Bivši minister za pravosodje, Miha Kozinc, je pred dnevi v intervjuju za Delo komentiral zadevo »Patria« in je opozoril: »Spomnimo se, pravnomočno obsodilno sodbo v zadevi Patria je razveljavilo ustavno sodišče predvsem zaradi ne dovolj konkretiziranih znakov kaznivega dejanja sprejemanja oziroma dajanja obljube nagrade. Zadeva je nato pred koncem ponovljenega sojenja zastarala. Torej je ustavno sodišče razveljavilo pravnomočno obsodilno sodbo prvostopenjskega sodišča v zadevi Patria. Bivši ustavni sodnik, Matevž Krivic, pa je bil zadevo Patria komentiral: »Zadeva Patria je zdaj samo vrnjena na začetek in da zaradi grozečega zastaranja dokončne sodne razjasnitve sploh ne bo dočakala.” V pravnem pogledu je vse dileme ustavno sodišče že do kraja razjasnilo – le za postavitev formalne pike na i je, če spoštujemo ustavno razdelitev pristojnosti med ustavnim in rednimi sodišči, zdaj res pristojno prvostopno sodišče. S tem, da bi jo (s hitro uresničitvijo odločbe ustavnega sodišča) tudi res postavilo, bi redno sodstvo vsaj za silo začelo popravljati hude napake, ki jih je v tej zadevi doslej zagrešilo (na vseh treh stopnjah sojenja) – in odločitev je lahko samo ena: zavrnitev obtožbe in posledično oprostitev vseh treh obtožencev. Če sodišče tega ne bo naredilo, bo s tem povzročilo samo še nadaljnjo erozijo ugleda rednega sodstva – vsebinsko je pa (pravno) vse jasno že zdaj. Če pred sodiščem očitano kaznivo dejanje ni bilo dokazano, veljajo obtoženci za nedolžne in pika – pa naj si laična javnost o tem, kako je bilo v resnici, misli karkoli. Sodišča seveda nikomur ne morejo ukazati, kaj si sme o obtožencih pri sebi misliti – če bo kljub oprostitvi obtožencem javno očital, da so zagrešili korupcijo, katere so bili oproščeni, utegne pa sam zagrešiti kaznivo dejanje«. Prvostopenjsko sodišče je vrnjeno zadevo obravnavalo, a je zadeva zastarala in se zato ni mogla obravnavati pred mednarodnim sodiščem.
Zastaranje je torej Janši odvzelo možnost vložitve pritožbe na mednarodnem sodišču, kar je bil lahko le interes njegovih političnih nasprotnikov. Sodnik Matevž Krivic tudi opozori: “Tisti, ki obtožencem javno očita, da so zagrešili korupcijo, katere pa so bili oproščeni, utegne sam zagrešiti kaznivo dejanje!” Tragedija naroda je, da človek, ki ga sodišče spozna za nedolžnega, pa kljub temu doživi javni linč, ko ga celo javni mediji še naprej proglašajo, da je kriv, ne glede na sklepe sodišča. Politika in pravosodje pa ne reagirata, čeprav je to anarhija, ki slabi vlogo pravosodja in ogroža demokracijo. Na nacionalni RTV SLO sem tedaj poslušal novinarja glavna kolumnista Dela, kako dr. Ali Žerdin in dr. Janez Markeš javno klevetata nekdanjega premiera, da si bo ta zapomnil »podkupovanje »Patrie« za vse večne čase. Širila sta laži. Dejstvo je, da pravosodje ni moglo Janeza Janšo pravnomočno obsoditi, saj tožilec sodišču ni priskrbel dokazov o utemeljenem sumu njegove krivde in je zadeva »Patria« zastarala, kar je ustrezalo njegovim političnim nasprotnikom in tudi pravosodju. Zastaranje pa je Janezu Janši onemogočilo nadaljevanje obrambe na mednarodnem sodišču, ki ga tudi ne bi moglo obsoditi brez pravih dokazov.
Za Janeza Janšo torej ne obstaja pravnomočni sklep sodišča o njegovi krivdi v zadevi »Patria«. Vrhovni državni tožilec, mag. Andrej Ferlinc, je Janšo obtožil zgolj z “indici”, ker ni našel drugih kvalitetnih potrebnih dokazov za obsodbo. V Delu, oktobra l. 2017, berem:«V Sloveniji sodniki in tožilci v nobenem primeru ne morejo kazensko odgovarjati za opravljeno delo. Tudi ne, če se izkaže, da so bile njihove presoje neskladne z nadrejenimi pravnimi presojami problematike, oziroma se ugotovi, da so temeljile na pristranskih oziroma izkrivljenih interpretacijah zakonov, ker so apriorno dobronamerni.« Ali je to pošteno? Ponovno berem žaljive, cinične komentarje dr. Alija Žerdina in dr. Janeza Markeša, znanih novinarjev:»Janša ni nekdo, ki bi smel uporabljati besedo »krivosodje”. Svojo plačo bo najbolje zaslužil, če bo spokal in šel z oblasti dol. Ni sogovornik sodstva. Še najmanj kot obsojen kriminalec in kot nekdo, ki se stalno sprehaja po robu kriminala. O sodstvu nima kaj govoriti, Janez Janša za vse kar si pretrpel, si samo ti kriv in nihče drug«. Ustavno sodišče pa je presodilo, da med postopkom pred rednimi sodišči, Janševo kaznivo dejanje ni bilo konkretizirano na način, ko bi bila krivda dokazana onkraj razumnega dvoma. Kdor še vedno trdi, da je “Janez Janša je kriv”, širi neresnico, blati človeka, kar je posmeh državljanom in pravni državi. Janši celo novinar v javnih glasilih, odreka celo pravico do javne besede! Ali ni to kršenje človekovih pravic? Ali taka ravnanja res dvigajo verodostojnost, ugled pravosodju oz. pravu in vladajoči politiki, saj brez dobro delujoče pravne države, demokracija ne deluje in državljani ne zaupajo niti lastni državi! Mar ima taka demokratična država RS res podlago za razvoj, če mnenjski voditelji in še mnogi drugi nimajo zadostne odgovornosti, ki jo še kako potrebuje tudi naša država !?
Početje naših sodišč v zvezi z Janšo sodi samo še v osrčje stalinističnega početja. Po svoje to celo logično, saj je v našem sodstvu zbran cvet najbolj zadrtih komunistov, od Masleše navzdol. Za takšno “pravosodje” je celo beseda krivosodje preblaga.
Berem, da je pred kratkim v Argentini policija aretirala kar 76 sodnikov zaradi korupcije in drugega kriminalnega početja. Pri tem se sprašujem, ali bi bilo to v Sloveniji dovolj ali pa bi morali zgrabiti večje število naših sodnikov.
Vsekakor dilema in naloga za naslednjo slovensko vlado. Argentinski predsednik Milei nam je očitno lahko za zgled, ne pa da za zgled jemljemo venezuelskega Maduro.
Blatenje JJ jasno kaže, da se približujejo volitve. “Naši” gradijo volilno kampanijo s tem, da prepričujejo ljudi, da je tisti, ki je na naznanem kraju prejel neznano vsoto denarja ob neznanem času, kriv.