Po več mesecih in tednih begunske krize svetopisemskih razsežnosti še vedno ostaja neodgovorjeno vprašanje, kako jo vsaj kratkoročno in srednjeročno učinkovito rešiti. Parcialni in izolirani ukrepi ne morejo učinkovito odviti tako zapletenega klobčiča kot je trenutna begunska kriza, kvečjemu jo le še poglabljajo. Vsem vpletenim akterjem je jasno, da je potrebno vzpostaviti učinkovit, vsesplošen in uniformen sistem za spremljanje vstopa in obravnavanje prebežnikov.
V zadnjih tednih, mesecih in letih so se najbolj obremenjene države članice Evropske unije na begunsko krizo odzvale predvsem z represivnimi ukrepi, kot so denimo kriminalizacija nezakonitih prehodov državne meje, postavljanje takšnih in drugačnih ograj bodisi na Madžarskem ali pa v španski Ceuti in Melili, priporom oziroma izgonom prosilcev za mednarodno zaščito, in podobnimi ukrepi. Zaradi strahu pred varnostnimi grožnjami je primanjkovalo oziroma primanjkuje dostojanstvenih ukrepov pri obravnavi prebežnikov. Ko represivni ukrepi niso učinkovali, so jih države začele svobodno spuščati preko njihovega ozemlja.
Ko danes prebežnik vstopi na ozemlje Evropske unije, lahko pričakuje, da bo po končanem upravnem postopku njegova prošnja za mednarodno zaščito bodisi zavrnjena ali odobrena. Če mu je zavrnjena, lahko še upa, da mu bo podeljen vsaj status začasne ali humanitarne zaščite. V primer zavrnitve vseh varovanih statusov, ga čaka vrnitev v matično oziroma v prvo varno državo. Begunska kriza nepopisnih razsežnosti pa je povzročila, da evropske države ne zmorejo ažurno ugotavljati njihove identitete, jih registrirati in odločati o njihovi prošnji. Kaj torej storiti?
Eden najbolj aktualnih trenutno podanih predlogov je, da se na južnih mejah Evropske unije oblikuje oziroma vzpostavi sistem sprejemnih centrov (»hotspots«) za sprejem in prvo obravnavo prebežnikov. Evropska komisija jih opisuje »kot del takojšnjega operativnega ukrepanja v obmejnih državah članicah, ki se soočajo z nesorazmernimi migracijskimi pritiski na zunanjih mejah Evropske unije«. Takšni ukrepi predvidevajo sodelovanje »Evropskega azilnega podpornega urada (Easo), Evropske agencije za upravljanje in operativno sodelovanje na zunanjih mejah držav članic Evropske unije (Frontex), Agencije Evropske unije za policijsko sodelovanje (Europol) in Agencije Evropske unije za pravosodno sodelovanje (Eurojust), z organi obmejnih držav članic pri njihovem izpolnjevanju obveznosti iz evropskega prava in hitrem ugotavljanju identiteti, registraciji in odvzemu prstnih odtisov migrantov« (Prav tam).
Teoretično naj bi bili takšni sprejemni centri bili razporejeni na obmejnih območjih najbolj obremenjenih južno in vzhodnoevropskih državah, denimo na italijanskih in grških sredozemskih otokih, ter na robu zunanjih meja Evropske unije, denimo v Bolgariji, Romuniji in na Hrvaškem. Na prvi pogled se morda zdi vzpostavitev sprejemnih centrov smela in primerna rešitev. Po podrobnejšem pregledu do sedaj javno dostopnega gradiva pa se pojavi kar nekaj pomislekov.
Prvič, da bodo takšni sprejemni centri učinkovito delovali je potrebno vanje vložiti občutna finančna sredstva v višini nekaj deset milijard evrov. Da bodo sprejemni centri učinkoviti, zagotovo ne bo dovolj, da se vzpostavi le dva ali tri. Države članice Evropske unije se navzven zdijo kot zadržane vložiti takšna sredstva v njihovo vzpostavitev. Takšnim ukrepom verjetno tudi ni naklonjeno javno mnenje v večini evropskih državah. Vzpostavitev takšnih sprejemnih centrov tako zagotovo ne bo zastonj, vsekakor pa manjši strošek kot bremena, s katerimi se trenutno soočajo evropske države.
Več lahko preberete na iusinfo.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
