J. Šušteršič, PlanetSiol: Slovenija išče ministra

Morda je čas, da vlada prosto delovno mesto ministra objavi na oglasni deski zavoda za zaposlovanje.

To niti ne bi bilo tako daleč od storitev, ki jih zavod že ponuja. Če na njihovi spletni strani izpolnite prijavo v evidenco brezposelnih oseb, morate označiti tudi delo, ki si ga želite in bi vam ga lahko pomagali poiskati. Padajoči meni, ki vam ga ponudijo, skriva nekaj prijetnih presenečenj. Tako lahko izberete, da bi radi postali član ali predsednik uprave gospodarske družbe, predsednik vrhovnega sodišča ali minister.

Ko sem se pred skoraj dvema letoma prijavljal v zavodovo evidenco, je bil Miro Cerar ravno na kadrovskem pogovoru pri poslanski skupini Pozitivne Slovenije in se potegoval za službo predsednika vlade. Ker se jim ni uspelo dogovoriti, sem zaslutil priložnost in na padajočem meniju kot želeno delovno mesto izbral možnost predsednik vlade. Nadvse zabavna se mi je zdela misel, da bi se naslednji dan z napotnico zavoda pojavil v državnem zboru in vprašal, ali je služba še na voljo. Tudi če bi me zavrnili, bi vsaj odkljukal obveznost, da si kot brezposelna oseba aktivno iščem zaposlitev.

Kandidatov na zavodu sicer zlepa ne bo zmanjkalo. Na uvajalnem seminarju so nam zaupali, da imajo skoraj vsak teden koga, ki se prijavi za službo ministra ali premierja. Žal so nam tudi povedali, da takšnih delovnih mest ne posredujejo in jih tudi ne morejo vključiti med cilje v zaposlitvenem načrtu. Očitno je nekdo, ki ni bil plačan, da bi mislil, v izbirni meni preprosto prekopiral celotno uradno klasifikacijo poklicev.

Lahko bi se torej zgodilo, da vlada zaradi neprilagodljivosti zavoda prek oglasne deske ne bi našla primernega kandidata. Kaj ji še preostane?

Minister ima talent

Ker se letošnja sezona izbora talentov počasi izteka, bi jo lahko nadaljevali z iskanjem ministra. Vrli kandidatke in kandidati bi na odru predstavili različne spretnosti, ki lahko pridejo prav v politiki, strokovna žirija pa bi risala križce in krožce ter jih pošiljala v naslednji krog ali v naslednjo sezono.

Strokovno žirijo bi lahko sestavili kar voditelji največje vladne stranke. Predsednik državnega zbora bi že z videzom, še bolj pa s strogostjo več kot ustrezno nadomestil Branka Čakarmiša. Vedno resna in zadržana vodja poslanske skupine bi bila dobrodošla antiteza prijaznih in razneženih žirantk. Žirijo pa bi vodil kar sam predsednik vlade, ki bi po vsakem nastopu kot navit ponavljal, da bo temeljito razmislil in pravočasno sporočil svojo odločitev.

Ker si nobena televizija ne more privoščiti, da bi ves teden predvajala isto oddajo, bi žirija svojo odločitev sprejela s preglasovanjem na nočni dopisni seji. Državnemu zboru bi predlagala tri enakovredne kandidate obeh spolov. Ti bi se posedli pred pristojni odbor in kot v legendarni Kvizkoteki drug za drugim ponovili stavek: sem oseba A (oseba B, oseba C) in sem kandidat za gospodarskega ministra.

Poslanci bi jih nato navzkrižno zaslišali in skušali uganiti, kdo je pravi. Med neposrednim prenosom zaslišanja, ki bi ga na tretjem programu izjemoma komentirala Vid in Pero, bi potekalo tudi ljudsko glasovanje prek telefonov, novinarska srenja in običajni kibici pa bi živahno čivkali o kravatah, čevljih in slovničnih napakah kandidatov.

Ni vrag, da tako ne bi našli pravega človeka.

Več lahko preberete na PlanetSiol.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.