeta trgovca, ki je moral cele noči preračunavati dolge kolone količin in zneskov s svinčnikom v roki, v letih 1642-44 izdelal prvi mehanični računski stroj, ki je pozneje dobil ime Pascaline, ki deluje na istih načelih kakor današnji najboljši računalniki, le da »malo« počasneje in brez kompleksnosti današnjih elektronskih računalnikov. Blaise Pascal je bil seveda tudi filozof, namreč pravi filozof, ne učitelj filozofije, in mu tako ni prišlo na pamet, da bi svojemu strojčku, ki ga je potem v nekaj primerkih podaril tudi nekaterim evropskim vladarjem, ki jih je ta iznajdba seveda prisrčno malo zanimala, saj z njo ni bilo mogoče moriti resnične ali domnevne nasprotnike, rekel, da je to »umetna inteligenca«… Kot poznavalec Božje besede je še kako dobro vedel, da ne obstaja niti umetna niti naravna inteligenca – obstaja samo nadnaravna inteligenca, ki je ena temeljnih sestavin človeka, ustvarjenega po Božji podobi, torej deležnega tudi ene osnovnih Božjih moči, njegove inteligence, čeprav ne v Božji meri, a vendar v Božji podobnosti! Vedel je, da inteligenca, ki jo je mogoče najti v vsakem delčku ustvarjenega sveta, ne izvira iz narave same, ampak je to inteligenca njenega Stvarnika, vgrajena v vse stvarstvo.

Nekaj takega kakor AI je bilo v prejšnjem stoletju tudi predmet »znanstvene fantastike« v literaturi, slikarstvu, filmu… Tu so imena kakor Gustav Meyerink, Mary Shelley, Arthur C. Clarke, Stanley Kubrick, Isaak Asimov in še veliko drugih. Posebno zanimiv je naš skoraj rojak, češki pisatelj Karel Čapek, ki je v svojem pisanju uvedel pojem robotike. Tako je v letu 1920 objavil dramsko besedilo z naslovom v obliki kratice R.U.R. (Rossumovi Univerzální Roboti), s čimer je beseda »robot« stopila v literarni, filozofski, znanstveni in tehnični slovar. Beseda »robot« prihaja iz češke besede »robota«, kar pomeni »prisilno delo«. V stari slovanščini pomeni »rab« sužnja, kar imamo tudi v hrvaškem in srbskem jeziku: rob, robovati (suženj, sužnjevati). Prav to pa je pomembno za razumevanje razlike med tem, kar zmore stroj in kar zmore samo človek. Stroj je namreč v tem smislu vedno »suženj«; ker nima osebe, torej tudi resnične inteligence, ne more svobodno odločati, čeprav večina teh, ki uporabljajo kratico AI, svobodo odločanja zamenjujejo z možnostjo variiranja znotraj možnih procedur. Konsekvenca tega spoznanja in ločevanja teh stvari je v tem, da zaupati AI pomeni zaupati nečemu, kar nima lastne izbire, ima le možnost proceduralnega variiranja, kar pa za tiste, ki poznajo reklo »Qui bene distinguit, bene docet.« (Kdor dobro ločuje, dobro uči), nikakor ni ista stvar. Ta izrek najbrž izvira iz Tomaževega dela Sententia Metaphysicae, kjer pravi: »Et quamvis hoc dicere intendant, non tamen bene dearticulant, idest non bene distinguunt« (In torej hočejo reči, da se niso jasno izrazili, to je, niso jasno razlikovali reči.)

Kdor pa pozna Božjo besedo, temu razglašanje suženjskega stroja za »inteligenco« ne more biti uganka. Po nauku Svetega pisma ima človek v osnovi samo dve izbiri: ali bo suženj Bogu, kar pomeni, da ne bo več uveljavljal lastne volje, ampak bo do konca sledil volji Boga, kar ga naredi za Božjega otroka in tako dediča Božjega kraljestva, s čimer je suženjska izročitev Bogu spremenjena v prijateljstvo, kakor pravi Jezus sam: »Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta« (Jn 15,15). Pri tem bodi povedano, da sodobni prevodi besedo »suženj« omiljeno prevajajo z besedo »služabnik«, ker morda ne razumejo pomena ne prve ne druge besede, in razlike med njima. V grškem izvirniku jasno piše: Ouketi lego hymas doulous – nič več vas ne imenujem sužnje… Ali pa je suženj Božjega nasprotnika, ki ga Pismo imenuje tudi »boga tega sveta«, namreč hudiča. Človek ima na zemlji samo eno resnično svobodo, ki je ne more omejiti ali odpraviti nobena moč: da se odloči, čigav suženj bo. In če odločitve sploh ne naredi, kar je večinoma primer? Potem je to odločitev za hudiča. Razlika med suženjstvom v Bogu in suženjstvom na strani hudiča pa ni samo v tem, da je prvo zaveza za resnično, dobro in vzvišeno, kakor bi rekel Kant – drugo pa za laž, zlo in nizkotno. Največja razlika je v končnem izidu. Kdor se odloči, da bo suženj Bogu, temu je zagotovljeno, da bo postal Bogu prijatelj in nazadnje in za vso večnost popolnoma svoboden, namreč svoboden v ključu dobrega. Kdor pa se odloči, da bo suženj hudiču, ali kdor se sploh ne odloči, kar velja za odločitev na Bogu sovražni strani, temu se v življenju na zemlji izide v lažno svobodo za greh, kar je v resnici sužnost v grehu, nazadnje, po sodbi, pa v večno zasužnjenost zlu po lastni izbiri v času milosti, ko bi bila mogoča tudi razumna in dobra odločitev za Boga in prijateljstvo z njim in nazadnje večno življenje z njim.

A zdaj ključno vprašanje tega premisleka ob Frančiškovem opozorilu v Apuliji v družbi navideznih vladarjev v zelo enostranskem smislu »razvitega« sveta. Ali ignoriranje teh prepadnih razlik med resnično, namreč nadnaravno inteligenco, ki lahko svobodno izbira v ključni človekov zadevi, namreč tisti, ki ne zadeva omejenega začasnega kraja in še toliko bolj omejenega časa, razbranega tudi iz demografske statistike, in lahkomiselno skovanim pojmom »umetne inteligence«, za katero se vendar skriva človekova nadnaravna inteligenca, res more ogrožati človekovo dostojanstvo, kakor bi bilo mogoče razumeti opozorilo, ki mu je Evropa vsaj z eno roko zaploskala?

In ko iščemo odgovor na to vprašanje, kmalu vidimo, da gre za analogno zamenjavo stvari. Izražena skrb in opozorilo bi lahko pomenila, in najbrž večina Frančiškove besede tako razume, četudi je on morda mislil drugače od večine, namreč v skladu s tem, kar »človekovo dostojanstvo« v resnici pomeni, od kod izvira in kaj bi mu moglo biti v škodo ali celo izničenje.

Človekovo dostojanstvo namreč ne izvira iz tega, kar človek po svoji naravi, po svoji meseni naravi podeduje od svojih staršev in še globlje od dolge vrste prednikov pred seboj, in prav tako ne iz tega, kar nanj vpliva v smislu družinske vzgoje in poznejših vplivov v širših človeških skupnostih, pa tudi ne iz tega, kar na sebi dela sam. Edini vir človekovega dostojanstva, ki ni v nikakršni genetični, prostorski in časovni, prav tako ne religiozni, ideološki, politični, kulturni, propagandni in splošno medijski odvisnosti, je dejstvo, da ni »produkt naključnega razvoja«, kakor uči najbolj razširjena prikrita religija našega časa, ampak prvič, da je ustvarjen od Boga, in drugič, da ni ustvarjen, kakor je ustvarjen svet in vsa druga živa bitja na njem, ampak v Božji podobnosti, kakor beremo že na prvih straneh Geneze: »Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost« (1 Mz 1,26). Ta Stvarnikova beseda je izvir in osnova človekovega dostojanstva, ne pa kateri koli človeški sklep, sporazum, dokument, pa naj bo še tako dobro mišljen in nekaj časa na kakšnem omejenem področju celo do neke mere upoštevan.

Tako se za človekovo dostojanstvo ni treba šele prizadevati ali se zanj bojevati, celo do krvi bojevati, saj ni človeka, ki bi bil brez njega. Tako ga tudi ni treba razglašati na ustavni ali zakonodajni ravni, saj tudi fizikalnih zakonov ne razglašamo in jih ne vpisujemo v temeljne državne ali tudi meddržavne in občečloveške dokumente. Dokumentarno zagotavljati človeku in ljudem dostojanstvo ni manj smešno in brezpredmetno, kakor če bi s posebnimi členi zagotavljali zakon prostega pada…

Platon je skozi Sokratova usta povedal misel, ki je povsem v skladu z naukom evangelija: »Bolje je krivico prenašati, kakor pa krivico delati…« Ni mogoče izključiti, da se je veliki grški mislec v Egiptu, kjer je bil najprej kot študent, pozneje pa kot suženj, ko ga je tja prodal sirakuški tiran Dionizij, ko se je naveličal njegovih pogledov na dobro vodenje države, tam vendar seznanil s katerim od zvitkov knjig, ki jim kristjani pravimo Stara zaveza. Apostol Pavel pa zapiše: »Zakaj krivice raje ne prenašate? Zakaj se raje ne pustite okrasti« (1 Kor 6,7). Apostol Peter podobno misel pove takole: »Če že hoče Božja volja, je pač bolje, da trpite zaradi dobrih kakor zaradi zlih del« (1 Pt 3,17).

Torej še enkrat: Je po tem premisleku še mogoče reči, da je človekovo dostojanstvo lahko po komer koli ali po čemer koli ogroženo ali vsaj okrnjeno, morda tudi močno okrnjeno in prizadeto? Še bolj konkretno, z ozirom na to, kje je bilo tako opozorilo s tako visokega mesta izrečeno: Je mogoče, da bi to, čemur prepisovalci novic v množičnih občilih, če imajo težave z nadnaravno inteligenco, ki je bila dana človeku, a ne vsakemu v enaki meri, pravijo »umetna inteligenca«, moglo ogroziti ali celo uničiti človeško dostojanstvo, če že ne vsem ali večini, pa vsaj nekaterim »žrtvam« te na videz čisto nove iznajdbe?

Če bi preprosto rekel: Ne! – bi to sicer držalo za vse tiste, ki bi bili s temi napravami in programi kakor koli oškodovani, saj dostojanstvo človeku, namreč vsakemu, tudi nedostojnemu, tudi hudo krivičnemu, dokler živi na zemlji, pripada, kakor mu pripadajo vse tri človeške sestavine: duh – duša – telo. To pa ne pomeni, da bi vsi, ki bi bili s tem kakor koli prizadeti, stvar tudi tako doživljali, videli in si jo v tem smislu, namreč svetopisemskem, razložili. Ne, čeprav dostojanstvo samo ne more biti od nikogar in od ničesar prizadeto ali celo uničeno, pa to ne pomeni, da ne bi mogli biti prizadeti in celo do samouničenja obupani ljudje, ki bi jih taka škoda prizadela. Samo kristjan ima namreč zagotovilo, da mu tudi najhujše preizkušnje na zemlji ne morejo škoditi, saj jim Bog po apostolu zagotavlja: »Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, namreč njim, ki so bili poklicani po njegovem načrtu« (Rim 8,28). In AI tu ni izvzeta. Tistim, ki Boga ljubijo – in to v praksi pomeni, da ravnajo po njegovih zapovedih in upoštevajo njegove prepovedi, svarila in napovedi – tudi AI ne more biti v škodo, ne njim samim, ne njihovemu dostojanstvu, pa naj se programerji – torej resnična inteligenca – še tako trudijo, da bi po naročilu malih antikristov ali nazadnje velikega in poslednjega Antikrista, človeku njegovo od Boga dano dostojanstvo odvzeli ali ga vsaj močno prizadeli.

Frančiškovo opozorilo pa ima še kako prav, če se nanaša na tiste, ki skušajo algoritemske aparate uporabiti za oškodovanje, prisiljevanje ali tudi naravnost pobijanje ljudi – človek, ki vztraja v sužnjevanju hudiču in tako naravnost ali posredno sodeluje pri zlorabi takih naprav in programov, ta bo s sodbo, ki se ji ne bo mogel izogniti pred Božjim prestolom, svoje dostojanstvo, s kakršnim je bil rojen in mu je bilo do smrti ohranjeno, svojo bogopodobnost, se pravi svoje človeško dostojanstvo, za vekomaj izgubil. A to se bo zgodilo tudi tistim, ki so še orali z volovi, ki so tovorili z osli, ki so potovali s konji, ki so se bojevali s puščicami, sulicami in meči, če niso priznali svojega greha, prosili za odpuščanje in po Kristusovi daritvi bili rešeni, še tako rafinirana strojna in programska tehnika na tem ne spremeni ničesar!



Komentiraj