Bančne skrivnosti. Kako vznemirljivo zvenita besedi, kako dražita domišljijo … Kolikšni zneski se skrivajo na bančnih računih? Komu pripadajo? Kako so tja prišli? Zanimiva so ta vprašanja, zlasti ker rojevajo nove, bolj žgečkljive dileme. Je bil denar zaslužen zakonito ali nezakonito? Pošteno ali nepošteno? Ob zadostnem plačilu davka ali ob utaji?
Lahko gremo še dlje. Če je denar posodila banka, za koliko let je to storila, po kakšni obrestni meri? Kdo je posojilo odobril? Za kakšna zavarovanja? Je bančni uradnik ravnal v korist banke? In če ni, jo je oškodoval po naključju, ker je pač imel smolo? Zaradi nesposobnosti? Ali zaradi pokvarjenosti, ker so ga podkupili? Zato, ker so mu naročili politiki? In kaj so vmes počeli bančni nadzorniki?
Vprašanj je veliko, pomembna so in zaslužijo si odgovore. Zlasti v današnji Sloveniji, ki so jo banke – in njihovo reševanje – pahnile v največjo krizo njene samostojnosti, krizo, ki je še zmeraj nismo povsem premagali. Tudi zato, ker ta vprašanja še zmeraj niso dobila zadovoljivega odgovora. Če verjamemo policiji in državnemu tožilstvu, prav zaradi bančne skrivnosti, ki da je velikokrat postala prikladni izgovor, za katerim bančniki skrivajo svoje pretekle napake in nepoštenosti.
Že to je dovolj slabo – bančna skrivnost ni samo razlog, da so javnost, mediji in državni tožilci izgubili zaupanje do bančnikov. Veliko huje, bančna skrivnost je uničila tudi zaupanje med bančnimi in policijskimi inšpektorji, med enim delom države in drugim. Vsi dvomijo – o vestnosti, sposobnosti in poštenosti drug drugega. Ni si težko predstavljati gostilniških prepirov med inšpektorji obeh vrst:
Kaj ste počeli leta 2007? Zakaj niste reagirali, ko so se banke spuščale v sumljive posle?
Kaj ste počeli leta 2014? Zakaj niste reagirali, ko smo vam dali dokaze, da so se banke spuščale v nezakonite posle? Ste jih sploh razumeli? Sploh veste, kakšna je razlika med fiksno in variabilno obrestno mero?
Tako pa je preiskava minulega tedna na sedežu Banke Slovenije le še dokaz več, da se v naši državi krha zaupanje. Državljani ne zaupajo več političnemu, gospodarskemu in bančnemu sistemu. In slovenski sistem je izgubil zaupanje sam vase, zlasti pa v bančno skrivnost.
Zato ni čudno, da je Slovenija z nezaupanjem sprejela protestno pismo Maria Draghija iz Frankfurta, češ da slovenski tožilci nimajo kaj brskati po dokumentih ECB, ki se nahajajo v arhivih in računalniških strežnikih Banke Slovenije – pač zato, ker je ta del “evrosistema”, guverner Boštjan Jazbec pa ima stolček in glas v Svetu ECB. Le česa se boji predsednik ECB, so se vprašali mnogi, le zakaj protestira? Kako si drzne postavljati zahteve, če pa je Banka Slovenije, kot že pravi njeno ime, slovenska institucija?
V Sloveniji smo se pač naučili iz izkušenj minulih let. Če se kdo sklicuje na bančno skrivnost, takoj izgubi naše zaupanje. To stališče je razumljivo. Pa tudi osamljeno ni, bančna skrivnost je v zatonu po celem svetu – še v Švici ne morete več odpreti anonimnega bančnega računa. Kjer smo v Sloveniji ubrali lastno pot, je skrajnost, s katero smo se uperili proti bančni skrivnosti.
Več lahko preberete na vecer.com.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
