Objavljamo uvodni del predavanja, ki ga je imel predsednik Krščanske kulturne zveze Janko Krištof na tradicionalnem srečanju treh Slovenij na Višarjah. Celotnemu predavanju, ki je bil posvečen stoti obletnici koroškega plebiscita, je dal naslov Sto let upora, obljub in prevar – koroški Slovenci med samobitnostjo in povezovanjem s celotnim narodnim telesom.
Dovolite mi, da se kar ob začetku najprej zahvalim organizatorju tega poletnega srečanja treh Slovenij, torej Rafaelovi družbi in osebno Lenartu Riharju za zaupanje in čast, ki me je doletela, da letos spregovorim v imenu Korošcev. Stota obletnica plebiscita na Koroškem je znamenita obletnica, ki se ji hočemo tudi danes posvetiti.
Potrudil se bom nekaj povedati, kar bo vam, poslušalcem v premislek, potrditev, spodbudo ali pa zgolj zanimivost. Če spregledamo omejitve v zvezi s covidom-19, se mi zdi ta trenutek dokaj ugoden. Morda je celo treba še dodatno spregledati petkove kolesarske akcije po ljubljanskih ulicah pa tudi ogabno nastopanje nekaterih skrajnežev ob slovesni predaji Narodnega doma.
Janko Krištof: Koroški Slovenci ne ogrožajo Koroške, ampak ji dajejo večvrednostni pečat
Mene je v zadnjem času vendarle navdajalo veliko veselje. Naj vam nanizam nekaj vzrokov za tako dobro razpoloženje: na Koroškem smo letos dobili slovenskega škofa Jožeta Marketza. S tem dogodkom se je nekaj zgodilo, o čemer si doslej niti sanjati nismo prav upali. Čeprav je bil moj skrivni favorit, tega v resnici nisem pričakoval. Ko pa je bil imenovan, je med nami, koroškimi Slovenci, bilo neizmerno veselje.
Naše veselje je bilo tem večje, ko smo videli, s kakšno dobro voljo je bil sprejet v celotni koroški in avstrijski javnosti. Ljudje so ga poznali že prej kot ravnatelja Dušnopastirskega urada in še bolj kot socialno mislečega in angažiranega direktorja koroške Caritas. Pa tudi njegov preprost in prijazen nastop ob začetku je odprl srca koroških vernikov. Ko sem bil s strani nemških medijev vprašan, sem dejal, da se bo s tem imenovanjem lahko tudi pokazalo, da koroški Slovenci ne ogrožamo Koroške, temveč ji dajemo svoj večvrednostni pečat. Oba z Lenartom sva se zelo trudila, da bi bil naš škof Jožef danes med nami, vendar nama to kljub temu ni uspelo.
Janko Krištof: Politično razpoloženje na Koroškem se je v zadnjih letih zelo izboljšalo
Seveda, njegovo imenovanje se je moglo zgoditi le na podlagi nekaterih drugih ugodnih okoliščin. Na Koroškem se je namreč ozračje v zadnjih letih zelo izboljšalo. Čeprav je ostal med nami grenek priokus gnilega kompromisa, sta se dogovor o dvojezičnih napisih in njegova hitra izpeljava med nas zapisala kot pozitivna dogodka. Na Koroškem imamo trenutno socialdemokrata Petra Kaiserja, ki s svojim nastopom in delovanjem deluje pomirjevalno in združujoče. Redno spregovori nekaj besed v slovenskem jeziku in odkrito kaže simpatijo do nas, Slovencev.
Če pomislimo na politično ozračje preteklih desetletij in na izrazito protislovensko usmerjene politike vseh treh večjih strank, moramo priznati, da tako prijetnega in ugodnega ozračja še ni bilo. Ne bom trdil, da se lahko Slovenci na Koroškem sedaj naslonimo nazaj in prenehamo izražati svoje zahteve, je pa sedaj dokaj ugoden trenutek, da si drznemo še to ali ono doslej prikrito željo tudi na glas izpovedati. In nekateri to tudi že delajo. Na primer Olga Voglauer, ki je kot koroška Slovenka prevzela vodstvo Zelenih na Koroškem in kot taka bila izvoljena v avstrijski parlament. Tudi to je eden od vzrokov mojega veselja in zadovoljstva v tem trenutku. S svojo politično energijo je veliko prispevala, da je bila v koalicijsko pogodbo bila zapisana marsikatera zahteva naše narodne skupnosti; zaupamo, da bo tudi uresničena.
Janko Krištof tudi o pozitivnem ozračju na Koroškem
Da še podkrepim svoj vtis pozitivnega ozračja na Koroškem, naj navedem le izkušnjo v zvezi s pripravami na zaznamovanje stote obletnice plebiscita. Imel sem zamisel, da bi se 10. oktobra zbrali slovenski zbori in pevske skupine na Novem trgu v Celovcu in da bi tam zapeli nekaj slovenskih pesmi ter mimoidočim postregli z vinom in pogačo ter tako celotni koroški javnosti pokazali:
Mi smo tu in želimo še nadalje živeti kot Slovenci na tej zemlji, pridite in skupaj oblikujmo prihodnost dežele Koroške!
To misel sem prvič izpovedal na občnem zboru Krščanske kulturne zveze novembra 2019 in jo pozneje tudi predstavil Slovenski prosvetni zvezi in je bila v glavnem pozitivno sprejeta. Ko pa smo bili s strani dežele Koroške povabljeni na pogovor glede sodelovanja pri praznovanju stote obletnice plebiscita, so nam predstavili program, kjer smo bili mi z našo pesmijo že enakomerno upoštevani. Podobno izkušnjo so naredila nekatera društva, ki so bila že nekaj časa pred tem povabljena, da vložijo projekte. Mnogo od teh projektov je bilo sprejetih in marsikatero društvo je bilo presenečeno, da je bilo upoštevano v celoti. Naj povem, da je pri nas med levico in desnico zelo konstruktivno ozračje in da v mnogih pogledih zelo dobro sodelujemo, vsaj kar se tiče kulturnega delovanja.
Janko Krištof izpostavil nagrade slovenskim koroškim avtorjem
Preden preusmerim pogled še drugam, naj še dodam nekaj dogodkov, ki so odmevali ne le na Koroškem in v slovenskem svetu: to je visoka literarna nagrada Maji Haderlap in njenemu Angelu pozabe, avstrijska državna nagrada Florianu Lipušu in povrhu še Nobelova nagrada Petru Handkeju, ob kateri je pred celotno svetovno javnostjo v originalu citiral iz slovenskih lavretanskih litanij.
Ker pa danes govorim pred tako rekoč celotnim slovenskim svetom, bom še nadaljeval z vzrokih mojega veselja, ki se nanašajo na stvarnost izven Koroške.
Od tu naprej je izrazil veselje nad vrnitvijo Narodnega doma v Trstu in pohvalil predsednika obeh držav, ki se resno trudita za spravo. V tem duhu je pohvalil tudi predsednika slovenske države in vlade za dejanja od slovesnosti v Kočevskem Rogu, ki tudi vodijo k spravi. (Opomba: nekaj odlomkov, o katerih se pri nas veliko piše in ima predavatelj do njih enako stališče, je le povzetih in so zapisani ležeče.)
Predsednik Pahor bo tudi na Koroškem pustil svoj povezovalni in spravni pečat
Tukaj dodajam še napovedan prihod predsednika Boruta Pahorja na Koroško, ko se bo 10. oktobra srečal z avstrijskim državnim predsednikom Alexandrom Van der Bellnom in tudi pri nas pustil svoj povezovalni in spravni pečat.
Dotaknil se je tudi slovenske stvarnosti: odstopa Marjana Šarca, njegovim sovražnim odnosom do Janeza Janše, v zvezi s čimer ugotavlja, »da to, kar podtika svojemu nasprotniku, najbolj uresničuje sam«.
To pa je že znana taktika levice iz davnih dni. Zelo sem zadovoljen z dokaj posrečeno sestavo vlade, med katero se je znašla – v dvojnem pomenu besede – tudi dr. Helena Jaklitsch, ministrica, ki je danes seveda tudi med nami in je skupno z državnim sekretarjem Dejanom Valentinčičem ne le poznavalka Slovencev v zamejstvu in po svetu, temveč že dolga leta tudi naša velika prijateljica. Vesel sem, da Janezu Janši in SDS uspeva s spoštljivim ravnanjem s koalicijskimi partnerji ohranjati ravnotežje in notranjo enotnost. In to ni lahko. Saj se dejansko dogaja to, kar je bilo napovedano ob presenetljivem začetku delovanja te vlade: »Bitka je zgubljena, začenja se vojna!«
