Konec letošnjega leta bo minilo že dvajset let od podpisa Daytonskega mirovnega sporazuma, ki je končal državljansko vojno v Bosni in Hercegovini in zakoličil ustavni ovir za njeno delovanje. Po dvajsetih letih je v deželi enako toliko razlogov za pesimizem, kot jih je bilo v decembru 1995.
V impresivnem sarajevskem »Narodnem pozorištu« v zadnjih mesecih igrajo delo »Užaloščena družina« (Ožalošćena porodica) pokojnega dramatika Branislava Nušića o družini, ki se prepira o dediščini (beri: vili) pokojnega družinskega člana. Vsak družinski član si želi, da bi dediščina pripadla njej oziroma njemu. Tako se že nekaj dni po pokojnikovem pogrebu družinski člani vselijo in zasedejo sobe lepe vile, pri tem pa drug drugega prepričujejo, kako so sami najbolj upravičeni, da vila pripade prav njim. Drama se po številnih zapletih in razpletih konča na dokaj nepresenetljiv način glede na kraj, kjer jo trenutno igrajo – s pokom pištole. Dramatik Nušić je tako še pred drugo svetovno vojno na svojstven način opozarjal na težave sodobne Bosne in Hercegovine.
Bosna in Hercegovina se že vrsto let nahaja v nezavidljivem položaju. Najdemo jo nekje na skalnati polici med stabilnostjo in zdrsom v prepad, ki bi jo pahnil nazaj v preteklost sistematičnega kršenja človekovih pravic in še večje brezposelnosti ter pomanjkanja. Državo, ki je razdeljena na dva federativna dela drži skupaj le še mednarodna skupnost, preko Visokega predstavnika Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi. Izhoda iz te navidezno brezizhodne situacije na prvi pogled ni na obzorju.
Skoraj dvajset let po podpisu Daytonskega mirovnega sporazuma si država še vedno išče svojo pot. Ni res, boste morda rekli. Vendarle se vidijo nekatere spremembe na bolje. Zrasli so novi nakupovalni centri, hoteli, celo nebotičniki in mošeje, tuje investicije prihajajo. Že res, vendar se dežela nahaja v enako negotovem političnem stanju kot pred nekaj desetletji. Do sprave med različnim narodi ni prišlo, sedaj morda živijo še bolj ločeno kot pred razpadom nekdanje skupne države. Starejši in modrejši pravijo, da je Sarajevo daleč od tistega mesta, ki so ga poznali v zadnjih letih pred razpadom nekdanje države.
Naključnem opazovalcu se morda zdi, da se je čas v Bosni in Hercegovini ustavil že pred desetletji. Na državo, ki je bila nekoč srce Avstro-ogrske monarhije, morda spominja le še nekaj kavarn v središču glavnega mesta. V deželi, kjer pravna država ne deluje, in kjer imajo toliko različnih federativnih in kantonskih ministrstev za enake predmetne zadeve, je težko videti naprej. Dežela se še ni osvobodila iz primežev medetničnih nasprotij, zaradi česar ni prišlo do soglasja o njenem razvoju na vseh področjih. Mnogi še vedno odhajajo zaradi takšnih in drugačnih politik ter slabih gospodarskih razmer. Mladi so motivirani, da se izkažejo bodisi v šoli, športu, kulturi ali kje drugje, da si nato poiščejo boljšo prihodnost drugod. Veliko družin se preživlja s pomočjo denarnih nakazil, ki jim jih pošiljajo njihovi sorodniki iz tujine. V državi uspevajo predvsem različni nesposobni politiki, ki jim je za skupno dobro lastne države malo mar.
Razloge za stopicanje na mestu je iskati tudi v nerešenih vprašanjih polpretekle zgodovine. Denimo, žrtve genocida, hudodelstev zoper človečnost in vojnih hudodelstev se v Bosni in Hercegovini (pa tudi v drugih nekdanjih republikah) srečujejo z velikimi težavami pri pridobivanju odškodnin, saj njihove pravice niso v središču politične razprave. Odrinjene so na rob.
Več lahko preberete na Ius-info.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
