PREJELI SMO. Sporočilo Draga Jančarja na zborovanju Civilne družbe za pravično Slovenijo, 27. junija 2013.
“Spoštovani, ni mi lahko, ko berem stavek, ki ste ga zapisali v Deklaraciji za pravično Slovenijo: »Pomladni ideali o Sloveniji kot parlamentarni demokraciji in svobodnem tržnem gospodarstvu, utemeljeni na vladavini prava, se niso uresničili.« Ni mi lahko pri duši, kajti ti ideali so bili pred več kot dvajsetimi leti nekaj, kar je vsaj na družbeni, za koga pa tudi na povsem osebni ravni, osmišljalo naša življenja. Mnogim, pravzaprav večini ljudi v tej deželi se je zdelo prav, da nekaj zanje storimo, izrečemo jasno besedo, v kakšnem trenutku zanje tudi kaj tvegamo. Zato vseeno srčno upam, da kategoričnost tega stavka ne drži. Še posebej ne zato, ker sem tudi sam že po prvem desetletju našega novega življenja, v katerem bi se naj ti ideali uresničili, ugotavljal, da smo sanjali o demokraciji, zbudili pa smo se v kapitalizmu, a ne v kapitalizmu tržnega in poštenega gospodarstva, ampak v njegovi najslabši tranzicijski in prihvatizacijski različici. Tako sem zapisal leta 2001:
»Državljan te dežele, ki si je želel in prizadeval, da bi v njej polno zaživela demokracija, si ne more več delati nobenih iluzij. Kdor z dobronamerne, čeprav kritične distance opazuje tukajšnje dogajanje, ne more pri najboljši volji ugotoviti drugega kot dejstvo, da se je Slovenija pogreznila v provincialno samozadostnost in da je vladajoča politična in finančna oligarhija ostala brez slehernega javnega nadzora in kritične presoje. Nobeno njeno dejanje se več ne more znajti v resnem javnem ali intelektualnem pretresu, medijska glajhšaltunga je skoraj popolna, slavni kulturni boj ni nič drugega kot ideološki lov na notranjega sovražnika, predvsem pa odličen instrument in maskirno sredstvo za ohranjanje doslej pridobljene relativne in osvojitev absolutne politične oblasti, kapitalske moči in medijskega prostora v državi. Nobenega znamenja ni videti, sem zapisal pred več kot desetletjem, da bi se slovenska javnost začela ukvarjati z bistvenimi vprašanji, ki jih terja življenje demokratične družbe in pametno gospodarjenje. Kakor da je zavladalo splošno zadovoljstvo Cankarjevih hlapcev: stari gospodar je spet trdno v sedlu, spet je vse tako kakor je bilo… Morda bi že bil čas, sem zapisal, da Slovenija spet dobi nekdanji naziv Ljudska republika ali pa morda še bolje Demokratična republika Slovenija. Dobro vemo, katere države so nosile ali še nosijo takšne nazive, tiste, v katerih nikoli ni vladalo ljudstvo, se pravi demos, pač pa namesto njega zmeraj znova »napredne sile«, tiste, ki so morale ali morajo svojo demokracijo deklarativno razglašati toliko bolj, kolikor je v resnici ni bilo in je ni.«
Priznam, da sem takrat mislil, da pretiravam, a zgolj zato, da bi ljudje opazili, kaj gre narobe – če rečem še enkrat s Cankarjem: »slikam temo, da bi oči tem bolj zakoprnele po svetlobi.« Toda od takrat so šle stvari samo še navzdol. Vse do trenutka, ko celo sociološke raziskave ugotavljajo, da ljudje ne verjamejo več nikomur, predvsem pa ne v pravičnost. Presenetljiva sodba, ki je bila izrečena pred nekaj tedni, je zaupanje mnogih, morda večine državljanov v državo, njeno pravo, predvsem pa v pravičnost, razrahljala do te mere, da je veliko vprašanje, kako ga je sploh še mogoče vzpostaviti. Ne samo zato, ker je bil z njo na dve leti zapora obsojen eden od ustanoviteljev demokratične Slovenije, pač pa zato, ker je bil obsojen brez dokazov, oziroma z dokazovanjem, ki mu ni mogoče verjeti. Kar pomeni, da je na ta način lahko obsojen kdorkoli.
Ne bi se rad strinjal z vašo precej hudo ugotovitvijo, da se pomladni ideali niso uresničili. Upam tudi, da so bile moje kritike izpred desetletja res pretirane. Kajti, če imate prav, in sem imel prav tudi jaz, potem mi ne bi preostalo drugega, kot da bi ponovil za Otonom Župančičem:
O, domovina, kdor te ljubi zdaj,
ljubiti mora s črnim gnevom v duši!
Vendar s črnim gnevom v duši ni mogoče ničesar rešiti. Tudi ne z deklaracijami in skupinskimi izjavami, ki že desetletje več ne podpisujem, kajti podpisal in tudi napisal sem jih, verjemite mi, za celo knjigo, vključno z Uro evropske resnice za Slovenijo. In ob vseh teh dvomih posameznika, lahko rečete tudi umetnika, vendarle mislim, da je stvar, za katero ste se odločili, ko kličete k povezovanju vseh ljudi dobre volje – prava. Rekli ste, da se pomladni ideali niso uresničili. Niste rekli, da so umrli. Dokler živijo in dokler živimo ljudje, ki nam za te ideale ni vseeno, pa obstaja upanje za pravično, tolerantno, odprto, se pravi svobodno družbo, v kateri Župančičevi verzi iz iste citirane pesmi ne bodo zveneli kot nekaj današnjega, ampak kot žalostni odmev iz nekih davnih časov:
Glej, smešna krinka, opičji obraz:
to boginja svobode je pri nas!
Drago Jančar
Foto: Planet Siol
