Izjava dneva, Aleksander Hribovšek: Smo izbrali primerne simbole, ki nas kredibilno zastopajo?

hribovsekOb bližnji 25. obletnici slovenske državnosti se bomo spominjali tudi četrt stoletja zastave Republike Slovenije. Ob jubileju smo glede primernosti zastave in nacionalnih simbolove ter za oceno njihove sprejetosti med splošno ter strokovno javnostjo, vprašali Aleksandra Hribovška, predstavnika Slovenije na svetovnih zastavoslovnih kongresih Mednarodne federacije zastavoslovnih združenj, člana društva Heraldica Slovenica in avtor portala www.grboslovje.si. Zaposlen je v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane.

Aleksander Hribovšek:

Ob 25-letnici zastave Republike Slovenije imamo priložnost, da se ozremo nazaj in razmislimo ali smo izbrali primerne in markantne simbole, ki kredibilno zastopajo našo državo.

Skupščina Republike Slovenije je 25. junija 1991 na skupni seji vseh zborov v naglici izglasovala predlog nove zastave, za katero je ustavna podskupina za določitev simbolov Republike Slovenije štiri dni prej ugotovila, da ne more biti primerna in trajna rešitev za novo državo, ter predlagala, da bi bilo treba ob sprejemanju opredeliti njeno začasnost.

Da so bili pomisleki podkomisije povsem na mestu, smo lahko bili sami priča mednarodnim polomom tako na političnem, kot na športnem parketu. Zastava bi morala biti pripomoček za signalizacijo in identifikacijo, katere predpogoj je seveda unikatnost, markantnost in jasnost. Če je ne vidimo ali prepoznamo, ne opravlja svoje funkcije in ne prenaša sporočila – torej ne obstaja!

V praksi je zastava Republike Slovenije prepoznavna predvsem doma in nekaj malega preko meje. Prve težave nastopijo že v bližnji Nemčiji, kjer je, kljub slovenskim športnim uspehom, večina ne prepozna in pogosto zamenjuje s slovaško ali celo rusko. V državah, ki so še bolj oddaljene, pa gre le za izjeme, ki prepoznajo naš majhen emblem (v ustavi in zakonu smo ga poimenovali grb, čeprav mu stroka tega imena ne priznava, ker ne izpolnjuje osnovnih zahtev heraldične teorije) na »ruski« zastavi. Situacija je zgovorna, a ni nerešljiva.

Kljub temu, da je 22. oktobra 1991 ustavno podskupino za določitev simbolov, ki je pozivala na sprejetje le začasnih simbolov, v skladu z dogovorom s predsednikom ustavne komisije dr. Francetom Bučarjem, ukinil sekretar Miro Cerar, ni za izboljšavo nacionalnih simbolov nikoli prepozno. Lepa in uspešna primera sta spremembi zastave Kanade in Republike Južne Afrike, ki sta bila lokalno in mednarodno izredno dobro sprejeta ter posvojena s strani naroda. Naslednji bo na vrsti Fidži in nato morda že Avstralija.

Sprememba slovenske zastave je povsem realna in bi jo lahko izvedli s politično voljo in strokovno komisijo, ki bi imela zadnjo besedo pri oblikovanju simbolov in ne morebitne osebe, ki bi sodelovale na natečaju. Ko sem leta 2013 na kongresu v Rotterdamu spoznal Nicolasa Hugota, delegata iz Francije, je v zelo kratkem stavku strnil mnenje svetovne zastavoslovne stroke o slovenski zastavi: »Kdaj boste zamenjali zastavo?«