… o kakovosti šol
Ob razburjenju, ki ga je povzročila objava lestvice osnovnih in srednjih šol, sem se spomnil na čase, ko smo se pri osemnajstih odpravljali na služenje vojaškega roka v Jugoslovanski ljudski armadi. Prijateljeva mama, ki je med sorodniki imela tudi vplivnega politika, ga je prosila, naj poskrbi, da bodo sina poslali v kakšno dobro kasarno. Ni trajalo dolgo in prišlo je obvestilo, da ga bodo dejansko poslali v eno najboljših.
Toda kaj je pomenilo najboljša? Pomenilo je, da je dobila celo vrsto priznanj in odličnih ocen na pregledih zloglasne generalne vojaške inšpekcije, znane pod kratico GINA. Seveda nam je bilo približno jasno, kako takšno priznanje dobiš. Z veliko discipline, drila, nečloveškega lomljenja značajev in kar je še takšnih simpatičnih metod, s katerimi iz pišmeuhovskega najstnika narediš pokornega in voljnega vojščaka.
“Ne, ne,” je rekla mama in svojemu stricu iz ozadja razložila, kaj si ona predstavlja pod pojmom “dobra kasarna”. Predvsem takšna, kjer se nad otroci ne bodo psihično in fizično izživljali in jih po nepotrebnem izpostavljali hudim naporom. Ah ja, še enega umetnika smo vzgojili, si je najbrž mislil stric, ampak mu je vseeno pomagal v nekoliko manj ljudomrzno vojašnico. Kjer sicer tudi ni dolgo zdržal, ampak to je že druga zgodba.
Kaj hočem povedati? Tudi če bi vsako leto javno objavili, na katerih šolah učenci najbolje rešujejo teste in kje dobijo največ točk na maturi, to še ne pomeni, da bi vsi starši storili karkoli samo zato, da bi svoje otroke spravili na eno teh šol. Ker pač mnogi med njimi vedo, da so za otroke pomembne tudi druge stvari in ne le ocene, in ker morda znajo realno presojati njihove sposobnosti in ambicije.
Nevzgojeno ministrstvo za izobraževanje
Zgodba z ocenjevanjem šol je pritegnila mojo pozornost, ko sem na strani ministrstva za izobraževanje, znanost in šport prebral odziv na objavo lestvice. Kratko sporočilo prekrši nekaj osnovnih pravil javnega komuniciranja, ki še zlasti veljajo za oblastne ustanove: obvladaj jezo, izogibaj se grožnjam in poniževanju, ne razpravljaj o napakah drugih in ne podtikaj jim slabih motivov. Namesto tega raje razloži svojo zgodbo in pojasni svoje delo.
Ministrstvo avtorje lestvice označi za “tako imenovano” raziskovalno skupino (poniževanje), katere edini namen naj bi bila samopromocija (podtikanje) in ki je podatke o maturi uporabila v nasprotju z zakonom (grožnja). Glavnina besedila je namenjena očitkom o uporabljeni metodologiji (razpravljanje o drugih), ki so zapisani v polemičnem tonu brez utemeljitev (neobvladovanje jeze). Predvsem pa v sporočilu ni niti stavka o tem, kaj na področju ocenjevanja in obveščanja javnosti o kakovosti šol počne ministrstvo samo.
Težko verjamem, da bi kaj tako neprimernega spravili skupaj profesionalni piarovci, prej bi rekel, da je v ozadju pelo pero kakšnega prenapetega člana kabineta ali državnega sekretarja. Prav zato je razprava o razvrščanju šol tako zanimiva. Čeprav ima svoje racionalno jedro (ocenjevanje šol res ni enostavna zadeva), jeza in burnost odzivov pričata, da je v igri več od tega. Kot vas bom skušal prepričati, gre predvsem za ideologijo uravnilovke in zavračanja zasebne pobude v izobraževanju.
Blazno resno o metodologiji
Spodbujen s takšnim odzivom sem prebral članek o lestvici na Planet Siol.net. Glede na jezo ministrstva sem pričakoval nekritično poročilo, ki bo lestvico prikazalo kot povsem nesporno in merodajno. A bil sem prijetno presenečen, novinarka je zgledno opravila delo in prav toliko kot o lestvici napisala tudi o njenih metodoloških omejitvah. To je lahko naredila, ker so na omejitve opozorili kar sestavljavci lestvice sami – in s tem postavili na laž očitke, da so se dela lotili površno in zaradi samopromocije.
Lestvica temelji na rezultatih nacionalnih preizkusov znanja. Ministrstvo pravi, da zato lahko pokaže zgolj presek znanja sodelujočih učencev v določenem trenutku. Toda lestvica upošteva podatke za tri leta, ne le za neki trenutek, in uspeh se iz leta v leto verjetno ne spreminja toliko, da iz preteklih podatkov ne bi mogli sklepati o sedanjem stanju.
Po mnenju ministrstva rezultati nacionalnih preizkusov naj ne bi bili uporabni za razvrščanje, ker so prostovoljni. Sam bi rekel, da kljub temu odločitev učencev, ali bodo sodelovali in koliko se bodo potrudili, ni neodvisna od tega, kako jih zna šola motivirati in pripraviti za preizkus. Matura pa seveda sploh ni prostovoljna, priprave trajajo več mesecev, in ker se rezultati uporabljajo tudi pri vpisu na univerze, njeni rezultati nikakor niso naključni ali le “odraz trenutka”.
Strokovnejši od ministrstva je bil tokrat celo Štrukljev učiteljski sindikat. V svojem odzivu so opozorili, da uspeh učencev ni odvisen le od šole, ampak tudi od drugih dejavnikov, kot so socialna struktura učencev in njihovih družin, prizadevnost, delo in resnost učencev ter pogoji za delo na posamezni šoli.
Gotovo imajo prav, da lahko šola v dobrem okolju tudi s slabšim delom doseže enake ali boljše rezultate kot dobra šola v slabšem okolju. Toda prizadevnost učencev, ki jo tudi omenjajo, nikakor ni neodvisna od kakovosti dela učiteljev. In kljub vsem tem preostalim dejavnikom naj bi po raziskavi Gašperja Cankarja z Republiškega izpitnega centra, ki jo je navedla Mladina, kakovost šole še vseeno pojasnila približno 20 odstotkov razlik (variance) v rezultatih učencev na preizkusih znanja. To se mi nikakor ne zdi zanemarljivo.
Pravica do obveščenosti
Zanimiva zgodba v ozadju objavljene lestvice je večletno prizadevanje staršev in drugih zainteresiranih, da bi podatki o uspešnosti na nacionalnih preizkusih postali javno dostopni. Seveda je bilo to prizadevanje motivirano s pričakovanjem, da bi iz podatkov lahko sklepali o kakovosti šol ter s tem pomagali staršem in otrokom pri odločitvi o vpisu. Ministrstvo in učitelji očitno menijo, da je to nedopustno.
Več lahko preberete na portalu PlanetSiol.
