Prekleta mularija. Od kod se je pravzaprav vzela? Kdo nam je podtaknil sedemnajstletnike, ki v zabavo mučijo sošolca, pa fante, ki ubijajo vrstnike. Ki kradejo avtomobile, pijančujejo in celo uživajo mamila. Od kod so prišli mladeniči, ki po zidovih rišejo kljukaste križe,…
Zlatko Šetinc, 22. 11. 1981, v Nedeljskem dnevniku ob rob t. i. nacipunk afere
Mir ni podpisani dokument, ki ostane tam nekje. Mir ustvarjamo vsak dan, mir je ročno delo, ustvarjamo ga z rokami.
Papež Frančišek, 29. 11. 2015 na srečanju z mladimi v stolnici Bangui (Srednjeafriška republika)
Zlato, srebrno in bronasto človeštvo
Pomagajmo si s sosledjem treh izmed petih civilizacijskih dob, ki jih opisuje grška mitologija v okviru pripovedi o stvarjenju človeka. Sosledje dob je opisal pesnik Hesiod, povzetek pa najdemo v delu Najlepše antične pripovedke Gustava Schwaba (str. 61-63).
Najprej bogovi ustvarijo zlati človeški rod. V zlati dobi ljudje uživajo harmonijo. Naprezajo se toliko, kolikor je potrebno za blagostanje in mir. Razmerje med naporom in užitkom je popolno. Mit ne pove čemu, toda bogovi se zlatega človeštva naveličajo.
Sledi srebrna doba. Bogovi kot da povečajo dozo užitka. Srebrni ljudje se zelo navadijo na blagostanje, so zdravi in živijo dolgo. Mladi se ne osamosvajajo in ostajajo pri starših vse do svoje starosti. Mit govori o stoletnem mladeniču, ki še živi pri mami. Potem, ko se po stotem letu vendarle osamosvoji, hitro umre. Ljudje srebrnega rodu ne spoštujejo ne božjih oltarjev ne nesmrtnikov, še dodaja mit. Srebni rod propade, povzema Hesioda Schwab, ker „svojih strasti niso znali več krotiti in so v svoji objestnosti grešili drug zoper drugega“.
Srebrno človeštvo ne zdrži. Oče Zevs zdaj stvari obrne na glavo. Življenjske razmere so naenkrat težke. Čas je za bronastega človeka, nasilno bitje z ogromnimi rokami, ki zavrača zelišča in hoče jesti le meso. Bronasto človeško dobo zaznamujeta surovost in želja po vojni. Vlada zakon močnejšega.
V mitu ni nič res in vse je res. Ni res, da so nekakšni bogovi nekoč eksperimentirali z raznimi tipi človeštva, je pa res, in mit to točno pove, da človeški časi nihajo od zmernosti in ugodja do surovosti.
Od zmernosti do porabniške požrešnosti
Poskušajmo z aplikacijo mita v naš čas. Kdo so zlati ljudje? Kdo srebrni? Smo pred menjavo paradigme in prihajajo bronasti? Četudi ne moremo sedanjega zgodovinskega trenutka enostavno ukalupiti v sosledje treh dob človeštva, nam mitska predstava ni tuja.
V povojnih elitah, delavstvu in kmetstvu lahko zaznamo zlato generacijo. Iz pepela je dvignila Evropo: postavila je stabilno in uspešno ekonomijo, uredila demokratične odnose, vzpostavila mednarodni mir. Lahko rečemo, da je ta generacija bila blizu starogrškemu idealu zmernosti (gr. σωφροσύνη, lat. temperantia). Ne moremo reči, da te generacije v Sloveniji kljub surovemu socializmu – podaljšku prejšnje bronaste dobe – ni bilo. Ljudje so radi delali, veliko delali, gradili nove hiše, kupili prve avtomobile, se žrtvovali za napredek in boljši jutri svojih otrok, pa tudi užitkom se niso odrekali. Katolištvo je svojo zlato dobo obeležilo z 2. vatikanskim koncilom, z njegovim humanizmom in optimizmom.
Na Zahodu v šestdesetih, pri nas kasneje, se že začne prikazovati družba blagostanja (it. società del benessere) in njena bolj radikalna inačica – porabniška družba (it. società del consumo). Smo na prehodu iz zlate v srebrno dobo. Eden prvih, ki je zaznal ta prehod in ga že v sredini šestdesetih teoretsko obdelal, je bil italijanski filozof in zgodovinar Augusto Del Noce, ki je bil prepričan, da pravi ateizem ne bo nastopil zaradi marksizma, pač pa vzporedno z utopijo blagostanja.
Samo po sebi blagostanje človeka ne popači. Obratno: človeku zaradi njegovega dostojanstva pritiče, da mu tudi v materialnem smislu dobro gre. Problem je, ko človek zaradi venomer polnega hladilnika začne popuščati v zahtevnosti do sebe. Problem je, ko materialno prevzame mesto, kjer naj bi kraljevalo duhovno; športni avto – zlato tele naših dni – mesto, ki je svoj čas šlo Bogu. Problem je, ko polni hladilnik narekuje umevanje morale (relativizem), vzgoje (permisivizem), duhovnosti (ateizem) pri posamezniku, v poslovnem svetu in pri državnih ideoloških instancah.
Odprava zmernosti odpira pot požrešnosti. Neizmernost zato avtomatično ustvarja socialno nepravičnost – tako lokalno (korupcija), kot globalno (mi se nažiramo, ko tam v Aziji nekdo dela za nas). Srebrna doba, doba pomehkuženih in razvajenih, zategadelj ne more trajati dolgo.
Bo obveljalo sosledje zmernost – neizmernost – surovost?
Danes smo v zaključku srebrne dobe. Na pedagoškem področju se to vidi po ponovno sprejetem in hvaljenem reku-aksiomu „otroku moramo postaviti meje“, kar ni nič drugega kot klic k zmernosti. Še okrog l. 2000 bi bil tak klic malodane heretičen in samo veliki – zdaj že pokojni – Bogdan Žorž je bil tisti, ki se takrat ni bal biti pedagoški heretik. Nadalje se želja, da bi se izmotali iz srebrnodobnega relativizma in permisivizma, na Slovenskem čuti tudi v splošnem prepričanju, da smo kot narod potrebni moralne prenove. Denimo, tako Miro Cerar kot Združena levica sta – resda s pomočjo „topniške podpore“ medijev – to željo spretno zajahala in na zadnjih volitvah požela uspeh.
A starogrški mit je tu, da opozarja. Ob koncu srebrne dobe se lahko zgodi nekaj temnega. Faza prehoda je lahko dekadentna. Eden izmed znakov srebrnodobne dekadence je privlačnost nasilja. Otroci, ki smo jim vse nudili, so se res pomehkužili in izgledajo „nesposobni za vojsko“ – kot jih ocenjuje kakšno slovensko obšankarsko oko. Res so prenekateri pri svojih zrelih letih „še nedoletni po duhu in rastejo v materini oskrbi“ – kot s presenetljivo ironijo in inteligenco ujame poanto skoraj tritisočletni mit. Toda mnogi v sebi akumulirajo agresijo. Ni zanemarljiv podatek, da je srebrna doba marsikje prinesla nekaj, kar je bilo v zlati dobi nepredstavljivo – uniformiranega varnostnika na šolskem hodniku.
Bo naslednji človeški rod surov in naslednja družbena oblika brutalna? Terorizem, vojna na Bližnjem vzhodu, nestabilnost v vzhodni Evropi in na Balkanu, politična in verska radikalizacija mladih, agresivna retorika tudi med sredinskimi politiki, sovražni govor tudi v vrstah kulturne elite, frustrirana pravicoljubnost, nenadzorovani vznik želje po identiteti in (revolucionarni) moči, več splošne nestrpnosti, pornografizacija spolnosti, … Skratka, gornje vprašanje ni odveč.
Za začetek ukinimo „sovražnika“
Starogrški mit o sosledju treh dob ima temeljno pomanjkljivost. Je antropološko pesimističen. Izhaja iz vizije človeka, s katerim se bogovi (Usoda) poigravajo. Testirajo ga zdaj v tem zadaj v onem okolju, zdaj s temi zdaj z onimi lastnostmi. Judovsko-krščanska korenina evropske civilizacije uči drugače. Zgodovina ni ponavljajoči se krog, temveč premica, vektor. Človek ni igrača bogov, temveč bitje ustvarjeno „po podobi in sličnosti“ Edinega ter obdarjeno s svobodno voljo. Človek zato zmore in mora vplivati na zgodovino. Bronasta doba surovosti in nasilja se pred nami morda res vse bolj riše, vendar nam ni „usojena“. Imamo sredstva in moč, da jo preprečimo.
Papež Frančišek uči, da je delo za mir „ročno delo“ (ang. peace is crafted). To pomeni, da ga ustvarjamo s svojimi rokami, potrpežljivo in vsak dan. Ne pričakujmo od mednarodne in državne politike, kot da se le ona mora potruditi za pravičnost in mir ter kot da bo ona opravila delo namesto nas.
V redu, ampak kje začeti? Asiški frančiškan GianMaria Polidoro, dolgoletni preučevalec vprašanj povezanih z mirom, v svoji knjigi Civiltà di pace (sl. Civilizacija miru, 2009) predlaga metodologijo, da ohranimo in krepimo mir. Mislim, da bi ta hip Slovenci morali nujno zares vzeti zapoved, ki jo Polidoro sicer obravnava pod šesto točko metode: to je, „preseganje kategorije sovražnika“ (it. superamento della categoria di nemico). Pri nas se rado dogaja, da tvojo identiteto vzpostavlja tvoj sovražnik. Ti si nekdo, ki nisi tak, kot je on, ki te kar naprej ogroža in je tvoj sovražnik. Si levičar in sovražiš Janeza Janšo; si kristjan in sovražiš komuniste… Čemur sčasoma sledi: si levičar, ker sovražiš Janeza Janšo; si kristjan, ker sovražiš komuniste…
Velika zmaga miru bo, ko bomo Slovenci „s svojimi rokami“, vsak pri sebi, v svojih glavah, ukinili „sovražnika“. In ko se bomo v javnem diskurzu odpovedali tehniki, ki jo Umberto Eco imenuje „konstrukcija sovražnika“ (slednja je žal zelo priljubljena tehnika boja za oblast). Naj bodo ljudje, ki drugače mislijo in imajo drugačne interese, naši „idejni nasprotniki“, naši „politični tekmeci“, ne pa naši „sovražniki“.
Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.
