Zadnje letalske nesreče oziroma katastrofe ustvarjajo strah pred nadaljnjimi notranjimi in zunanjimi varnostnimi tveganji v letalskem potniškem prometu. Kako učinkovito zagotavljati varnost v komercialnem letalskem prometu, hkrati pa v zraku in na tleh varovati človekove pravice običajnih letalskih potnikov, predvsem pravico do zasebnosti in prepoved diskriminacije? Dilema torej, ki zagotovo nima lahkega in enostavnega odgovora.
Evropski parlament znova obravnava predlog direktive o evidenci podatkov potnikov (t. i. direktiva PNR), ki ga je obravnaval že pred nekaj leti. Razprava o osnutku in njegova vsebina opozarjata na občutljivo razmerje med varovanjem državne varnosti in varovanjem človekovih pravic. Osnutek predloga direktive v 1. odstavku 1. člena naj bi zavezoval »letalske prevoznike k pošiljanju podatkov o potnikih na mednarodnih letih v ali iz držav članic, države članice pa tudi k obdelavi, vključno z zbiranjem, hrambo in uporabo ter izmenjavo teh podatkov«.
Pošiljanje podatkov naj bi bilo potrebno zaradi »preprečevanja, odkrivanja, preiskovanja in pregona hudih kaznivih in terorističnih dejanj« (drugi odstavek 1. člena). To besedilo naj bi izražalo plemeniti namen evropskih zakonodajalcev, da zaščitijo evropske države in potnike pred terorističnimi in drugimi kaznivimi dejanji.
Direktiva naj bi harmonizirala pravne ureditve zbiranja podatkov med državami članicami, saj mnoge izmed njih že zdaj omogočajo zbiranje takšnih podatkov in jih tudi prosto pošiljajo nekaterim tretjim državam, predvsem obveščevalnim in drugim službam Avstralije, Kanade in Združenih držav. Te države od letalskih prevoznikov iz Evropske unije že zdaj zahtevajo podatke o potnikih. Namen direktive naj bi tako bil, da se vzpostavi enoten sistem in način obravnave takšnih podatkov.
Morda je najbolj presenetljivo, da je v Evropski parlament letos prišel popolnoma nespremenjeni osnutek, ki ga je isti organ pred dvema letoma že zavrnil kot še ne dovolj zrelega. Nepresenetljivo pa se ob nadaljnjem besedilu osnutka postavlja več težkih vprašanj glede varovanja človekovih pravic na evropskem kontinentu in tudi varovanja suverenosti evropskih držav. Ali lahko države pošiljajo podatke o letalskih potnikih v tretje države, kjer velja popolnoma drugačno – če ne nasprotno – razumevanje zasebnosti? Ali množično zbiranje in hramba podatkov res pripomoreta k učinkovitejšemu boju zoper terorizem? Ali boj proti terorizmu lahko upravičuje prav vse, tudi odpoved vseh pridobitev evropske civilizacije glede posameznikovih pravic?
Na zadnje vprašanje bi morda lahko v čustvenem odzivu odgovorili pozitivno, če denimo pomislimo le na novico o najnovejšem hudodelstvu barbarov islamske države nad nekaj sto sirskimi otroki, ki zadnje dni kroži po spletu. A le za trenutek, saj bi z odpovedjo vrednotam človekovega dostojanstva in pravic pravzaprav pritrjevali barbarom, ki so storili to hudodelstvo. Proti terorizmu se je mogoče učinkoviti boriti tudi z varovanjem človekovih pravic celotnega prebivalstva. Iz osnutka direktive izhaja več dilem glede varovanja človekovih pravic, denimo varstva osebnih podatkov, zasebnosti in prepovedi diskriminacije.
Osnutek vključuje tudi določitev posebnih državnih organov, ki bi bili pristojni za zbiranje podatkov o potnikih (5. člen osnutka). Ti podatki bi bili po tridesetih dneh tudi anonimizirani (9. člen). Po tridesetih dneh pa osnutek pristojnim državnim organom tudi omogoča, da z analizo velikega števila podatkov pridejo do posameznikov, glede katerih bi bi bila potrebna še natančnejša analiza suma, da so vpleteni v katero izmed prepovedanih dejanj. Ali je takšno množično zbiranje podatkov v demokratičnih družbah res potrebno in nujno?
Več lahko preberete na iusinfo.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
