Zdi se, da je v devetem pokusu prodaja Mercatorja vendarle uspela. Prodaja Mercatorja je bila neizogibna, kot sem v Zbogom, Mercator pisal že pred leti. Odkar sta v znanem podmiznem poslu, ki se je zgodil avgusta 2005 v kabinetu tedanjega predsednika vlade Janeza Janše, državna sklada Kad in Sod leta 2005 prodala svoja deleža v Mercatorju podjetjem v skupini Pivovarne Laško in Istrabenzu (in to ne samo brez prevzemne premije, ampak sta se pri tem še zadolžila pri bankah, da sta kot popotnico novima kupcema Mercator še dokapitalizirala), lastniške strukture v Mercatorju ni bilo več mogoče nadzorovati. Bilo je samo vprašanje časa, kdaj bo Mercator pristal v rokah bolj dolgoročnih, tujih lastnikov.
To je bilo jasno vsakomur, ki premore kanček zdrave pameti. Istrabenz in Pivovarna Laško sta se s prevzemnimi aktivnostmi ter nato še s poskusom menedžerskega prevzema, vse financirano z bančnimi krediti, povsem zaštrikala in nato za seboj v brezno potegnila še banke financerke. Vsem so delnice Mercatorja kot mrtva teža obležale v bilancah. Prodaja teh delnic je bila samo vprašanje časa. Čim prej bi to naredili, tem višjo ceno bi iztržili. In obratno.
Seveda pa se s tem niso mogli sprijazniti mnogi, ki so v Mercatorju videli svoj osebni (in predvsem finančni) interes. In ki so pripomogli k temu, da je propadlo vseh osem prejšnjih poskusov prodaj. Najbolj problematičen je bil spodleteli poskus prodaje iz leta 2011 po ceni 221 evrov za delnico, s čimer bi v državo priteklo za 832 mio evrov svežega kapitala. Prodajo je preprečil “konzorcij nasprotnikov prodaje”, ki so v stari komunistični maniri za zastraševanje prodajalcev zlorabljali vse možne institucije države (AUKN, Kad, Sova, policija, komisija za preprečevanje korupcije).
Letošnja ponudba istega kupca je skoraj dvakrat nižja – Agrokor je ponudil samo še 120 evrov na delnico, s čimer bi po koncu prevzemnega postopka lastniki Mercatorjevih delnic skupaj dobili 452 mio evrov. Torej za 380 mio evrov oziroma skoraj za polovico manj kot bi dobili leta 2011.
Glavni krivci za izgubljenih 380 mio evrov oziroma za dober 1% slovenskega BDP so znani:
tedanji šef Mercatorja Žiga Debeljak s kopico svetovalci (med njimi je bila, ironično, Cvetka Selšek, šefinja upravnega odbora SKB banke, ki je v tuji lasti), tedanji finančni minister Franci Križanič in tedanji član uprave AUKN Marko Golob (Finance).
Tukaj je treba dodati še Boruta Jamnika, nekdanjega šefa Kada (sedaj Modre zavarovalnice), za katerega pravijo, da naj bi bil skupaj z Debeljakom mastermind celotne kontra-prevzemne operacije. Operacija se je posluževala številnih nedovoljenih metod – od medijskih in tržnih manipulacij, vključno z uporabo spečih podjetij iz davčnih oaz in napovedi nasprotne prevzemne ponudbe Mercatorja za Laško, do čisto navadnih protizakonitih manipulacij.
Vač: Damijan blog
