Pred dnevi mi je gospa, utrujena od stisk vsakdanjosti, pripovedovala, kako si neskončno želi, da bi se ji odnos s partnerjem končno umiril, da bi bila mirna in zadovoljna ter da bi po letih graditve odnosa prišla končno do notranjega miru. Ne le ona, ampak tudi njen partner in njun odnos. Jasno ji je postalo, da v partnerskem odnosu notranji mir ni nekaj, kar je dano samo enemu: ali sta ga deležna oba ali pa nobeden.
Dolgo sva se pogovarjala o tem, kaj si pod besedo »miren odnos« sploh predstavlja. “Da ne bi prihajalo do napetosti, da ne bi ob nekaterih partnerjevih reakcijah, ki so mi znane in sem jih že tisočkrat doživela, postajala vedno znova nervozna in zajedljiva, da bi postal partner bolj samoiniciativen, da bi se lahko na partnerja bolj zanesla (ne brezpogojno, samo »bolj«), da bi se več pogovarjala o nama in najinem odnosu, da bi posvetil več časa otrokom”, je naštevala.
Ustvarjalni nemir odnosa
Odnos je, če je odnos – torej vpetost v lastne globine in v globine človeka ob meni – vedno živ. Vse živo pa se po definiciji spreminja, raste, išče nove poti izraza. Zato je globoko človekovo (včasih nezavedno) hrepenenje po tem, da bi se odnos s partnerjem umiril, lahko tudi dvorezen meč. Pomembno je, kako si mir v odnosu predstavljamo.
Preveč »miru«, tudi zunanjega, med partnerjema je lahko znak za alarm. Vsak odnos, ki je živ, je nujno zaznamovan z neko stopnjo konfliktnosti. Tega se je dobro v življenju vedno zavedati, posebej v najbolj napetih trenutkih odnosa. Toda ravno takrat je to najtežje, ker gredo čustva svojo pot in slikajo ukrivljeno podobo sveta in resničnosti. Konfliktnost izvira iz drugačnosti enega in drugega partnerja. Če in kadar mir pomeni odsotnost vsake konfliktnosti, se je treba nujno vprašati, kdo je koga v odnosu »povozil«, preslišal, »nadvladal«. Če postane konfliktnost izgovor za umikanje v svoj lastni svet ali beg v udobnost tišine in nepogovora, pomeni to začetek medsebojnega odtujevanja. Navidezni mir, ki postane sinonim za odsotnost komunikacije med partnerjema, partnerskega odnosa ne gradi, ampak ga ohlaja ter (dolgoročno) ubija. In ga pogosto na koncu tudi ubije.
Idealni (partnerski) odnosi so zaznamovani z ustvarjalnim nemirom, s katerim drugačnost dveh odraslih in zrelih oseb barva medsebojno razmerje. Gre za tisti nemir, ki se v pozitivnem smislu kreše med možem in ženo, očetom in materjo, moškim in žensko; nemir, ki se poraja iz globoko živete lastne identitete in spoštovanja drugega ob sebi.
Odnos: globine in višine moje biti v interakciji z drugim
Naj ponazorim s primero. Ljubim gozd in zato si odnose z lahkoto predstavljam kot sobivanje dreves. Vsako ima svoj košček zemlje, v katero je ukoreninjeno. Ves prostor pod zemljo mu je na razpolago, da se pričvrsti, se razraste v tiste globine, ki jih potrebuje za trdnost obstoja in za srkanje življenjskih sokov. V globinah se nevidno, a resnično in občuteno prepleta s koreninami drugih dreves, ki rastejo ob njem. A drevo niso samo korenine, skrite v globinah zemlje, drevesa so tudi debla in krošnje, ki rastejo drug ob drugem v svetlobi sveta. Veje se dotikajo, prepletejo, včasih udarijo druga ob drugo, sploh ko skozi gozd pridivja vihar; kakšna veja se včasih tudi z(a)lomi, ampak to ne ogroža sobivanja dreves na vsega nekaj kvadratnih metrih. Življenje gozda je dinamično, nikoli ni pri miru, vedno valovi. Če ima vsako drevo zdrave in močne korenine, dotikanje krošenj ne ogrozi njegovega obstoja in sobivanja z drevesi v gozdu.
Ljudje smo v partnerskih odnosih podobni drevesom v gozdu: vsak sam je odgovoren za to, kako globoko bo pognal svoje korenine za oporo in črpanje življenjskih sokov, iz katerih bo živel in se napajal. V mislih imam osebnostno in duhovno rast, dograjevanje sistema vrednot, skrb za svoje telo in zdrav način življenja, pristno razvijanje odnosov in socialne mreže, nenehna skrb za intelektualni napredek, razvijanje empatije in čuta za soljudi – torej vse tisto, kar bi Viktor Frankl poimenoval antropohigiena. V globinah svoje biti se srečujemo z globinami svojih bližnjih. Pogosto se hranimo iz istih vrelcev življenja. To nas globoko povezuje in nam daje občutek resnične duhovne bližine. V teh globinah se rodi ljubezen, tista, ki strah premaga.
V svojih krošnjah, na svetlobi dneva in ob nepredvidenih dogodkih vsakdanjosti se srečujemo z bližnjim, ki raste, tudi sam, poleg nas. V krošnjah življenj je vedno nemir, včasih se veje drgnejo druga ob drugo, udarci vsakdanjosti lahko pustijo tudi rane. Toda vsa resničnost odnosa ni samo v krošnji, v valovanju, ki se vidi, ampak tudi v ukoreninjenosti drug ob drugem.
Če smo posamezniki, ki stopamo v partnerski odnos, globoko in trdno ukoreninjeni v sebi, potem se zaradi drobnih trenutkov vsakdanjih nesoglasij niti ne vznemirjamo pretirano.
Zdrav nemir v partnerskem odnosu torej pomeni, da sta partnerja še vedno na poti svoje lastne osebnostne rasti in zavestne graditve odnosa. Ali drugače, sta živa in hkrati hvaležna, da sta ukoreninjena tako blizu drug ob drugem.
Prehod z dodano vrednostjo
Partnerska zveza med dvema uspe, če se zgodi neki pomemben prehod: zveza mora prerasti v zavezo! Trenutek partnerske zaveze je spoznanje in občutje globoke notranje brezpogojne pripadnosti drugemu in njuni skupni poti. Gre za trenutek, ko zakrament zakona v polnosti utelesita sredi svoje vsakdanjosti – psihične, fizične, duhovne, materialne in socialne.
Pot iz zveze v zavezo je v vsakem partnerskem odnosu različno dolga in različno vijugasta. Mogoče jo kakšen par doseže že ob poroki, kakšen drug po nekaj letih trajanja zakonske zveze. Mnogim na tej poti tudi spodleti – zvezo sicer ohranijo, nekateri tudi vse življenje, a v globini čutijo, da »to ni to«. Taka spoznanja so bridka in boleča, življenje napolnjujejo s trpljenjem, pogosto porajajo tudi temeljna vprašanja o smiselnosti take zveze in smiselnosti vztrajanja v njej.
Izkušnja življenja kaže, da so od zveze, ki je lepa in pogosto obarvana z močnimi čustvi privlačnosti, hrepenenja po drugem in je polna idealizma, za prehod do zaveze navadno (v bistvu vedno!) potrebne nekatere preizkušnje.
Zanimivo, samo en »a« loči zvezo od zaveze; morda tista prva črka partnerske abecede, tisti prvi, najpomembnejši »a« partnerske abecede, ob katerem začne partnerska zveza sploh zoreti, se obarvati v mavrične odtenke zaveze …
Naj za konec spustim v vsakega izmed nas črva dvoma: Kako daleč sem, sva na poti iz zveze v zavezo? Oziroma: ali sploh (še) hodiva po tej poti? Še več: sva že naredila prvi korak?
Martin Lisec je direktor podjetij Stopinje in Mohorjeva d.o.o., Ljubljana.
Foto: Patricija Belak
