Četrtkove predsedniške volitve v Republiki Irski so dopolnile sliko skoraj popolnega političnega potresa, kakršen je otoško državo stresel na februarskem izbiranju članov parlamenta sredi nemara najhujših tegob v zadnjih desetletjih.
Pesnik in predsednik nogometnega kluba
Tokrat sta zgodovinsko najpomembnejši irski stranki odigrali še bolj obstransko vlogo. Na oblast tako rekoč abonirani konservativci s poetičnim imenom Vojaki usode sploh niso imeli kandidata, stranka sedanjega premierja Kennyja Fine Gael ali po naše Družina Ircev pa je s svojim vknjižila veličastnih šest odstotkov glasov. Zmagal je že nekoliko postarni dolgoletni levičarski aktivist, nekdanji laburistični kulturni minister in predsednik prvoligaškega nogometnega kluba Galway United Michael Daniel Higgins, ki je bil doslej najbolj znan kot pesnik in “oče” televizijskega kanala v irščini. Slednjo namreč tekoče govori, kar med irskimi politiki nikakor ni pravilo.
Odmik od samoumevnosti
Res je, da so Irci v preteklosti za predsednico že izvolili kandidatko levice Mary Robinson, vendar se zdi, da gre pri tokratni izbiri za še veliko temeljitejši odmik od nekaterih samoumevnih predpostavk irske politike v zadnjih devetdesetih letih. Republikanstvo, konservativni nacionalizem in tudi katolištvo kot njene najpomembnejše komponente nimajo več nekdanje privlačne moči. Pod vprašaj jih niso postavile le trenutne krizne razmere, marveč sočasno verjetno najhujši kratek stik v zgodovini med Irci in Cerkvijo. Čeprav slednji slejkoprej pripisujejo velikansko vlogo pri ohranitvi irske samobitnosti, se je vanje v zadnjem času vendarle zajedel občutek, da je za svoje zasluge zaradi svojega nespornega položaja v družbi zaračunavala previsok davek. Ne vedno posrečeni odzivi iz Vatikana so nezadovoljstvo doslej v glavnem samo poglabljali.
Kandidat, kakršnega v slikanici ni
Da državljani Irske temeljito pometajo dvorišče, ne kažeta le zmaga laburista Higginsa in dejstvo, da se je kandidat vladajoče stranke Fine Gael med enim televizijskih soočenj ojunačil in si upal vreči na mizo bogokletni predlog o pridružitvi države Commonwealthu. Najbolj je volitve zaznamoval v javnomnenjskih anketah dolgo vodilni David Norris. Ta kot viden anglikanec, homoseksualec in človek, ki je kardinala Ratzingerja nekdaj označil za možaka z mentaliteto nacista, na Irskem iz ne tako daljne preteklosti ne bi imel nikakršnih možnosti. Zdaj mu je bilo svoj glas v nekem trenutku pripravljenih dati celo 40 odstotkov volivcev. Ko so na dan prišli še njegovi nenavadni pogledi na spolne odnose s (starejšimi) mladoletniki, je bilo zanj kampanje sicer začasno konec in drugi kandidati so mu, ko se je vanjo vrnil, že ušli daleč naprej.
Toda njegov nastop na volitvah jasno kaže, da Irci usode države v težavah niso več pripravljeni zaupati njenim dosedanjim upraviteljem z zgodovinskim pedigrejem in da čaka irske konservativce bržkone relativno dolg očiščevalni proces.
Foto: Wikipedia
