Študijski center za narodno spravo je ob 10. decembru, dnevu človekovih pravic, pripravil pogovor z Josephom A. Mussomelijem, veleposlanikom ZDA v Sloveniji, ki se je v sredo 4. decembra odvil na sedežu Študijska centra za narodno spravo v Ljubljani. Po uvodnem nagovoru dr. Andreje Valič Zver, ki je izpostavila zavezanost Študijskega centra občutljivosti za kulturo varovanja človekovih pravic, je sledilo krajše razmišljanje veleposlanika ter pogovor z dr. Jernejem Letnarjem Černičem.
Joseph Mussomeli je izpostavil, da so človekove pravice občutljivo vprašanje tako v ZDA (enakopravna obravnava vseh državljanov, (ne)zaprtje Guantanama, posegi države v osebno svobodo) kot v Sloveniji. V Sloveniji sicer zaznava, da politična levica in desnica odpirata vsaka svoja vprašanja, levica izpostavlja pravice Romov, izbrisanih in homoseksualcev, medtem ko desnica spravo, pokop po vojni pobitih ter pravice ekonomsko in socialno prikrajšanih v komunizmu. Mussomeli je pri tem poudaril prepričanje, da ni ne ‘levih’ ne ‘desnih’ človekovih pravic, marveč vidi nujnost, da pravična družba vsa ta vprašanja primerno nagovori.
Posebej se je osredotočil na vprašanje sprave, ki ga po treh letih v Sloveniji vidi kot največjo oviro enotnosti in nacionalni zavesti. Brez polne in objektivne obravnave dogodkov iz II. svetovne vojne in jugoslovanskega obdobja bo slovenska družba težko napredovala tako dobro in hitro, kot bi lahko, saj je vsak delček slovenske politike in ekonomije prikrajšan zaradi neuresničene sprave.
Po besedah veleposlanika ZDA preteklosti ni mogoče ignorirati,saj tiste, ki jo želijo pozabiti, preteklost zasužnjuje in se je ne morejo rešiti, dokler se z njo ne pomirijo. Prav tako naj ne bi pozabili, da zgodovino pišejo zmagovalci in pri tem izpostavil ‘apolitičen’ primer nedavno zaznamovanega zahvalnega dne v ZDA, ki je bil primerno lokacijsko ‘prestavljen’ na v državljanski vojni zmagovalni sever države. Spodbuja tudi k strastnemu zavzemanju za ‘brezstrasten’ pogled na preteklost, da ne bi več demonizirali nasprotnikov in slepo poveličevali tiste na svoji strani. Z željo, da bi preteklost videli objektivno, lahko naredimo velik korak naprej. Hkrati pa je potrebno biti strastno sočuten, saj ima zgodovina človeški obraz, bodisi v človeškem trpljenju bodisi v človekovih samoprevarah. Ne smemo se bati iskanja napak na svoji strani niti naj nas ne bo strah videti dobrega, čeprav še tako neznatnega, v tistih, ki smo se jih naučili sovražiti.
Če nam sprava v Sloveniji ne bo uspela, je Mussomeli mnenja, da je to lahko za nas usodno. Namesto, da dopuščamo poglabljanje delitev, ki jih nekateri politiki podpihujejo, naj bi delali za razvoj blaginje in si prizadevali za bolj civiliziran dialog. Redki politiki govorijo o spravi in so sposobni takšne samorefleksije, kot jo zahtevajo od drugih. Veleposlanik je še mnenja, da je slovenski gospodarski in politični razvoj talec starih delitev, od katerih imajo nekateri tudi materialno korist. Vse preveč stvari se dela na star način, ki ga ne bomo mogli odpraviti, dokler se bomo zatekali k starim načinom, vključno s starimi delitvami v slovenski družbi.
V pogovoru z dr. Jernejem Letnarjem Černičem je veleposlanik ZDA Mussomeli še izpostavil posebnost delitve slovenske družbe glede temeljnih zgodovinskih dejstev, drugod so delitve pretežno na ekonomskih vprašanjih. V Sloveniji pogreša minimalno spoštovanje do različnih mnenj o zgodovini. Dr. Letnar Černič je izpostavil še dodatno posebnost, nekakšno neformalno amnestijo za storilce hudodelstev v totalitarnih režimih, pri čemer se je veleposlanik s tem strinjal, vendar dodal, da si danes ljudje želijo predvsem resnice, priznanja in vsaj določenega prevzemanja odgovornosti, ne pa maščevanja.
Opaža tudi, da Slovenci o teh temah običajno ne govorimo, saj smo kot narod zelo olikani in introvertirani, ko pa o tem govorimo, ponavadi kričimo, zato predlaga, da oblikujemo ljudsko zgodovino o teh vprašanjih skozi kulturen dialog. Na vprašanje o simbolih in spomenikih nekdanjega komunističnega režima, je povedal (in diplomatsko poudaril, da to ni nujno tudi njegovo stališče), da se mnogi Američani npr. ob cvetju pred spomenikom Kidriča sprašujejo, če gre res za državo zahodnega tipa. Posebej sramotno je zanj neurejeno vprašanje grobov pobitih v Hudi jami in po več sto drugih grobiščih, kar so v poročilu veleposlaništva o stanju človekovih pravic v Sloveniji posebej izpostavili. Začuden je, da ne leve ne desne vlade tega niso opravile, saj bi to morala biti prioritetna naloga države.
Preden je prišel v Slovenijo mu v Washingtonu o vprašanju sprave ni nihče spregovoril, na ambasadi so bili mnenja, da je vprašanje preveč občutljivo in da je bolje, da se v to ne vmešavajo. Pogosto se sliši, da bo nova generacija na ta vprašanja gledala drugače in se bodo tako dileme razrešile, vendar veleposlanik izkuša, da pogosto izpod splošne naveličanosti mladih nad zgodovinskimi vprašanji sprave, počasi pridejo na plano strastna mnenja njihovih starih staršev. Opaža pa, da se o teh vprašanjih med ljudmi in tudi v medijih vedno več govori, pri čemer pravi, da bo lahko do dokončnega premika prišlo le od spodaj, od posameznika do posameznika in ne s strani politikov.
Foto: Študijski center za narodno spravo
