Zgodovina Slovenije in Slovencev je zgodovina izbrisov, ki so se dogajali v različnih časih in pod različnimi oblastniki. Kaj vse smo že izbrisali iz narodovega spomina in to že pred tem, preden so kulturni marksisti prišli na dan z woke ideologijo! Prebujenstvo, zanikanje in sramotenje lastne zgodovine in rojakov nam je tako rekoč pisano na kožo. Verjetno smo edini narod na svetu, ki naj bi si pripisoval bridko usodo in težko zgodovino zaradi pokristjanjenja, še huje – katolištva. V to nas vztrajno prepričuje filozof Tine Hribar, ki ne zamudi nobene prilike, da hrepeni po (neo)poganstvu. Gospod Hribar, brišite krščanstvo in povejte, kaj nam potem sploh še ostane!
Izbrisani vladarji
Pol tisočletja so nam vladali Habsburžani. V naših krajih zaman iščemo kakršnokoli obeležje, ki bi nas spominjalo na to, da smo si delili dobre in slabe čase evropskih ljudstev, kraljestev in vojvodin pod isto krono in žezlom. Vse, prav vse je izbrisano!
Tudi o dobrih dvajsetih letih vladavine Karadžordževićev ni ne duha ne sluha. Leta 1941 so nam spomin nanje pomagali brisati okupatorji. Izjema je spomenik na Dvornem trgu v Ljubljani, ki pa ni posvečen srbski vladarski družini ampak srbski vojski, ki se je borila v Balkanskih vojnah in Veliki vojni (1912 – 1918). Postavljen je bil leta 1980 v »srbskem svetu«! Nehote se vsiljuje primerjava s španskimi borci po katerih nosi ime kulturni dom v ljubljanskih Mostah. Kaj moramo res biti ponosni in negovati spomin na komaj omembe vredno število prostovoljcev, ki so se borili globoko na Balkanu in v daljni Španiji?
Skrbimo, da nam ne zbledi spomin na francosko okupacijo in kratkožive Ilirske province. Menda smo edini zblojeni narod v Evropi, ki ima (razen Francije) spomenik cesarju Napoleonu, in to na Trgu francoske revolucije, da je zmeda popolna.
O poplavi spomenikov in poimenovanju ulic ter cest pa ne nazadnje mesteca Kidričevo, ki naj nas na veke spominjajo na komunistično revolucijo, SFRJ ter »bratstvo i jedinstvo« ne bomo zgubljali besed. Varni so pred woke ideologijo, prebujenstvom in izbrisom. Celo evtanazija slovenskega naroda se zdi bolj verjetna kot selitev spomenikov revolucije v muzeje in livarne.
Izbrisani pokončni in za oblast moteči Slovenci
Dolga, predolga je vrsta izbrisanih ter začasno ali trajno zamolčanih. Omenimo jih nekaj izmed njih: Rudolf Maister, Boris Pahor, Edvard Kocbek, Angele Vode, Boris Furlan, Jože Pučnik, Ljubo Sirc, Andrej Gosar, Josip Hutter, Feliks Moskovič, Rado in Ksenija Hribar, Lambert Ehrlih, … Imamo pa tudi osebe, ki niso bile izbrisane, ampak neprestano zasramovane in klevetane: škofi Anton Mahnič, Gregorij Rožman in Anton Vovk, ljubljanski župan Juro Adlešič, general in tudi župan Leon Rupnik, …
Verjetno ne bo odveč, če se nekoliko pomudimo pri izbrisanih športnikih. Vsi poznamo Leona Štuklja, malokdo Viktorja Murnika. O sramotnem izbrisu večkratnega olimpijskega odlikovanca Štuklja iz narodovega spomina v času SFRJ je tedaj redkokdo vedel. Starejši oziroma njegovi sodobniki so le nekaj malega šepetali, mlajši o njem nismo vedeli ničesar. Led enoumja se je počasi talil in doživeli smo triumf skoraj stoletnika z mladostnim korakom na OI 1996. v Atlanti. Profesor Ivan Čuk se trudi, da bi otel iz izbrisa Viktorja Murnika, vsestranskega športnika, pionirja organizirane telesne vzgoje, urednika telesnovzgojne revije in publicista, sokolskega telovadca in trenerja. Verjetno je bil po zmagi revolucije izbrisan predvsem zato, ker ni bil »napredni« sokol v OF.
Redkokdo danes ve za slovenska filozofa z mednarodnimi obzorji in veljavo Aleša Ušeničnika in Franceta Webra. Izbrisana leta 1945! Komunistični »akademiki« so ju vrgli iz Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Izbrisane gospodarske družbe z omejeno odgovornostjo
Pustimo ob strani brutalna podržavljenja podjetij in gospodarskih družb v prvih letih revolucionarne oblasti. Poglejmo si, kaj so si dovolili v Drnovškovi vladi leta 1999, ko je finančno ministrstvo vodil Mitja Gaspari. (Ta znani politik, ekonomist in bančnik se je o posebnih metodah grabljenja denarja mojstril med drugim tudi v Beogradu, in to v času, ko je SR Srbija vdrla v Narodno banko SFRJ.) Z inovativnim roparskim zakonom je povozil določila Zakona o gospodarskih družbah in s tem zadolžene gospodarske družbe z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) čez noč dal izbrisati in registrov in poslovnega okolja. Lastnikom družb je naložil odgovornost do upnikov z osebnim premoženjem, hkrati pa jim je onemogočil izterjave od dolžnikov izbrisanih d. o. o. Z brisanjem gospodarskih družb so bile seveda brisane tudi terjatve, izpuhtele so. Zakon o gospodarskih družbah sicer dopušča odgovornost za terjatve do d. o. o. z osebnim premoženjem njihovih lastnikov, vendar mora sodišče dokazati naklepna dejanja za oškodovanje upnikov. Z Gasparijevim zakonom je avtomatizem izbrisa, obšel individualne sodne procese. Nekateri lastniki izbrisanih družb plačujejo upnikom izbrisanih družb še danes. Kar trinajst jih je klonilo pod bremenom krivičnega in protiustavnega(?) zakona in so napravili samomor. O tem je pred nedavnim pisal profesor Šime Ivanjko, strokovnjak za gospodarsko pravo, ki mu lahko verjamemo.
Park izbrisanih
Zgodbam o izbrisih v Sloveniji ni videti konca. Lahko bi pisali še o izbrisih TIGR-a in Zbora svečenikov sv. Pavla, Teološke fakultete iz Univerze v Ljubljani, Muzeja osamosvojitve in spominskega dneva na žrtve komunističnega nasilja, umiku pomembnih Slovencev iz imen trgov in ulic. Toda z ozirom na publiciteto, sodne procese, odškodnine, spominski park in spomenik v njem se zdi, da so vsi zgoraj opisani in številni drugi neopisani izbrisi zanemarljivi v primerjavi z izbrisanimi državljani SFRJ, ki si niso hoteli, nekateri pa tudi niso mogli urediti državljanstva Republike Slovenije. Šolski primer nadvse neprimerne pozitivne diskriminacije le-teh je bil sprejem pri predsednici republike decembra 2024 in njeno priznanje za vztrajen boj za človekove (to je zgolj njihove lastne) pravice.
V Ljubljani so oktobra 2023 na prostoru nekdanje tovarne Rog odprli Park izbrisanih. To bi bilo lépo in hvalevredno dejanje MO Ljubljana ter župana Zorana Jankoviča osebno, če bi bil park posvečen spominu na vse izbrisane v vrtincih naše zgodovine. Tako pa spet prihaja do nepotrebnih delite v na tiste izbrisane, ki so vredni spomina in tiste, ki jim politiki to odrekajo. Do delitev prihaja celo znotraj pozitivno diskriminirane skupine izbrisanih iz državljanstva SFRJ. Če opazujemo kamniti nestvor v parku, ki ga po pomoti imenujemo spomenik, spoznamo, da naj bi se v parku spominjali le oseb, katerih priimki se končujejo z zelo značilno tujo črko Ć. Resnici na ljubo pa so v komaj ustanovljeni Republiki Sloveniji brez državljanstva hote ali nehote ostale tudi osebe slovenske narodnosti ali pa tujci, katerih priimki se ne končajo na Ć. So ti dokončno tudi simbolično izbrisani iz slovenskega in še zlasti »srbskega sveta«? Odgovor je pritrdilen, dokler bo v parku »umetnina« Vuka Čosića, v Beogradu rojenega spletnega interaktivnega umetnika, poklicnega nevladnika in pribočnika ministrice za kulturo.
Za konec še vprašanje, ki bo seveda ostalo brez odgovora. Kaj ni zvrhana mera samovolje ljubljanskega župan že s tem, da v barbarski maniri preprečuje pokop mrtvih in si je moral privoščiti še provokacijo s Parkom izbrisanih (in vrnjenih) v »srbski svet«?
Očitno bi naši levaki radi izbrisali kar ves slovenski narod. Če človek pregleda zgornji seznam za Slovenijo zaslužnih narodnjakov, o katerih je družbeno nezaželeno govoriti, že dobi tak vtis.
Baje pa bi se morali javno kesati, ker nismo dovolj obžalovali odhoda iz Slovenije tistih južnih bratov, ki jim ni šla v račun osamosvojitev Slovenije. Ko so se na jugu prepričali, da se tam dosti slabše živi, so pritisnili nazaj in z vikom in krikom zahtevali dodelitev slovenskega državljanstva (ki so ga prej s prezirom zavračali in še denarno odškodnino). Oboje so uspeli izsiliti pač zato, ker smo imeli same leve vlade, ki so nujno potrebovale dodatne volilce. (Danes bi radi imeli ilegalne migrante.)
Česa podobnega ni možno videti prav nikjer drugje. In se človek s skrbjo sprašuje, ali ima tako tumpast narod sploh kakšno prihodnost.